V
tem času škofje po vsem svetu posvečujejo novomašnike. Žal se letos Cerkev na
Slovenskem lahko veseli samo štirih novih posvetitev. Se katoličani zavedamo,
kakšen vpliv bo zmanjšano število duhovnikov imelo na naše versko življenje?
Znamo ceniti vse milosti, ki jih prejemamo po svojih duhovnikih? In obratno, se
duhovniki zavedajo pomembnosti svojega poslanstva? Vedo, da je zveličanje ali
pogubljenje njim zaupanih duš (tudi) v njihovih rokah? S hvaležnostjo za vse
duhovnike, posebno tiste, ki z ljubeznijo in skrbjo spremljajo naš apostolat,
smo se odločili za prevod sledečega zapisa Briana Williamsa, ustvarjalca
katoliškega bloga Liturgy guy. Naj ta zapis spodbudi vse duhovnike, ki
spremljajo naš blog, k še bolj zagretemu delu za Božje kraljestvo, vernike pa k
molitvi za svoje duhovnike in nove duhovne poklice.
Živeti
z »vonjem po ovcah« (in širiti resnico)
Prosim vas, da se
spomnite na besede svetega očeta Frančiška, ki je na začetku svojega pontifikata
duhovnike opomnil, da morajo biti »pastirji z vonjem po ovcah«. Nekateri so to
spodbudo razumeli kot poziv, da morajo duhovniki »oditi v svet« ter se
posvetiti bolj posvetnemu delu. Tako razumevanje papeževega poziva sloni na
tisti zgrešeni miselnosti, ki je v 70-ih letih prejšnjega stoletja privedla do
praznih semenišč in samostanov, ker so številni duhovniki in redovniki opustili
svoj poklic in postali navadni socialni delavci.
Prosim vas, da razumete,
da vas ne potrebujemo kot nekakšno podskupino socialnih delavcev. Potrebujemo
duhovnike. Potrebujemo zakramentalne milosti.
Naša kultura je bolna in
zmedena, polna greha in potrebna milosti. Čeprav Gospodovo usmiljenje ne pozna
meja, ni brezpogojno; vera nas uči, da človek, ki umre v stanju smrtnega greha,
za vso večnost konča v peklu. Kot naši duhovni očetje morate narediti vse, kar
je v vaši moči, da ohranite vam zaupane duše v stanju milosti.
Pri tem se morate
zavedati, da vaša naloga skrbi zahteva tudi resnico in jasnost. Ljudje ne bodo
prišli k spovedi, če se bodo počutili udobno v stanju svojega greha. Kjer
vladata apatija in mlačnost, bo Cerkev trpela.
Verniki si od vas želimo
jasnih besed. Ne hranite nas z »dietnim« katolištvom, temveč s polno hrano.
Brezkompromisno oznanjajte vero. Verniki potrebujejo resnico iz vaših ust.
Zavedajte se, da bo vaše
delovanje naletelo tudi na nasprotovanje. Morda se bo to začelo celo z župnikom
v vaši novi župniji. Obstajajo duhovniki, ki desetletja niso govorili o grehu s
prižnice ali v spovednici. Primerjamo jih lahko s starši, ki so obupno želijo,
da bi bili najboljši prijatelji svojih otrok.
Nekateri ne bodo cenili
vaše jasnosti. Čeprav morate biti ljubeči in spoštljivi, ne smete postaviti
zveličanja svoje duše na kocko zaradi njihovega strahopetnega katolištva. Vedno
govorite resnico.
Iz ambona govorite o poslednjih
rečeh: smrti, sodbi, nebesih in peklu. Govorite o stalnem duhovnem boju v življenju
vseh nas. Govorite o Satanu, princu laži. In govorite o grehu. To dolžnost ste
prejeli z vašim posvečenjem, zato jo sprejmite, kot ste sprejeli duhovniški
klic.
Poleg tega morate
govoriti o zlu in moralnem relativizmu, ki preveva našo družbo. Sem ne sodijo
le teme kot so splav, homoseksualne »poroke« in evtanazija, temveč tudi spolni
odnosi izven zakonske zveze, sobivanje in umetna kontracepcija.
Šele ko bodo verniki
slišali o bolezni, se bo lahko začelo zdravljenje. Zaupajte Bogu in vernikom,
ki se bodo prej ali slej odzvali vaši očetovski skrbi za blagor njihovih duš.
Svet danes morda bolj kot kadarkoli prej potrebuje več posvečujoče milosti.
Najlepša
stvar na svetu
Božja beseda nas uči, da
na svetu ni nič pomembnejšega kot to, da ljubimo Boga z vsem srcem in vso dušo
(Lk 10, 27). Za katoliškega duhovnika ni zato nič pomembnejšega, kot je darovanje
svete maše. V cerkvah in kapelah reda Sester misijonark ljubezni, ki ga je
ustanovila sv. Tereza iz Kalkute, visi napis, ki zelo lepo priča o tem dejstvu:
»Božji duhovnik, daruj to mašo kot bi bila tvoja prva, zadnja in edina.«
Le s takim odnosom
spoštovanja do svete evharistije boste tudi pri vernikih vzbudili pobožnost do
najsvetejšega oltarnega zakramenta in občutek za sveto v liturgiji. Ne obupajte
niti tedaj, če se na začetku znajdete v župniji, ki jo je prevzel duh
posvetnosti. Vi darujete sveto mašno daritev. Vi ste Božji duhovniki.
V 19. stol. je angleški
duhovnik Frederick Faber opisal mašo kot »najlepšo stvar izven nebes«.
Zapomnite si, da lepota ni v očeh opazovalca. Tako kot resnica je tudi lepota
objektivna (in to velja tudi za dobroto). Ljudje bodo sčasoma prepoznali
lepoto, ko jim bo predstavljena. Vodite z zgledom in tako spodbudite druge.
Izzovite vaše farane.
Učite jih verskih resnic. Povejte jim, da molimo tako kot verujemo.
Lažna
obtožba klerikalizma
Obstaja velika
verjetnost, da vas bo kdo obtožil klerikalizma, če boste duhovniki, kot vas Bog
želi. Za to ni potrebno veliko: malo latinščine, zavrnitev izrednih delivcev
svetega obhajila pri manj obiskanih mašah, lepa liturgična oblačila ipd.
Naj vas to ne potre.
Obrnite se na pomoč k sobratom duhovnikom, posebno k tistim, ki se soočajo s
podobnimi izzivi. Prav je, če se katoliški duhovniki družijo med seboj, podobno
kot poročeni možje iščejo prijateljstva predvsem med prav tako poročenimi.
In še nekaj: prosim vas,
da nosite talar oz. vašo redovno obleko!
Ko nosite talar, jasno
razglašate svoje duhovništvo. Duhovnikova »uniforma« je rimski ovratnik s
talarjem. Okolica, posebno otroci, to opazi.
Papež Pij XII. je pomen
vašega poklica lepo pojasnil v svoji okrožnici Mediator Dei:
»Neizbrisno
znamenje na dušah duhovnikov, ki pride nanje z močjo posvečenja, jih podvrže
Kristusu. Njihove roke so bile posvečene, da bo vse, kar blagoslovijo,
blagoslovljeno, vse, kar posvetijo, pa sveto v imenu Gospoda Jezusa. Naj se
vsi, ki želijo živeti v Kristusu, zgrnejo k svojim duhovnikom.«
Hvala Bogu in vam za vaše
duhovništvo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar