Amoris laetitia in »model navadnega kristjana«

Spodnje besedilo predstavlja predelano različico članka Veronice Arntz, ki je bil 5. maja 2016  objavljen na katoliškem portalu Rorate caeli. Avtorica je sodelavka škofije v Madisonu (Wiscosin, ZDA) in absolventka na Wyoming Catholic College. Dejavna je pri največji svetovni katoliški organizaciji za zaščito življenja in družine, Human Life International.

VIR: Rorate Caeli

Z objavo posinodalne apostolske spodbude Amoris laetitia nas morda čaka obdobje še večje zmede glede pristno katoliškega razumevanja zakramenta svetega zakona, družine in družinske pastorale. V tem članku se želimo posvetiti zmotni predpostavki kardinala Walterja Kasperja o »modelu navadnega kristjana«, ki se posredno (z dvoumnimi namigi) odraža tudi v Frančiškovi apostolski spodbudi. 

Kardinal Kasper je v različnih intervjujih začrtal ločnico med »navadnim« in »junaškim« kristjanom. Ko so se vprašanja dotaknila moralno ustreznega načina življenja tistih znova civilno poročenih ločencev, ki so zaradi koristi otrok še naprej primorani bivati v skupnem gospodinjstvu, je zatrdil, da je zapoved o čistem skupnem življenju »kot brat in sestra« sicer hvalevredna, vendar »junaška« in tako »navadnemu« kristjanu nedosegljiva, zaradi česar bi morala postati neobvezna oziroma odstranjena iz cerkvenega učiteljstva. Nadaljeval je nekako takole: »Ljudje naj storijo to, kar v dani situaciji zmorejo. Ljudje ne moremo vedno izpolnjevati ideala. Treba je popustiti in znižati merila.« Po Kasperjevem mnenju »navaden« kristjan ni zmožen žrtvovati svojega spolnega poželenja v prid višjemu poslanstvu, h kateremu ga vabi življenje preoblikujoče oznanilo Evangelija in katoliškega nauka, ki od zakoncev pričakuje, da odsevata Kristusovo ljubezen do Cerkve. Ker naj bi bil »navaden« kristjan nezmožen življenja v skladu z božjimi in cerkvenimi zapovedmi, je Kasper prepričan, da mora Cerkev svoj nauk prilagoditi šibkostim omenjenih »navadnih« posameznikov. Kategorija »navadnega« kristjana je prisotna tudi v Kasperjevi knjigi Evangelij družine in njegovem nagovoru kardinalom ob pripravi na izredno sinodo o družini, februarja leta 2014. 

Kasper v protislovju s samim seboj zagovarja stališče, da mora Cerkev vztrajati pri nauku o nerazvezljivosti zakonske zveze, obenem pa isti nauk spremeniti na način, da bodo lahko znova civilno poročeni ločenci skupaj živeli tako, kakor da bi bili veljavno cerkveno poročeni, in v takšnem stanju celo prejemali sveto obhajilo. Kar zagovarja kardinal Kasper, ni poglobitev ali dopolnitev dosedanjega cerkvenega nauka, temveč povsem nova in nevzdržna perspektiva, ki nasprotuje Kristusovim besedam o zakonski zvezi in prešuštvu ter celotnemu izročilu katoliške Cerkve, vključno z dokumentoma papeža sv. Janeza Pavla II. Familiaris consortio (1981) in Benedikta XVI. Sacramentum caritatis (2007). Kar zagovarja Kasper, ni nič drugega kot zmotna predpostavka o »modelu navadnega kristjana«. Kasper namreč predpostavlja, da je nauk Cerkve kot celota, predvsem pa nauk o nerazvezljivosti zakonske zveze, v temelju neuresničljiv ali uresničljiv zgolj za redke »junake«. Omenjeni model torej nakazuje, da »navaden« posameznik ni zmožen odgovoriti na evangeljski klic, da so evangeljske in božje zahteve nerealistične, krute, nečloveške oziroma da Bog od ljudi zahteva nemogoče. S tem kardinal Kasper postavlja pod vprašaj božjo modrost in dobrotljivost samo. 

Čeprav smo upali, da bo apostolska spodbuda papeža Frančiška jasno potrdila nauk Cerkve in zavrgla Kasperjeve predloge, je v njej mogoče najti več dvoumnih namigov, ki posredno odražajo nekatere predpostavke »modela navadnega kristjana«. Zaradi lažjega razumevanja tematike je potrebno izpostaviti tri primere. 

Prvi primer se nahaja v drugem poglavju spodbude, posvečenem različnim težavam, s katerimi se spopadajo družine našega časa. V tem kontekstu je izpostavljen primer zaposlene matere samohranilke, ki je zaradi svoje službe in skrbi za preživetje prisiljena oditi od doma in pustiti otroke same. Frančišek trdi naslednje: »V takšnih težkih stiskah mora Cerkev še posebej skrbeti, da ponuja razumevanje, tolažbo in sprejemanje namesto takojšnjega vsiljevanja skupka pravil, ki povzročajo, da se ljudje čutijo sojeni in zapuščeni s strani Matere [Cerkve], ki je poklicana, da jim pokaže božje usmiljenje. Namesto ponujanja zdravilne moči milosti in luči evangeljskega oznanila bi nekateri to oznanilo radi ''indoktrinirali'', ga spremenili ''v mrtve kamne za metanje v druge''.« (AL 49)

Čeprav se v tem primeru Frančišek ne navezuje na civilno ponovno poročene ločence, uporablja »model navadnega kristjana«. Ni jasno, kateri »skupek pravil« naj bi Cerkev vsiljevala zaposleni materi samohranilki. Pravila zoper priležništvo? Pravila zoper kontracepcijo? Pravila, ki opozarjajo na nadaljnji obstoj veljavno sklenjenega zakramenta svetega zakona? Kakorkoli že, Frančišek namiguje, da bi bila kakršna koli cerkvena »pravila« za zaposleno samohranilko pretežka, neusmiljena ali do nje celo žaljiva. Ona je namreč zgolj »navadna« kristjanka, ki ne more sprejeti in izpolniti »junaškega« načina življenja v skladu z Evangelijem in cerkvenim naukom. 

Drugi primer se nahaja v četrtem poglavju spodbude, posvečenem zakonski ljubezni. Čeprav se ta del spodbude začenja s čudovito eksegezo trinajstega poglavja Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (t. i. hvalnice ljubezni) in zakonce poziva k zakramentalnemu življenju (AL 121), se zdi, da Frančišek v nadaljevanju besedila zavrne tisto, kar je pred tem zagovarjal kot dobro in potrebno ter tako deluje v protislovju s samim seboj. Piše namreč, da zakonca s svojo medsebojno ljubeznijo nista dolžna posnemati Kristusove ljubezni do Cerkve, saj naj bi zakonska zveza bila »dinamični proces […], ki napreduje s postopno integracijo božjih darov«. (AL 122) Cerkev je skozi celotno zgodovino vselej jasno priznavala, da je posnemanje Kristusove ljubezni do Cerkve, ki predstavlja vzor zemeljske ljubezni med zakoncema, sicer zahtevno, vendar hkrati nujno in ob obilni pomoči oziroma milosti dobrotljivega Boga tudi uresničljivo. Da bi človek – ne le zakonski par, temveč sleherni posameznik – živel po Evangeliju, se mora spreobrniti, spoštovati božje zapovedi in svojo notranjo moč črpati iz zakramentov (zlasti zakramenta sprave in evharistije), po katerih se pretaka »življenjski sok« božje milosti. Toda ko prebiramo 122. paragraf spodbude Amoris laetitia, dobimo občutek, kakor da je breme Evangelija pretežko za izpolnjevanje. Namesto spodbujanja zakoncev k spreobrnjenju in opozarjanja na težavno, a z božjo milostjo pospremljeno pot papež Frančišek posredno trdi, da je odgovoriti na Kristusov klic pretežko, da je življenje po Evangeliju in nauku Cerkve za »navadnega« kristjana nedosegljivo. 

Tretji primer se nahaja v osmem poglavju, posvečenem reševanju problematike »neregularnih« zvez. Frančišek v tem poglavju med drugim piše o težkih situacijah ponovno civilno poročenih ločencev. Naroča, da tovrstne situacije »ne smejo biti uvrščane v stroge klasifikacije brez ustreznega osebnega in pastoralnega razločevanja« (AL 298). Za Frančiška je vsaka posamezna situacija, ki zadeva obstoj »neregularne« zveze, zgodba zase, kar pomeni, da nobeno od Cerkve določeno splošno načelo ne more biti uporabljeno v vsakem primeru, kar nadalje pomeni, da Kristusova zapoved proti prešuštvu ne velja za vse ljudi, temveč zgolj za nekatere (»junaške«) kristjane. V poskusu, da z dvoumno interpretacijo katoliški nauk prilagodi željam in zmožnostim »navadnega« kristjana, Frančišek pušča prostor za nemoteno nadaljevanje skupnega življenja (pravzaprav prešuštvovanja) ponovno civilno poročenih ločencev, ne da bi pri tem kadarkoli omenil potrebnost spreobrnjenja ali obstoj smrtnega greha, ki onemogoča življenje v Kristusovi milosti. Na tak način Frančišek dejansko deluje neusmiljeno, saj zamolči hudo duhovno nevarnost, ki grozi posamezniku, če ta ne želi sprejeti božje ljubezni in se spreobrniti.  

Čeprav Amoris laetitia kot celota na številnih mestih potrjuje nauk Cerkve o zakonu in družini, njeno verodostojnost zmanjšuje posredna navzočnost »modela navadnega kristjana«. Težko se je namreč znebiti občutka, da je Frančiškova spodbuda v prvi vrsti namenjena »navadnemu« kristjanu, ki domnevno ni zmožen živeti po evangeljskih zahtevah. Kako zelo se to razlikuje od pogumnega in resnično spodbujajočega sporočila sv. Janeza Pavla II. v Familiaris consortio: »Po božji volji sta bila zakon in družina že v samem dejanju stvarjenja notranje usmerjena k izpolnitvi v Kristusu in zato potrebujeta njegovo milost, da bi bila lahko ozdravljena ran greha in obnovljena v svojem ''izvoru'', to je v polnem razumevanju in polni uresničitvi božjega načrta.« (FC 3)

Zdi se, da Frančišek namesto jasnega priznavanja ključne vloge spreobrnjenja in božje milosti pri spopadanju s težavami zakonskega življenja predpostavlja, kako je »navaden kristjan« – ki je sicer paradoksalno še vedno poklican k svetosti – nezmožen živeti v skladu s katoliškim naukom. Na tak način papež »model navadnega kristjana« posredno priznava za vodilo krščanskega življenja. Da gre pri tem za prikrito (morda sicer nenamerno) degradacijo evangeljskega oznanila in nezaupanje v dobrotljivega Boga, je očitno že samo po sebi. »Model navadnega kristjana« namreč ne predvideva iskrene hoje za Kristusom, temveč povprečno, mlačno in lagodno življenje.