Sveta maša in Kristusovo življenje

Blaženi Dionizij Kartuzijan pravi, da je bilo vse Kristusovo življenje na tem svetu ena sama velika daritev svete maše. Pri tej maši je on sam oltar, tempelj, darovalec in dar.

Mašniško oblačilo je oblekel v sveti zakristiji materinega telesa, ko je vzel nase človeško meso ter se oblekel v oblačilo umrljivosti. Iz zakristije je prišel na sveto noč; njegovo rojstvo predstavlja začetek svete maše. »Gospod, usmili se« je pel, ko je ležeč v jaslih stegoval svoje ročice po pomoč. »Slava Bogu na višavah« so peli angeli, ko je dete mirno ležalo v hlevu. »Molitve« je opravljal, ko je vso noč prečul v molitvi in nad nas klical božjo milost. »Berilo« je bral, ko je razlagal Mojzesa in preroke. »Evangelij« je pel, ko je hodil po judovski deželi in oznanjal svoj nauk. »Darovanje« je opravil, ko je vsak dan daroval Očetu v rešenje človeštva ter se ponudil vse pretrpeti za nas. »Hvalospev« je pel, ko je Boga namesto nas neprenehoma  hvalil in poveličeval. »Svet« je pelo judovsko ljudstvo na cvetno nedeljo, ko je klicalo: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem. Hozana na višavah«. »Spremenjenje« je dovršil pri zadnji večerji, ko je kruh in vino spremenil v svoje telo in kri. »Povzdigovanje« se je vršilo, ko je bil pribit na križu ter izpostavljen vsemu svetu. »Oče naš« je molil, ko je izgovoril sedem zadnjih besed na križu. »Lomljenje svete hostije« se je godilo, ko se je njegova duša ločila od telesa. »Jagnje božje« je pel stotnik s svojo četo, ko so se trkali na prsi in govorili: »Resnično, ta je Božji sin.« »Obhajilo« se je vršilo, ko je bilo telo maziljeno in položeno v grob. »Zadnji blagoslov« na koncu svete maše je podelil, ko je pri vnebohodu na Oljski gori svoje učence s povzdignjenimi rokami blagoslovil.

Oblika svete maše tako ne le resnično ponavzočuje Kristusove žrtve na križu, temveč pred nas simbolično postavlja vse Gospodovo zemeljsko življenje.

Povzeto in prirejeno po: Martin Cochem: Razlaga svete maše. Ljubljana, 1875.