Strah pred ritualom

dr. Peter Kwasniewski

Ena izmed številnih usodnih napak, ki so zastrupile liturgično reformo, je bilo tudi zaničevanje rituala. Slednje izvira iz prepričanja, da ritual zadržuje ljudi stran od bistva ter preprečuje duhovniku, da bi zares stopil v stik z verniki. Nov misal je skladno s tem bil »deritualiziran«, kar pomeni, da spodbuja ali vsaj dopušča duhovniku, da mašno daritev deritualizira preko raznoraznih lastnih pripomb, preko priložnostnega premikanja ter dopuščanja vstopanja laikov v prezbiterij, kar je vse popolnoma v nasprotju z duhom rituala oz. božjega cultusa. V knjigi Thomasa Daya Zakaj katoličani ne znajo peti najdemo smešno (in grozovito resnično) podobo shizofrene sodobne liturgije, ki je logična posledica sedanjih liturgičnih rubrik in slabe formacije duhovščine: očitno ritualen obred, ki ga izvajajo ljudje, ki se obnašajo, kot da obred ne bi bil ritual. Duhovnik oblečen v ritualna oblačila se sprehodi po cerkveni ladji ob spremljavi hvalnice. Pride do oltarja. Popravi si mikrofon. Pogleda zbrane vernike. Nasmehne se in začne s popolno banalnostjo: »Dobro jutro vsem!« Nazaj k ritualu: »V imenu Očeta in …« Nazaj h klepetanju: »Danes se spomnimo, da se pogosto trudimo po najboljših močeh, a kljub temu padamo v greh, zato potrebujemo božje usmiljenje.« Nazaj k ritualu: »Gospod, usmili se!« V tem stilu se obred nadaljuje, dokler duhovnik vernikov končno ne odslovi: »Vsem želim lep dan!«

Dolgo se mi je zdelo nadvse čudno, kako lahko tako malo ljudi zazna popolnoma diskontinuiteto med takim nesmiselnim blebetanjem in duhom rituala, a ko sem bolje razumel popolno zmedo moderne dobe, sem tudi uvidel, kako izrazito protiritualističen in tudi protireligiozen je današnji čas. Vse izven vsakodnevnega pogovora o službi ali zabavi je sodobnemu človeku postalo popolnoma tuje in nevarno, ljudje pa se zato tudi čedalje bolj odmikajo od take religije. Katoliška liturgija, ki temelji na svetem in skrivnostnem, je diametralno nasprotna zahodni mentaliteti »trga idej«; nasprotuje namreč danes prevladujočemu modernemu načinu življenja, ki ga lahko še najbolje označimo kot popustljivi  materializem. Tradicionalna liturgija, ki je usmerjena v to, kar nas presega, predstavlja grožnjo triumfu egoizma, ki ga danes podpirajo država, šolski sistem in privatni sektor. Zato se mi še nikoli doslej ni zdel tako resničen slogan »Rešite liturgijo in rešili boste svet!«

[…]

Si lahko predstavljate, da bi sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, sv. Frančišek Saleški ali sv. Pij iz Pietrelcine malomarno »šušmarili« s tekstom misala ali se udeleževali sestankov komisije, kjer bi pisali nove evharistične molitve? (Kot pravi humoren rek: »Bog je tako ljubil svet, da nam ni poslal komisije.«) Svetniki so s hvaležnim srcem sprejeli liturgično dediščino in z njeno pomočjo hodili po poti k svetosti. Pripravljeni so bili razlagati in braniti molitve in prakse svojih prednikov, čeprav je to zanje pomenilo mučenje ali celo smrt.

Včasih razmišljam o komisiji Consilium, ki ji je Pavel VI. zaupal revizijo maše ali o prvi skupini zadolženi za prevod misala v angleščino (ICEL). Kakšne so bile njihove duhovne poverilnice – ne njihove akademske kvalifikacije, njihovo psevdoznanstveno blebetanje, zveze v rimski kuriji, temveč, ponavljam, njihove resnično verske kompetence, ki so jih usposobile za to, da naj bi opravili tako grozovito zahtevno in občutljivo nalogo, kot je revizija katoliške liturgije. Si je kdo že kdaj postavil isto vprašanje? Seveda se zavedam, da so v preteklih stoletjih papeži nekajkrat ustanovili komisije, ki naj bi preučile, raziskale, obnovile ali dopolnile posamezne aspekte liturgije. Prav tako ne trdim, da take konzultacije niso nikoli potrebne. Vprašujem se le, kakšne naj bi bile minimalne kvalifikacije nekoga, ki si drzne sedeti v taki komisiji. Trdim, da bi minimalna zahteva morala biti res najgloblje spoštovanje in češčenje liturgične tradicije. A kot razodevajo uradne Notitiae ali Bugninijevi spomini, je bil ta duh globokega spoštovanja šokantno odsoten pri Consiliumu, t.j. skupini teologov, ki jim je bila zaupana naloga revizije liturgičnih knjig rimskega obreda. Najsramotnejši primer, ki ga poznam, predstavlja uradno objavljen odgovor na vprašanje, zakaj je komisija odstranila stare darovanjske molitve. Consilium je na kratko odgovoril: Darovanjske molitve so odvečne in nepotrebne, saj le napovedujejo darovanje, ki se zgodi kasneje. Tako so z enim domišljavim odgovorom bila odpravljena stoletja bogoslužja in teologije, kot da ne bi nihče pred razsvetljenimi guruji komisije razumel bistva darovanja.

Vse to ne pomeni, da morda ne obstaja (ali ni obstajalo) pretirano ukvarjanje z ritualom oz. ritualizem, ki zmanjšuje veselje, zavzetost in ljubezen, ki je značilna za zdravo krščansko duhovno življenje. A na tem mestu se ne posvečam težavam, ki se pojavljajo v tradicionalističnem gibanju. Nasprotno, izpostaviti želim, da je njegov osnovni instinkt zdrav – želja slaviti Boga z najboljšim, kar nam ponuja naša bogata liturgična tradicija. Relativizem ni zadnja beseda; nekatere navade, rituali, hvalnice ipd. so objektivno boljši, lepši in primernejši za božje češčenje kot drugi.

Članek predstavlja  rahlo prirejen odlomek iz knjige dr. Petra Kwasniewskega Resurgent in the Midst of Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church, str. 13-17.