Ad Dominum: Kardinal Burke v Trstu, oktober 2016

pokaditev oltarja

V soboto in nedeljo, 1. in 2. oktobra, je v Trstu gostoval ameriški kardinal Raymond Leo Burke. Slednji je zaradi svojega pokončnega prizadevanja za ponovno uveljavitev starodavne liturgije ter obrambo večnih moralnih resnic dobro poznan vsem, ki so aktivni v številnih gibanjih, ki si prizadevajo za poživitev liturgičnega življenja v skladu z Izročilom in oznanjevanje čistega nauka. V cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device zato niso prišli le domači verniki, temveč tudi kar nekaj romarjev iz Slovenije in Hrvaške.

Po sobotnih pontifikalnih večernicah je vrhunec kardinalovega obiska predstavljala slovesna pontifikalna sveta maša v nedeljo dopoldne. Izvedeno je bilo Bachovo delo Maša v h-molu za soliste, zbor in orkester. Resnično monumentalno glasbeno delo je sveto daritev kar močno podaljšalo, saj je trajala več kot tri ure. Na tem mestu bi bilo nekoliko pričakovano govoriti o lepoti glasbe in čudoviti liturgiji, a iskrenost zahteva priznanje, da mi je bila dolgotrajnost, posebno zaradi pomanjkanja klopi oz. stolov, v nekaterih trenutkih kar precej mučna in naporna. Sveta maša je prav tako prizorišče duhovnega boja, na kar mnogi večkrat pozabimo. Kar same so se mi prikradle misli, da bi bil, če bi se maše udeležil v domači župniji, ob tej uri že udobno doma … A istočasno sem nenadoma začutil resnično grozljivost takega razmišljanja: Mar se ne nahajam pri ponovitvi strašnih dogodkov na Kalvariji?! Mar se ne kri božjega Sina ponovno pretaka zame, sam pa razmišljam o banalnosti domačega udobja?! In še bolj jasno kot doslej sem se zavedal pomena tradicionalne liturgije, ki nas vleče iz imanentistične otopelosti za presežno ter nas s svojim »tujim« dogajanjem prisili, da začnemo globlje razmišljati o bistvu svete maše in pomenu naše udeležbe pri njej. Zavedel sem se, da se moram prepustiti duhu liturgije, vstopiti vanjo ter svojo nepopolnost prilagoditi polnosti liturgije in ne obratno.

Kardinal je pridigal o rožnem vencu. Predvsem je izpostavil molitev družinskega rožnega venca. Na koncu pa dodal, naj nas Marija, kot je v daljnem 16. stoletju izprosila milost za zmago nad prodirajočimi osmanskimi Turki v bitki pri Lepantu, tudi danes spremlja in priporoča svojemu Sinu.

Po končani maši je sledila daljša molitev, Prošnja Devici Mariji iz Pomejev, ki se moli dvakrat letno. Nanjo so Italijani precej navezani. Na koncu smo se zbrani verniki poklonili še kardinalu. S poklekom in poljubom prstana smo dobremu pastirju izkazali svoje spoštovanje ter hvaležnost za vse dobro delo, ki ga je opravil oz. ga še vedno opravlja. Kardinal pa je vernikom delil rožne vence in podobice Svetega Srca Jezusovega s krajšo posvetilno molitvijo.