Evharistija in nerazvezljivost zakonske zveze

Na blogu Ad Dominum smo objavili že številne prispevke, ki jih je sprožilo dogajanje na zadnjih dveh škofovskih sinodah o družini. V vseh smo želeli predvsem izkazati svojo zvestobo nezmotljivemu izročilu Cerkve in pokazati, zakaj nekateri predlogi t. i. »kasperjancev« le-temu nasprotujejo. Čeprav apostolska spodbuda Amoris laetitia, ki je nastala kot sklep sinodalnega delovanja, prejema zakramentalnega svetega obhajila ločenim in ponovno civilno poročenim izrecno ne prepoveduje, ga tudi ne dovoljuje. Dvoumnost in nejasnost nekaterih odlomkov, katerim so povrh dodane še opombe, je številne verne katoličane močno zmedla in pustila v negotovosti glede tega, kar Cerkev sedaj uči o tem vprašanju. Temu seveda ni tako – cerkveni nauk glede tega vprašanja počiva na božjem zakonu ter neprekinjenem izročilu, zato ga nobena cerkvena avtoriteta ne more spremeniti, tudi če bi to hotela. Apostolsko spodbudo moramo zaradi njene nejasnosti zato brati skladno s t. i. hermenevtiko kontinuitete, se pravi skladno z dosedanjim naukom Cerkve. Ta je glede tega vprašanja popolnoma jasen in nedvoumen. Nazadnje sta ga potrdili apostolski spodbudi Familiaris Consortio sv. Janeza Pavla II. in Sacramentum Caritatis Benedikta XVI. V nadaljevanju objavljamo 29. poglavje spodbude Sacramentum Caritatis, ki je nastala po škofovski sinodi o sveti evharistiji leta 2005, v katerem je papež Benedikt jasno in nedvoumno potrdil neprekinjeni nauk Cerkve ter pojasnil razloge, na katerih le-ta temelji.

Papež Benedikt XVI.: Sacramentum Caritatis (Zakramentljubezni), 29. točka

Ker evharistija izraža večno ljubezen Boga do njegove Cerkve v Kristusu, je razumljivo, zakaj v zakramentu zakona  vključuje tudi nerazvezljivost, na katero se vsaka prava ljubezen  nujno navezuje.

Zato je povsem upravičena pastoralna skrb, ki jo je sinoda namenila žalostnim razmeram, v katerih so mnogi verniki, ki so se, potem ko so sklenili cerkveni zakon, ločili in se vnovič poročili. Gre za zelo težavno in zapleteno pastoralno vprašanje, resnično rano današnjega družbenega življenja, ki se dotika v čedalje večji meri tudi katoliških dežel. Zaradi ljubezni do resnice morajo pastirji dobro razlikovati različne situacije, da bi mogli prizadetim vernikom ponuditi ustrezno duhovno pomoč.

Škofovska sinoda je potrdila prakso katoliške Cerkve, utemeljeno na Svetem pismu (prim. Mr 10,2–12), ki ne dopušča prejema zakramentov ločenim in vnovič poročenim, kajti njihov položaj in način življenja objektivno nasprotujeta tisti edinosti v ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki je značilna in udejanjena v evharistiji. Kljub takšni situaciji pa ločeni in vnovič poročeni pripadajo Cerkvi, ki jih spremlja s posebno pozornostjo z željo, naj si tudi sami prizadevajo, kolikor je mogoče, za krščansko življenje z udeležbo pri maši, čeprav pri njej ne morejo prejemati obhajila, s poslušanjem Božje besede, s češčenjem Najsvetejšega, z molitvijo, udeležbo pri občestvenem življenju, v zaupnem pogovoru z duhovnikom ali učiteljem duhovnega življenja, z dejavno ljubeznijo, spokornimi dejanji, s prizadevanjem za versko vzgojo otrok. Kjer se pojavijo upravičeni dvomi glede veljavnosti zakramentalno sklenjenega zakona, je treba storiti vse potrebno za preverjanje takšne utemeljitve. Upoštevati je treba določbe kanonskega prava ter zagotoviti delovanje cerkvenih sodišč na  ozemlju škofije, pastoralni značaj sodišč ter korektno in učinkovito delo. Vsaka škofija naj ima zadostno število oseb, ki so usposobljene za tekoče delovanje cerkvenih sodišč. Opozarjam, »da gre za pomembno nalogo, ki naj omogoča, da bo delovanje cerkvenih sodišč vedno na voljo vernikom«.

Vendar se je treba varovati tega, da bi razumeli pastoralno skrb kot nekaj, kar je v nasprotju s pravom. Nasprotno, izhajati je treba iz predpostavke, da je temeljno stičišče med pravom in pastoralo ljubezen do resnice. Resnica ni nikoli nekaj abstraktnega, marveč je »vključena v človeško in krščansko pot vsakega vernika«. Končno, kjer ni dokazana ničnost zakonske zveze, in obstajajo objektivne razmere, zaradi katerih je skupno življenje nemogoče obnoviti, Cerkev spodbuja prizadete vernike, naj si prizadevajo, da bodo živeli svoj odnos v duhu Božjega zakona, kot prijatelji, kot brat in sestra. Tako bodo mogli vnovič pristopiti k evharistični mizi, pri čemer je treba upoštevati preskušeno prakso Cerkve. Da bi bila takšna pot možna in bi prinašala sadove, jo morajo podpirati pastirji in ustrezne pastoralne pobude, pri čemer se je treba v vsakem primeru varovati, da bi takšne odnose blagoslovili, in bi med verniki nastala zmeda glede razumevanja zakonske zveze. Škofovska sinoda je upoštevala kulturno različnost, v kateri živi Cerkev v mnogih deželah sveta, in je priporočila kar največjo skrb glede priprave zaročencev in predhodno preverjanje bistvenih zahtev za veljavno sklenitev zakramenta svetega zakona. V tej zvezi lahko resno prepoznano znamenje prepreči, da bi zaročence vodile k sprejetju odgovornosti, ki jih niso sposobni sprejeti, čustvene pobude ali površni razlogi. Dobrina, ki jo Cerkev in celotna družba pričakujeta od zakona in na njem utemeljene družine, je prevelika, da se ne bi resno zavzeli za to specifično področje pastorale. Zakon in družina sta ustanovi, ki ju moramo pospeševati in braniti pred vsako dvoumnostjo glede njune resničnosti, kajti škoda, ki ju prizadene, je dejansko rana, ki prizadene tudi družbo kot tako.