Romanje Juventutem na Brezje - poročilo

Kdor je v zadnjem času spremljal naše delovanje, je zagotovo lahko zasledil, da smo opravili za nas, za naše gibanje, predvsem pa Bogu v čast veliko dejanje. Po dobrih dveh letih obstoja našega gibanja smo se opogumili in naše delovanje prestavili izza zidov Draveljskega svetišča, kjer enkrat mesečno darujemo Gospodu svete maše. Želja, da poromamo do našega narodnega svetišča, je že dolgo tlela v nas, dokončno pa smo se opogumili zaradi skupne ugotovitve, da je potrebno naš apostolat predstaviti širšemu krščanskemu in družbenemu občestvu.

Z romanjem smo nadobudni začeli ob 5.30 zjutraj, ko smo se zbrali pred župnijsko cerkvijo Marije Vnebovzete na Primskovem. Glede na zgodnjo uro in prvo organizacijo dogodka, se nas je zbralo nekaj pogumnih, ki smo se odločili romati peš. Ko smo se vsi zbrali, smo odšli v svetišče, kjer je domači župnik blagoslovil našo romarsko pot. Prav tako pa je blagoslovil dva prapora, ki smo ju nato vso pot na Brezje ponosno s seboj in nas bosta še naprej spremljala kot zunanje in vidno znamenje našega apostolata.

Glede na vremenske razmere dni pred romanjem (ko je Slovenijo prizadela huda pozebel in spomladanski sneg) in takoj naslednji dan po romanju (ko je bilo kar nekaj nalivov) nam je Gospod ta dan resnično blagoslovljeno podaril. Vso pot smo imeli prijetno nizko temperaturo, svež gorenjski zrak nam je polnil pljuča, v obraz pa nas je grelo blago spomladansko sonce. Hoja je bila tako resnično olajšana tudi z zunanjimi znamenji Božje milosti, za kar smo bili še posebno hvaležni Bogu.

Med potjo so nas – videč naša čudovita prapora, ki sta plapolala visoko na drogovih, in nasmejano skupino romarjev – prijetno pozdravljali iz mimo vozečih vozil, kar nam je še dajalo dodatno potrditev, da vršimo resnično Bogu všečno delo. Od slabih štirih ur hoje, ki smo jo prehodili z zmernim tempom in nekaj kratkimi postanki, smo skoraj eno uro namenili molitvi presvetega rožnega venca oziroma kar treh, saj smo zmolili tri dele – veselega, žalostnega in častitljivega.

K svetišču na Brezjah smo prispeli dobre pol ure pred začetkom svete maše ob 11.00. Sveto mašo v kapeli Marije Pomagaj je daroval naš avstrijski prijatelj, duhovnik oče Wegscheider, ki prihaja iz Koroške. V naše veliko zadovoljstvo in še večje začudenje je bil prostor pred kapelo popolnoma zaseden z mnogimi verniki, ki so prišli na naše povabilo ali pa so kako drugače izvedeli, da bo v našem največjem Marijinem svetišču darovana sveta maša po tradicionalnem rimskem obredu. Ljudi je bilo celo toliko, da smo morali dodatno prinesti in postaviti popolnoma vse stole, ki so bili na voljo v svetišču. Prostor pred glavnim oltarjem je bil zapolnjen do zadnjega kotička skozi vso širino cerkvene ladje, mnogo vernikov pa je tudi stalo.

Videti tako veliko število vernikov, ki so se udeležili večnega bogoslužja, nam je resnično dvignilo srca h Gospodu. Videti in doživeti tako pozitiven odziv ter resnične sadove dobrih praks tradicionalne liturgije nam sporoča le eno: da smo na pravi poti, da je potrebno in vredno vztrajati, predvsem pa, da je Bog več kot očitno zadovoljen z našim apostolatom, kar izkazuje tudi z izobiljem blagoslovov.

Sveta maša je potekala z ljudskim petjem in kratko pridigo s katehezo o resnični prisotnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa v presveti hostiji. Kogar ni bilo tam, bo najlažje, a niti približno enako, lahko dobil občutek za dogajanje z ogledom fotografij. Predvsem pa vse prav lepo povabimo, da se opogumijo in brez strahu (kakršnega koli že) pristopijo skupaj z nami k oltarju, ko bomo naslednjič zopet darovali to sveto in staro bogoslužje.

Naj končamo ta zapis z zahvalo Romarskemu uradu Brezje, ki nam je omogočil darovanje bogoslužja v baziliki. Prav tako bi se radi zahvalili gvardijanu samostana in rektorju bazilike, dr. patru Bahčiču, ki je dovolil, v skladu z navodili motuproprija Summorum Pontificum, obhajanje svete maše po Rimskem misalu svetega Janeza XXIII. Zahvalili pa bi se tudi vsem našim podpornikom in prijateljem, ki ste nam odlično zrcalo našega delovanja.

Glede na to, da je bilo to romanje naše prvo delovanje v širši javnosti, smo izredno pozitivno presenečeni nad odličnim in spodbudnim odzivom. Peš romarjev je bilo resda zgolj sedem, a verjamemo, da smo tisti, ki smo se odpravili peš, spodbudili vse, ki ste se odločali, ali bi romali peš, da se nam boste naslednjič pridružili. Verjamemo tudi, da je bil dogodek prelomnega pomena in je v mnogih srcih zasejal seme Božje ljubezni ter tako k našemu apostolatu, zanimanju za tradicionalno liturgijo ter katoliško tradicijo na splošno pritegnil marsikaterega vernika. Srčno si želimo, da se tudi v prihodnje srečujemo ob svetem oltarju vsaj v tolikšnem številu! Prav tako pa vas povabimo in spodbudimo, da še naprej spremljate naše delovanje, kajti to zagotovo ni bilo zadnje romanje v organizaciji gibanja Juventutem Slovenija.

Zahvalimo se tako Gospodu Bogu Očetu, ki je tako čudovito blagoslovil ta dan, ko smo prijatelji in podporniki katoliške tradicije, Mariji in Sinu Jezusu Kristusu na čast pogumno in pobožno romali k velikemu svetišču in tam tudi darovali sveto bogoslužje! Zato nikdar ne pozabimo: »Bolj kakor glas mnogih voda, mogočnih morskih valov, je mogočen Gospod na višavah.« (Ps 93:4)