Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakona in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 1. del

V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

Težava ponovno poročenih ločencev je v zadnjem času dosegla pozornost javnega mnenja. Prišlo je do izražanja dvoma o merilu, določenem v Familiaris consortio, ki se v točki 84 glasi sledeče: »Cerkev vsekakor potrjuje svojo prakso, utemeljeno na Svetem pismu, da k evharističnem obhajilu ne pripušča ponovno poročenih ločencev. Oni sami si pripustitev onemogočajo v trenutku, ko njihov stan in način življenja objektivno nasprotuje tisti vezi ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, na katero kaže in jo uresničuje evharistija. Obstaja še drug poseben pastoralni razlog: če bi se te osebe pripuščalo k evharistiji, bi bili verniki potisnjeni v zmoto in zmedo glede nauka Cerkve o nerazvezljivosti zakona.« Izhajajoč iz določene interpretacije Svetega pisma, izročila cerkvenih očetov in besedil cerkvenega učiteljstva, predstavljajo nekateri sedanji predlogi za rešitev težave ponovno poročenih ločencev pravo inovacijo v odnosu do Familiaris consortio. Ali lahko pričakujemo spremembo nauka? Predvsem pa, ali v luči čim bolj jasnega in konstruktivnega razkritja te težave obstaja konkretna pot za ločence, ki živijo v novi civilni zvezi?

Niti vesoljni cerkveni zbor ne more spremeniti nauka Cerkve, saj je njen ustanovitelj Jezus Kristus zvesto ohranjanje svojih naukov zaupal apostolom in njihovim naslednikom. V Evangeliju po Mateju je napisano: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19–20) Gre za opredelitev iz »zaklada vere« (depositum fidei), ki jo je Cerkev prejela in je ne more spremeniti. Nauk Cerkve ne bo nikoli vsota nekaterih izpiljenih teorij določene skupine teologov, četudi še tako genialnih, temveč bo izpoved naše vere v Razodeto samo, nič več in nič manj. Ta predstavlja besedo Boga, zaupano središču – notranjosti in ustnicam – oznanila svoje Cerkve.

O zakonu imamo razvit in strukturiran nauk, temelječ na Jezusovi besedi, ki jo je potrebno predstavljati v vsej njeni celovitosti. Ta nauk se nahaja v Evangelijih in drugod znotraj Nove zaveze, zlasti v besedah svetega Pavla v Prvem pismu Korinčanom in Pismu Rimljanom. Na voljo imamo tudi izročilo s številnimi spisi in razmišljanji cerkvenih očetov, denimo svetega Avguština. Vsemu temu je potrebno dodati še razvoj v času sholastike in nauk koncilov v Florenci in Tridentu. Zadnjo stopnjo nadaljnje razlage dogme pa je mogoče najti v Lumen gentium in predvsem Gaudium et spes (št. 47–51), ki pomenita popoln povzetek celotnega nauka Cerkve glede zakona, kamor spada tudi vprašanje razveze, kakor ga je opravil drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor.

V tem oziru Cerkev ne more dovoliti razveze zakona, ki je zakramentalno veljaven in konzumiran. Gre preprosto za dogmo Cerkve. Vztrajam: absolutna nerazvezljivost veljavno sklenjenega zakona ni zgolj posamezen nauk, ampak božja in od Cerkve opredeljena dogma. V primeru dejanskega razbitja veljavnega zakona vnovična civilna »poroka« ni dovoljena. Če bi to razumeli drugače, bi se znašli v protislovju. V kolikor je prejšnja zveza, »prvi« zakon, to je edini veljavni zakon, resnično zakon, naslednja zveza ni »zakon«. Govorjenje o prvem in drugem »zakonu« ni nič drugega kot le besedna igra. Drugi zakon je mogoč samo takrat, ko je veljavni zakonec mrtev ali ko je bil zakon razglašen za ničnega, saj se je v tem primeru prejšnja vez pretrgala. Vse, kar temu nasprotuje, je opredeljeno kot »ovira za zakon«.

V temelju vašega vprašanja in onkraj domnevnega teološkega spora moramo dobro vedeti, da se nahajamo pred težavo, ki Cerkev obvezuje, da vselej ostaja zvesta Jezusovemu nauku, čigar besede so v okviru te teme absolutno jasne.

Prav v tem kontekstu se govori o možnosti dovoljenja zakoncem, da si »ponovno postavijo svoje življenje«. Kaj se skriva za tem vprašanjem? Ali je to dobra umestitev težave? Predvsem pa: če je razodevanje Boga vseskozi, tako v Stari kot Novi zavezi, povezano s poročno skrivnostjo in z določenim pojmovanjem razsežnosti zakona, kakšne posledice bi nastale za vero? Iz istih krogov je prav tako izšla trditev, da lahko ljubezen med krščanskima zakoncema tudi »umre«. Sprašujem se: ali je takšna trditev za kristjana sploh sprejemljiva? 

Tovrstne teorije so v temelju zgrešene, saj prinašajo gesla, ki lahko močno vplivajo na življenje zakoncev, na življenje njihove ljubezni. Ni mogoče razglasiti prenehanja zakona pod pretvezo, da je ljubezen med zakoncema »umrla«. V nasprotju s tem, kar dandanes številni goreče zagovarjajo, je ljubezen več od nekega čustva. Ljubezen je volja posamezne osebe, da svoje življenje deli z drugo osebo in predvsem to, da svoje življenje tej osebi podari. Nerazvezljivost ljubezni ne sloni na človeških čustvih, ki so lahko stalna ali pa začasna. Nerazvezljivost kot lastnost zakona zahteva Bog sam. Gospod je tisti, ki je vstopil v zakon med moškim in žensko, zaradi česar ima ta vez svoj obstoj in izvor v Bogu. V tem je razlika.

Predlog, ki ste ga omenili, je sam po sebi eden izmed izrazov hude sekularizacije zakona. V temelju pa gre za poziv, ki spreminja poglavitna načela (petitio principii). V resnici je samo smrt enega izmed zakoncev tista, ki razveže vez zakramentalnega zakona. Pri tem ne mislim na smrt v metaforičnem smislu. Razlog je v tem, da zakon ni zgolj človeška razsežnost, temveč preoblikovana človeška razsežnost. Zakon, kakršnega hoče Kristus, je zakrament, je vidno razkrivanje preoblikujoče milosti, ki je ustvarila novo, pred tem še neobstoječo resničnost.

V svoji globinski nadnaravni resničnosti zakon vsebuje trojno dobro: dobro medsebojne in izključne zvestobe (bonum fidei), dobro sprejemanja otrok in njihove vzgoje v spoznanju Boga (bonum prolis) in dobro nerazvezljivosti in neuničljivosti vezi, ki ima za stalni temelj nerazvezljivo vez med Kristusom in Cerkvijo, ki jo zakramentalno predstavlja par (bonum sacramenti). Čeprav obstaja možnost izključitve telesnega življenjskega in ljubezenskega občestva, to je t. i. »ločitev od postelje in mize«, kristjanu ni dovoljeno skleniti nov zakon, dokler drugi zakonec še živi, saj je veljavno sklenjena vez tudi stalna. Nerazvezljiva zakonska vez na nek način ustreza predmetu in značaju (res et sacramentum) krsta, birme in duhovniškega posvečenja.

V tem oziru se veliko govori tudi o pomembnosti »usmiljenja«. Vsekakor gre za temo, ki je odločilna v odnosu do razodetja. Starozavezni Bog se nam razodeva kot »bogat v usmiljenju in blag«. Tudi Jezus nam kaže usmiljeno božje obličje. Po drugi strani pa izgleda, da se v trenutku uporabe takšnega besednjaka na področju zakona pozablja na zasidranost usmiljenja v »zvestobi zaveze«; na usmiljenje se tako sklicuje zaradi doseganja prav nasprotnega, torej opravičila za prekinitev zvestobe pri naporu za obstoj zakona. Kaj nam lahko poveste glede tega? Ali je usmiljenje mogoče razlagati kot »delanje izjem« v odnosu do moralnih zapovedi? Ali je morda preroški glas Cerkve o družini v sedanji družbi, v kateri je ljubezen vse bolj posvetna, dolžen postati izraz usmiljenja?

Sveti Tomaž Akvinski je trdil, da je usmiljenje izpolnitev pravičnosti, saj Bog z njo opravičuje in obnavlja ustvarjenega človeka (prim. S. Th. I, zv. 21, č. 3). Iz tega razloga ne bo nikoli obstajalo opravičilo za ukinitev ali razveljavitev zapovedi in zakramentov. Če bi se kaj takega zgodilo, bi se znašli pred hudim izkrivljenjem pristnega usmiljenja in tako tudi pred skušnjavo, da bi opravičili našo brezbrižnost do Boga in ljudi.

Če odpremo Evangelij, lahko opazimo, da je celo Jezus, ko se je s farizeji pogovarjal o ločitvi, opomnil na nasprotje med »ločitvijo« in »usmiljenjem« (prim. Mt 19, 3–12). Prav na tej točki farizejem očita pomanjkanje usmiljenja, saj so na podlagi lastne samovoljne razlage Postave izpeljali zaključek, da naj bi Mojzes podelil dovoljenje za odslovitev žene. Jezus pa jih je želel spomniti na to, da božje usmiljenje ni pogojeno z našo šibkostjo. Bog nam podeljuje svojo milost zato, da bi bili lahko zvesti.

To je prava razsežnost božjega usmiljenja. Bog lahko odpusti še tako hud greh, kot je prešuštvo; vseeno pa ne dovoljuje drugega zakona, ki bi postavil pod vprašaj že obstoječ zakramentalni zakon, to je zakon, ki izraža zvestobo Boga. Izrekati tovrstne pozive s sklicevanjem na domnevno absolutno božje »usmiljenje« je zgolj besedna igra, ki ne pomaga razjasniti konteksta težave. Zdi se mi, da gre pri tem v resnici za način, kako se izogniti razumevanju globine pristnega božjega usmiljenja. 

Presenečen sem nad trudom, ki ga nekateri teologi posvečajo razumskemu opravičevanju usmiljenja kot pretveze za podporo pripuščanja civilno ponovno poročenih ločencev k zakramentom. Izhodišče takšnega razmišljanja se nahaja v usmiljenju kot posebnem znamenju, ki opredeljuje sleherno pristno hojo za Kristusom. Jezus sam naj bi namreč trpel skupaj s trpečimi in jim tako podaril svojo usmiljeno ljubezen. Vse to je delno sicer res. Kljub temu je »načelo usmiljenja« zelo šibko, ko se spremeni v edino veljavno teološko-zakramentalno utemeljitev. Celotna zakramentalna zgradba je nedvomno delo božjega usmiljenja, vendar je ni mogoče razveljaviti na podlagi istega načela, ki nad njo vlada. Še več: zgrešeno sklicevanje na usmiljenje prinaša hudo tveganje v smeri banalizacije podobe Boga, pri čemer Bog ni več svoboden, ampak prisiljen odpuščati. Bog se nikoli ne utrudi ponujati svojega usmiljenja – težava je v tem, da se mi utrudimo prositi zanj in ponižno priznati svoj greh, kakor je v prvem letu in pol svojega papeževanja vztrajno poudarjal papež Frančišek. 

Sveto pismo razodeva, da k skrivnosti Boga poleg usmiljenja spadata tudi svetost in pravičnost. Če bi te božje lastnosti med seboj ločili in banalizirali resničnost greha, bi sklicevanje na božje usmiljenje do ljudi izgubilo vsak smisel. Prav zato razumemo, zakaj je Jezus, potem ko je s prešuštnico ravnal zelo usmiljeno, svojo ljubezen izrazil z naslednjimi besedami: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11) Božje usmiljenje tako ni dovoljenje za neizpolnjevanje božjih zapovedi in nauka Cerkve. Velja prav nasprotno: Bog nam po svojem neskončnem usmiljenju podarja moč milosti zato, da bi v polnosti zmogli izpolnjevati njegove zapovedi in bi tako po padcu v nas obnovil svojo popolno podobo nebeškega Očeta.