Blagoslovljen Božič in srečno novo leto!

Vsem bralcem ob prazniku rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa želimo, da bi v novem letu napredovali na poti svetosti.

Naše božično darilce za vse pa je pesem Luč svetá, ki jo je napisal duhovnik Mihael Opeka (1871–1938), objavljena pa je bila leta 1897 v reviji Dom in svet. Priporočamo počasno, dvakratno branje. :)

Luč svetá

Temà po zemlji moč razklada,

Objema ljudstva tožen mrak,

Od vzhoda solnca do zapada

Nebo preprega črn oblak,

Oblak grozan -

Kot da se bliža zadnji dan,

Ki prerodé se v njem svetovi,

Vzdihujejo v temi rodovi

Od grôze in strahú.

Zašèl jim s póti je mirú,

Nikjer ni varen več korak:

Čimdalje bolj neznani kóti,

Čimdalje bolj so krive póti,

Povsod bojazni plàšni vzkliki . . .

Pred ljudstvi távajo vodniki

Kot slepci préd-se tipajoč —.

Strašnà temà in noč!

A luči ni!

Vodniki, ki od luči prave

V temò so ljudstva zapeljali,

Vse luči svoje so požgali,

Ostali zdaj so brez svečave:

Oj, da nikdár

Ni svetil v svetu njíhov žar

Takó slepeč, kot óne luči,

Ki v dálji potnika slepé,

Da spéhan se za njimi muči,

Dokler ne zmanjka mu stezé — —

„Razum je luč! “ tako zavpili

Med ljudstva krivi so preroki,

Da bi mu poti razsvetlili —:

„E d i n a luč —- v njì jásni vzróki,

V njì smótri jásni so stvarém ;

In česar luč ta ne doseže,

Kamòr ne more umovanje,

Oj bratje, to so nične sanje,

To nas ne briga, nas ne veže,

Kdo vprašaj nas po tém!

Temà je vera — strani ž njo,

Slobodna misel luč je naša,

V nji vsaka druga luč ugaša,

Kot v solnčnem zlátu zvezd srebró…“

A drugi so se krohotali,

Materije so luč prižgali

In svetit šli v ,temó' . . .

Napredek tam, tu človečanstvo

In bratoljubje in slóboda

In uživánje in poganstvo

In drugih lučij sto

Vodniki ljudstvom so kazali,

Da bi od vzhoda do zahoda

Krščanstva ,mrak' razgnali — —

Toda zaman!

V naróčaj luči blagodejni

Dospèl ni rod svetlôbe žejni:

Po dnevu žarnem koprnèl,

In ni zagôrel njemu dan,

Le v noč z vodniki je zašèl

Človeški bedni rod.

Temà gostejša vsepovsod,

Temà je v srcih in umôvih,

Temà v človeških je sinovih,

Nihčè ne ve nì kod nì — kam,

Mračán je lažilučij plam,

Vsi pogašêni so svetilki,

Pred ljudstvi tavajo vodniki

Kot slepci, préd-se tipajoč —

Strašnà tema in noč!

In luči ni — —

Oj trume, trume zapeljane,

V temò egiptovsko prodane :

Obrnene od luči zláte,

Očí zavezane imate . . .

Z očij obézo! — luč gorí,

Gorí še vedno plameneče,

Kažoč nam pot mirú in sreče,

Nebeško-lep je nje sijaj :

Z očij obézo! — K nji n a z a j!

Nad Betlehemom oznanila

To luč je zvezda mila svetu,

Od Luči Luč, ki je svetila

Od večnih vekov pri O č e t u;

Iz Jakopovega rodú

Izšla nam zôra je mirú,

Iz čiste, svete Porodice

P r a v i c e  S o l n c e in  r e s n i ce

V temò je zemsko posijalo

Z oboka žarnega nebá,

Od Luči Luč — in luč svetá . . .

On, ki je solnca žar zanétil,

Pod solncem nam je sam prisvétil,

Telesnim lučim vsem izvòr,

Postàl je svetu rešnji zòr.

Iz težkih sanj

Tedàj je zêmlja se vzdramíla,

Ozrla žêljna se je vanj

In v zoru tem slavíla

Iz smrtne je nočí vstajenje:

Kjer svit le-tá je posijál,

Povsod pognalo je življenje

Veselo, bujno svojo kal

Iz tèmnih nočnih tâl;

Razmíkale so se meglé,

Zaznávale stezé;

Iz mraka plašnega in zmot

Tedàj v svetlôbe domovino

Uzrlo je človeštvo pot

Tesnò — a pravo pot e d i n o.

Rodovi, ki na desno, levo

Takràt so távali slepó,

Pozdrávili so luč kraljevo

In varno šli za njó

Iz veka v vek . . .

A glej, gorjé:

Viharnih časov burni tek

In laž in v prsih slèpa strast

Zavêli spet od luči té

Rodove so v temé propast.

Od vzhoda solnca do zapada

Objema ljudstva tožen mrak,

Temà po zemlji moč razklada,

Nebo preprega črn oblak,

Oblak grozán —

Kot da se bliža zadnji dan,

Ki v njem se prerodé svetovi,

Vzdihujejo v temi rodovi

Od grôze in strahú . . .

N a z a j , n a z a j na pot mirú,

Ve trume národov nesrečne,

Nazaj do p r a v e luči večne,

Ki je izšlà, da več ne vtóne,

Ki ne stemní je mrak temán,

Ki noč pretvarja v žívi dan,

Ki je otela milijóne

Kažóč jim pot iz zemskih tog —

Nazáj do zôrne luči jasne,

Ki večne veke ne ugasne,

Do luči, ki je — Kristus-Bog!

Mihael Opeka