Duhovno obhajilo

Sv. tridentinski cerkveni zbor uči, da vsi tisti duhovno sprejemajo sveto obhajilo, ki imajo željo v resnici zaužiti nebeški kruh in imajo živo vero, ki se kaže v ljubezni. Sv. Leonard Portomavriški pravi: »Če večkrat na dan obudiš pobožno vajo duhovnega obhajila, ti more v enem mesecu preustvariti srce.« Kako lahko v tej kratki in lahko obuditvi duhovnega obhajila obstaja takšna moč?

Prvič zato, ker je obujanje vere in ljubezni, ki je vedno združeno z duhovnim obhajilom, Bogu dopadljivo in vsaki duši koristno. Kdor je navajen večkrat na dan obuditi duhovno obhajilo, stoji v središču vere. Saj je Jezus v presveti Evharistiji središče in žarišče naše vere, k njemu vodijo vse razodete resnice in le v zvezi z njim, z njegovo brezmejno ljubeznijo, ki ga je gnala ustanoviti ta prečudežni Zakrament, so nam razumljive globoke verske skrivnosti. Kdor ne pozna Jezusove ljubezni v Najsvetejšem, temu ostane naša vera uganka. Kdor pa s ponovnim duhovnim obhajilom obuja svojo vero v Jezusa, mu s tem neprenehoma zadošča za vso nevero, hladnost in brezbrižnost, s katero ga svet žali.

Da pa še bolj spoznaš vrednost duhovnega obhajila, da ga začneš ceniti, pomisli le, s kom se duhovno združiš. Človeško srce že po naravi hrepeni za tem, kar je lepega, dobrega, popolnega in ljubezni vrednega. In vse to je Jezus v najvišji meri. Združi se s teboj duhovno s svojim presvetim Telesom, tem čudežnim umotvorom Svetega Duha, ki je bilo nekdaj z ranami in krvjo pokrito, ki pa je zdaj čudovito in častitljivo. Jezus se združi s teboj s svojo dušo, k je neizrekljivo sveta in okrašena s krepostmi, ki je bila v trpljenju napolnjena z bridkostjo in zapuščenostjo, zdaj pa uživa blaženost in veselje božje. Jezus Kristus se združi s teboj s svojim Srcem, ki je tako polno modrosti, tako bogato dobrotljivosti in usmiljenja, tako žareče ljubezni, da ni hotelo za nas samo umreti, ampak vedno ostati v naši bližini. Božji Zveličar nas tako ljubi, da se hoče z nami popolnoma združiti, da nam hoče biti v življenju in smrti pomoč in tolažba in zastava večnega zveličanja. Že to premišljevanje nam mora pomnožiti hrepenenje po duhovni združitvi z Jezusom kolikokrat le mogoče in nam utrditi sklep, nikdar po lastni krivdi resničnega sv. obhajila ne izpustiti.

Uspeh duhovnega obhajila je tem večji, čim močnejše je hrepenenje po združitvi z Jezusom. Posebnega pomena pri duhovnem obhajilu je, da se lahko vedno in povsod prejme: v cerkvi, na cesti, pri delu ali v službi, povsod moreš obuditi srčno hrepenenje po Jezusu, vero in ljubezen; več ni potrebno.

Kdaj in kako se obuja duhovno obhajilo?

Duhovno obhajilo naj bi bil začetek in konec dneva. Z jutranjo molitvijo združi pobožno željo po sv. obhajilu in zvečer skleni svoj srčni kes nad storjenimi grehi zopet z duhovnim obhajilom. Posebno pa obudi željo po združitvi z Jezusom kadar si v cerkvi, posebno kadar prisostvuješ sv. maši in ne moreš resnično sprejeti sv. obhajila. Tako se namreč še bolj udeležuješ vseh sadov presvete Evharistije. Dobro je, če porabiš več časa sv. maše za to. Častitljivi oče Eymard pravi: »Prešiniti te mora potreba z Jezusom in po Jezusu živeti. Premišljuj dobroto in slavo božjo, ter obudi popoln kes nad svojimi preteklimi in pričujočimi grehi, vzemi duhovno Jezusa v svojo dušo, prosi ga milosti, edino zanj živeti, ker le po njem moreš živeti, in daruj se mu popolno.« Sprejmi duhovno obhajilo posebno v času skušnjav, trpljenja in težav ter združi jo s potrebno prošnjo. Če je tvoja vera v nevarnosti, zahrepeni po Jezusu, začetku in višku naše vere: »Pridi, potrdi mojo vero! Daj, da v nji živim in umrem!« Če te napada poželenje, maščevalnost, jeza ali zavist, prosi: »Pridi, o Jezus, v moje srce, preustvari ga po svojem čistem, krotkem, ljubeznivem Srcu!« Če si malosrčen, boječ in brez poguma, kliči: »Pridi, o Jezus, in razsvetli me! Pridi s svojim najmodrejšim, požrtvovalnim Srcem; vodi in okrepčaj me!«

Zelo važno je duhovno obhajilo, če si bil tako nesrečen, da si storil greh. Sv. Leonard posebno priporoča v takih trenutkih to pobožno vajo. Padi v duhu pred Jezusom v presvetem Zakramentu na kolena, obtoži se svojega greha, obudi srčen kes in stori dober sklep ter se združi duhovno s svojim Zveličarjem.

Duhovno sv. obhajilo naj ti bo luč v temni noči. Če ti bolečine ali moreče skrbi ne puste spati, če te hudobne skušnjave motijo, išči pomoči v duhovni združitvi z Jezusom: »Glej, ne dremlje in ne spi, ki te čuva.« (Ps 120, 3-4).

Celo za svoje bližnje lahko daruješ duhovno sv. obhajilo ter tako storiš duševno delo usmiljenja. Spomni se pri tem vseh, ki brez vere, hladno in malomarno hodijo mimo Jezusa. »Pridi, o Jezus, v moje srce! Pridi pa tudi k vsem tistim, ki te ne poznajo in ne ljubijo!« Tudi za verne duše v vicah se more darovati duhovno obhajilo in s tem se jim olajša in skrajša trpljenje za grehe, ki so jih storili pri prejemu presvete Evharistije.

Sv. Leonard pravi: » Še danes začni z duhovnim obhajilom in vztrajaj pri tej vaji.« Ostani stanoviten pri tem tudi v času duševne zapuščenosti v vseh Satanovih nadlegovanjih, ker nimaš boljšega orožja zoper nje. Zato nas skuša hudobni duh odvračati, da ne bi mislili na ta presveti Zakrament, ker ve koliko ravno duhovno obhajilo škoduje njegovemu vplivu, zato se moramo trdno drži te svete navade ter božjemu Zveličarju pokazati, da ga res ljubimo. (sv. Terezija)

Da se ta navada res globoko vsadi v srce, se morajo že otroci seznaniti z duhovnim obhajilom; to je hkrati najboljša priprava na prvo sv. obhajilo, najuspešnejše navodilo k pogostemu in vsakdanjemu obhajilu. 

Mladi, oklepajte se Jezusa v viharju skušnjav ter jemljite duhovno v ladjico svojega življenja. 

Oženjeni in ostareli, iščite med dnevnim delom veselja in poguma pri požrtvovalnem Jezusovem Srcu.

Za stare, bolne in umirajoče ni boljše tolažbe, posebno v dolgih nočeh, kakor je duhovno obhajilo: »Če bi hodil sredi smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si Ti z menoj.« (Ps 22, 4).

Napisano predstavlja rahlo jezikovno posodobljen odlomek iz molitvenika Presveta Evharistija. Molitvenik v spomin na XXIII. mednarodni evharistični kongres na Dunaju leta 1912. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, str. 135-143.