Za Bogom je duhovnik vse! To so besede svetega arškega župnika. Število novomašnikov v
Sloveniji je letos žal doseglo dno.
Tako nizke številke kot letos ne pomnimo. Tudi bogoslovje je vse bolj prazno. A
še bolj alarmanten je odziv nekaterih katoličanov, tudi duhovnikov. Namesto da
bi se resno vprašali po vzrokih za tak razvoj in se nato še bolj zagreto
pognali v delo za nove duhovne poklice, imamo občutek, da so se nekateri s tem
preprosto sprijaznili. Nekateri pišejo o tem, da je tak pač razvoj v vseh
razvitih državah, drugi razmišljajo o koncu »modela tridentinskega duhovnika«
(karkoli naj bi to že pač bilo), tretji, da je napočila »doba laikov« in še bi
lahko naštevali. Skupno vsem tem odzivom je, da predstavljajo najlažjo pot
resignacije in škodijo Cerkvi! Ste kdaj
koga od njih slišali govori o veličini duhovništva? Nič ni lažjega kot
sprijazniti se z dejstvom, da je zmanjšanje števila duhovnih poklicev proces
izven našega vpliva, kot da bi šlo za nekakšen naravni pojav. V nasprotnem
primeru bi si namreč morali zastaviti vprašanje, ali ni morda njihovo delo oz.
vizija katolištva, ki jo zagovarjajo, soodgovorna za tak razvoj. Resno bi
morali »iti vase« in premisliti nekatere doslej samoumevne resnice (npr. o
stranpoteh liturgične reforme). Kajti
proces upada duhovnih poklicev ni nekakšen duhovni ekvivalent sončnega mrka;
kot dokazujejo primeri nekaterih škofij v zahodni Evropi in ZDA je ta trend
mogoče preobrniti. Predvsem pa nam o tem jasno pričajo različne tradicionalne
duhovniške bratovščine, ki v zadnjih desetletjih kontinuirano povečujejo svoje
število. Izhajajoč iz teh dejstev smo se odločili pripraviti dva prispevka o
tej tematiki. Prvi je razmišljanje ameriškega duhovnika Donalda Kosterja iz
škofije Bridgeport, ki je mdr. več kot 6 let vodil župnijo s 36.000 verniki v
Ekvadorju. Kosterjev zapis se nanaša na dva najpomembnejša vidika krize duhovnih poklicev, in sicer na strah pred priznanjem napak in nekatere
najnujnejše ukrepe. V drugem pa bomo predstavili primere nekaterih škofij oz.
duhovniških bratovščin, ki jim je uspelo število novomašnikov in redovnic celo
močno povečati.
Donald Koster: Duhovnikov pogled na krizo duhovnih
poklicev
V svojem odraslem
življenju sem deloval na 3 kontinentih in v 11 škofijah. Zato lahko trdim, da
sem videl veliko povezanega z duhovnimi poklici. Strinjam se z zapisom na bloguLiturgy Guy,
ki trdi, da lahko s pravim pristopom povečamo število duhovnih poklicev. Žal so
naše škofije vseprepogostokrat odgovore na problem iskale na napačnih krajih.
Strah
pred priznanjem napake
Večje število duhovnih
poklicev nima veliko skupnega s konferencami, publikacijami, oglaševanjem in
diapozitivi. Vse omenjene stvari imajo minimalne učinke.
Zdi se mi, da obstaja
veliko a priori predpostavk, ki
zavirajo resnično rast poklicev. V Cerkvi obstaja nekakšen skupinski strah pred
tem, da bi si priznali, kateri pristopi so bili uspešni pri povečanju števila
duhovnih poklicev. Dejstvo je, da iz tradicionalnih škofij in tradicionalnih
skupnosti prihaja levji delež poklicev.
Coca Cola je leta 1985 predstavila
nov okus pijače z imenom »New Coke«. Obstajala je le 77 dni. Le 13% pivcem
kokakole je bil nov okus všeč. Kako je na to reagiralo podjetje? Je podvojilo
oglase za »New Coke«? Navsezadnje so porabili milijone dolarjev za promocijo
novega izdelka. Ne, Coca Cola je kmalu opustila nov izdelek in uvedla »Coca-Cola
Classic«! Naši škofje ravnajo ravno
nasprotno. Nadaljujejo metode, ki so dokazane napačne.
Kaj točno počnemo narobe? Bojim se, da veliko sodobnih prelatov ne želi slišati pravega odgovora, ker se ne ujema z njihovim narativom o razvoju v zadnjih 50-ih letih; trmasto se oklepajo svoje ideologije.
Kaj
storiti?
Prvič,
prezbiterij mora ponovno postati moški prostor.
II. vatikanski koncil ni nikoli zahteval vojske izrednih delivcev svetega
obhajila. Nikoli ni zahteval ministrantk. Nikoli ni predvidel (skoraj
izključnega) branja beril pri maši s strani žensk.
V Združenih državah
obstaja le ena škofija, ki upošteva najnovejšim splošnim navodilom za uporabo
rimskega misala iz leta 2011 (Institutio
Generalis Missalis Romani). IGMR poziva k uvedbi stalnih služb
akolita in lektorja (kar je zapisano že v dekretih tridentinskega koncila). Žal
smo moške v veliki meri pregnali iz prezbiterija, kar je negativno vplivalo na
število duhovnih poklicev. Dejstvo je, da se bodo moški držali v ozadju, če
bodo nekatere službi percipirane kot prvenstveno ženske.
Drugič, potrebujemo bolj prepoznavno duhovščino. Najpravilnejša duhovniška obleka je talar. Šele na drugem mestu ji sledi t. i. »clergyman«. Duhovniki naj vedno nosijo vsaj srajco s kolarjem. V preteklih letih so obstajali tudi predpisi o nošenju birete ali duhovniškega klobuka. Ne morem vam povedati, kolikokrat so me na ulici ustavili za vprašanje, blagoslov ali spoved. Če me verniki ne morejo prepoznati, sem neviden kot razpoložljiv duhovnik. Če bi se redno sprehajal v običajnih oblačilih, bi s tako obleko drugim sporočal določeno pomanjkljivost svojega poklica. Policija nosi uniforme z razlogom. Duhovniki smo njihov duhovni ekvivalent, le da nismo nikoli »prosti«.
Tretjič,
in to je najpomembnejše, nujno potrebujemo dela pokore in zadoščevanja za nove
duhovne poklice. Morda to pomeni resnično vrnitev k postu
ob petkih. Morda bi moral vsak katolik pod kaznijo malega greha 10 minut
tedensko počastiti Jezusa v Najsvetejšem. Morda bi morali mesečno uvesti dan
strogega posta kot na pepelnično sredo ali veliki petek.
Lincoln v Nebraski in Guadalajara
v Mehiki sta najuspešnejši škofiji v Ameriki pri spodbujanju duhovnih poklicev.
Zakaj jih vse druge škofije ne posnemajo? Boli me, da se je Cerkev očitno
kolektivno sprijaznila s tem, da bo število duhovnikov pač radikalno upadlo.
V vsaki življenjski
situaciji človek pač opusti neuspešen pristop. To je logično. Tradicija ni
nekaj slabega. Sveta Mati Tereza iz Kalkute je nekoč zavrnila poslati svoje
redovnice v Albanijo brez duhovnikov: »Brez duhovnikov nimamo maše.«
Duhovni
poklici niso le pobožni del našega »seznama želja«. So osnovna potreba naše
Cerkve in nujni za njeno preživetje. Ko bo naraslo število
novih duhovnikov, bo to ponoven znak bolj duhovno zdrave Cerkve.
Prirejeno po: One priests view on the vocation crisis
Ni komentarjev:
Objavite komentar