Pričujoči
članek predstavlja prevod in priredbo dveh besedil, ki jih je sestavil ameriški
pravni filozof Ryan T. Anderson, eden najboljših zagovornikov naravne zakonske
zveze. Članek odgovarja na pogosto izrečene očitke ali »protiargumente«, ki
naravno zakonsko zvezo razglašajo za diskriminatorno na podlagi primerjave z
neplodnostjo in rasizmom.
Zakonska
zveza in neplodnost
Zakaj država uzakonja
poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi Truth
Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske
zveze in verske svobode), je
razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi
moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika
torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter
komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega
in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.
Najpogosteje uporabljen
ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari
lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija
zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta
argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno
definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do
ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo
spočeti otroka.
Kot pojasnjujem v svoji
knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.
Prvič lahko na ravni
javne politike ugotovimo, da država ne priznava oziroma ne opravlja porok zato,
ker bi iz vseh izšli otroci, temveč zato, ker ima vsak otrok mamo in očeta.
Preko priznavanja zakonskih zvez država spoštuje naravno zvezo, ki združuje
starše otrok in jih spodbuja, da se drug drugemu zavežejo stalno in popolno.
Javna politika mora upoštevati celostno sliko, ne pa posameznih primerov. Za
državno politiko je bistvena prokreativna narava
poroke, ne posamezni konkretni rezultati poročnih zvez. (Mar kdo res želi, da
bi morali pari pred poroko opraviti test plodnosti ali odgovoriti na vprašalnik
o svojih načrtih glede števila otrok?)
Na praktični ravni lahko
ugotovimo, da številni pari, ki mislijo, da so neplodni, nato dejansko spočnejo
ali pa posvojijo otroke. Številni, ki v mladosti morda nočejo otrok, nato
spremenijo svoje stališče. Pomembno je, da te moške in ženske ohranimo združene
drug z drugim. Neplodnost poleg tega redko prizadene tako moža kot ženo hkrati,
zato je zakonska zvestoba še posebno pomembna, saj poskrbi, da plodni
življenjski sopotnik ne zaplodi drugih otrok, ki bodo prikrajšani za očeta
oziroma mater. Petdesetletni mož, čigar žena je v menopavzi, tako ne bo
zaplodil otrok drugi ženski, če ostane zvest svojim poročnim obljubam. Država
ima torej dobre razloge, da spolni nagon na neki način »kanalizira« v poroko.
Na filozofski ravni lahko
rečemo, da je neplodna zakonska zveza še vedno popolna zakonska zveza. Kot
podrobneje pojasnjujem v svoji knjigi, je zakonska zveza celostna zveza, ki jo
opredeljuje tudi telesna združitev – telesi obeh zakoncev se združita v
biološkem smotru prokreacije. Ta združitev se zgodi ne glede na to, ali
dejansko pride do biološkega cilja, to je do združitve spermija in jajčeca
nekaj ur kasneje. Zveza in sama telesna združitev, ki jo zapečati, pa je
vsekakor še vedno usmerjena k družinskemu življenju. To pojasnjuje, zakaj tako
v običajnem kot tudi v kanonskem pravu neplodnost nikoli ni bila razlog za
ničnost zveze. Impotenca, ki pa preprečuje dovršitev zveze v spolni združitvi,
nasprotno predstavlja razlog za razglasitev poroke kot nedovršene.
Četrtič, na pedagoški
ravni priznavanje neplodnih poročnih zvez kot enakovrednih v odnosu do ostalih
zakonskih zvez uči, da je poroka celostna zveza, ne le instrument za
spočenjanje otrok. Takšen nauk koristi celotni družbi, ker spodbuja iskreno
vdanost – in posledično stabilnost – v vseh zakonskih zvezah. Nasprotno pa
legalizacija istospolnih porok uči, da je po novem razumljena zakonska zveza
predvsem sredstvo za zadovoljevanje čustvenih potreb odraslih. Stabilnost naravne
zakonske zveze, ki po svojem namenu zagotavlja otrokom očeta in mater, ni
združljiva z omenjeno sodobno na čustva reducirano zvezo.
Če sklenemo: javna
politika sledi pravilu, ne pa izjemam. Poročne norme koristijo družbi tudi v
primeru neplodnih parov, neplodne zakonske zveze so še vedno popolne zakonske
zveze, državno priznavanje neplodnih poročnih zvez pa krepi resnico o zakonski
zvezi brez kakršnihkoli negativnih posledic.
Zakonska
zveza in rasizem
Ali je nasprotovanje
istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam?
Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta,
da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske,
sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo,
da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki
na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza
moškega in ženske, na neki način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno
segregacijo. Toda te trditve so napačne.
Popolnoma razumno je verjeti,
da je poroka le zveza moškega in ženske. Veliki misleci skozi vso človeško
zgodovino – in v vseh človeških družbah do začetka 21. stoletja – so poroko
razumeli kot zvezo moškega in ženske, moža in žene, očeta in matere.
Razumevanje poroke kot zveze moškega in ženske je bilo univerzalno sprejeto.
Debata okrog redefinicije zakonske zveze predstavlja torej debato okrog same
narave poroke. Istospolna poroka je rezultat revizionizma v zgodovinskem
mišljenju glede poroke same.
Prepoved medrasnih porok
kot del zakonodaje Jima Crowa na ameriškem Jugu pa je bila nasprotno
le del odvratnega gibanja, ki je zanikalo temeljno enakost in dostojanstvo vseh
človeških bitij ter nasilno razdelilo družbo na rasni osnovi. Ko so se
prepovedi medrasnih porok prvič pojavile v ameriških kolonijah, niso bile
nasprotne le tradiciji običajnega prava, podedovani iz Anglije, temveč tudi
dotedanji zgodovinski praksi, ki ni prepovedovala medrasnih porok. Te prepovedi
niso bile utemeljene na nikakršnih razumskih argumentih, temveč na predsodkih
glede rase, ki so se razvili šele v moderni dobi. To je vodilo do revizionistične
in nerazumne politike glede poroke. Prepričanje, da ima poroka karkoli opraviti
z rasnimi razlikami je namreč nerazumno, zato bomo le stežka našli
pomembnejšega misleca, ki je imel tako mnenje.
Če preučujemo spise
Platona, Aristotela, Avguština, Tomaža Akvinskega, Majmonidesa, Al-Farabija,
Luthra, Calvina, Locka, Kanta, Gandhija in Martina Luthra Kinga lahko vidimo,
da spolna zveza moškega in ženske stoji v samem osrčju njihovih razmišljanj o
poroki, medtem ko se rasne razlike nikoli ne pojavijo. Šele pozno v zgodovini
lahko najdemo politične skupnosti, ki prepovedujejo medrasne poroke. Taki
zakoni so bili skorajda unikatni v zgodovini, saj jih najdemo praktično le v
novodobni Ameriki. Poroka kot naravna zveza, v kateri rasna pripadnost ne igra
nobene vloge, je bila nasprotno priznana v vseh ostalih državah in družbah.
Izvor poročnih rasnih
zakonov pojasnjuje zgodovina ameriškega sužnjelastništva. Ameriški sužnji se
niso smeli legalno poročiti; njihove zveze niso uživale nikakršne državne
pravne zaščite. Vsak lastnik je lahko preprosto preklical sužnjeve zakonske
obljube. Sužnji namreč niso bili razumljeni kot državljani oziroma sploh kot
osebe. Nepriznavanje pravice do poroke je izražalo njihovo splošno pomanjkanje
državljanskih pravic. Poroka pomeni privolitev in sužnji niso smeli izraziti te
osnovne človeške zmožnosti.
Iz zgodovine je torej
razvidno, da take prepovedi niso imele nič skupnega z naravo zakonske zveze kot
take. Splošni konsenz med preučevalci je, da so ti zakoni služili zagotavljanju
rasne čistosti, kar je ideja, ki se začne kulturno uveljavljati po začetku
rasno utemeljenega suženjstva v zgodnjem 17. stoletju. Slednja nato dobi
»imprimatur« znanstvenosti z vzponom evgenike v poznem 19. in zgodnjem 20.
stoletju. Prepovedi medrasnih porok so bile torej poskus odpraviti resnične
poroke preko vpeljave dodatnega kriterija – enake rase –, kar ni imelo nobenega
precedensa v običajnem pravu. Kajti v običajnem pravu je bila nujen predpogoj
za legitimno poročno zvezo le moško-ženska komplementarnost, kar nima nikakršne
povezave z raso.
Nekateri zagovorniki
redefinicije poroke izpostavljajo naslednjo analogijo: Zakoni, ki definirajo
poroko kot zvezo moškega in ženske, so nepravični – ljudi diskriminirajo –
enako kot zakoni, ki so prepovedovali medrasne poroke. A tak argument
izpostavlja vprašanje o sami substanci poročne zveze. Predpostavljajo namreč
točno to, kar nikakor ni samo po sebi jasno: da je spol enako irelevanten kot
rasa pri vprašanju narave poroke. Vsi se zavzemamo za enakost pred zakonom tudi
na področju poročnega prava. A to lahko uspešno presojamo šele tedaj, ko vemo,
kaj poroka sploh je. Ugotovili smo, da rasa nima nič opraviti z naravno poroke
in da so bili zakoni, ki so rasno ločevali ljudi, napačni. Nasprotno pa poroka
temelji na združitvi obeh polovic človeštva – moškega in ženske kot moža in
žene ter kot očeta in matere –, da so otroci, ki iz njune zveze nastanejo,
združeni z moškim in žensko, ki sta jim dala življenje. Zato je človeška družba
doslej vedno definirala poroko kot zvezo moškega in ženske.
Poroka torej mora biti
barvno slepa, ne pa tudi nevtralna glede na spol. Vsebnost melanina v koži dveh
ljudi nima namreč nič skupnega z njuno (ne)zmožnostjo, da se združita v
celovito zvezo, ki je naravno usmerjena v prokreacijo. Nasprotno pa je spolna
razlika med moškim in žensko temeljnega pomena za naravo poroke. Moški in
ženske se lahko ne glede na barvo kože združijo v zakonu, enako kot si otroci
ne glede na barvo kože zaslužijo mamo in očeta. Sprejeti tako dejstvo pa
zahteva razumevanje, kaj na temeljni ravni poroka sploh je.
Prevedeno in prirejeno po:
Ni komentarjev:
Objavite komentar