Evharistični Jezus - najbolj ubog med ubogimi

Odlomek iz zaključka knjige škofa Athanasiusa Schneiderja Corpus Christi, str. 72–76.

Evharistični Jezus, torej Jezus Kristus, ki je resnično, osebno in stvarno navzoč pod evharističnima podobama kruha in vina v Telesu, Krvi, Duši in Božanstvu, je v Cerkvi zares najbolj ubog in nebogljen. Ali sploh obstaja večja revščina od revščine evharističnih podob? Ena od božjih oseb je svobodno izbrala ne le to, da si prevzame revščino človeške narave, tako da istočasno skrije svojo božanskost, temveč je poleg tega izbrala, da skrije tudi zunanjost svoje lastne človeške narave, tako da je postala vidna pod vidno in stvarno podobo kruha in vina. V sveti hostiji je Jezus na nedoumljiv način razodel in izvršil tole resnico: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog.« (2 Kor 8,9) V evharistični navzočnosti se Jezus ni odrekel samo svojemu božjemu in človeškemu bogastvu, temveč tudi svoji božanski in človeški moči. Kaj je bolj krhkega in majhnega od male svete hostije? Pa ne le sveta hostija sama, temveč vsak njen majhen drobec je celotni evharistični Jezus! Kakšna revščina in kakšna krhkost! Prav v moči te revščine in krhkosti pa je Jezus v Cerkvi in na vsem svetu sebe napravil za najbolj nebogljenega. V svojem evharističnem stanju je božji Sin razodel in izvršil svoje najgloblje samoponižanje (prim. Flp 2,7). 

V Cerkvi na splošno obstaja takšna bogoslužna praksa ravnanja z evharističnim Kristusovim telesom pri obhajilnem obredu, ki med deljenjem obhajila razkriva neverjeten minimalizem v zunanjem izražanju češčenja, zaskrbljujočo brezbrižnost glede drobcev svete hostije in nerazumljivo brezbrižnost do ranljivosti (to pomeni nebogljenosti) posvečene hostije, kar dokazuje vse bolj razširjeni pojav ropa posvečenih hostij. Omenjena praksa je v tem, da se sveto obhajilo deli na roke in stoje, brez jasnega dejanja češčenja. Gre za prakso, ki je v splošnem privedla do tega obsodbe vrednega obnašanja v odnosu do evharističnega Jezusa. Gre za resnično najglobljo rano na skrivnostnem Kristusovem Telesu, to je v Cerkvi naših dni, saj se je pozabilo na pravice najbolj ubogega, najšibkejšega in najbolj nebogljenega v nedrjih Cerkve. 

To zapostavljanje pravic evharističnega Jezusa je včasih zabrisano s privilegirano pozornostjo do materialno ubogih v družbi. Zagotavljanje pravic ubogih nedvomno zaseda prvovrstno mesto, vendar pa bi bilo to zagotavljanje veliko bolj verodostojno in v božjih očeh zaslužno, če bi obenem goreče in ljubeznivo skrbeli za obrambo evharističnega Jezusa, saj je v naših dneh pravi on tisti ubožec, najšibkejši, najbolj nebogljen v trenutku deljenja svetega obhajila.

Zdi se, da dejstvo, da se je Jezus, večni Bog in pravi človek, naredil majhnega in krhkega v sveti hostiji, dopušča neformalno in brezbrižno ravnanje z njim v sveti hostiji. Vera pa nas uči, da bolj ko je majhen, krhek in nebogljen, toliko več češčenja in tenkočutnosti v ravnanju zahteva. Marija, Božja mati, apostoli in vsi sveti so nas skozi dve tisočletji krščanstva učili, kako močno nas zavezuje ta resnica. Sv. Frančišek Asiški, zavetnik ubogih par excellence, je v odnosu do učlovečenega Boga posegal po tako pretanjenem češčenju, da je zelo zbrano častil same strani evangeljske knjige, rekoč: »Opominjam vse svoje brate in jih spodbujam v Kristusu, da jih, kjerkoli bodo našli zapisane božje besede, kolikor morejo, častijo, in, kolikor jih zadeva, če niso dobro shranjene ali ležijo površno razmetane na kakem mestu, poberejo in jih položijo na ugledno mesto ter tako v njegovih besedah počastijo Gospoda, ki jih je izrekel. Mnoge reči so namreč posvečene po božjih besedah in v moči Kristusovih besed se vrši oltarni zakrament.« (Pismo celotnemu redu, 4. pogl.) 

Zakramentalna navzočnost Kristusa pod evharističnima podobama je veliko odličnejša od njegove navzočnosti v sveti knjigi, zato bi morale toliko odličnejše biti časti, ki jih namenjamo njegovemu zakramentalnemu Telesu, kakor je pretanjeno opozarjal sv. Frančišek: »Zatorej vse vas, bratje, rotim, poljubljajoč vam noge in z vso ljubeznijo, ki sem je zmožen, da izkazujete, kolikor le morete, vso spoštljivost in čast presvetemu telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, v katerem so bile vse stvari, ki so na nebu in na zemlji, pomirjene in spravljene z vsemogočnim Bogom.« (Pismo celotnemu redu, 1. pogl.) »Prosim vas, bolj kot bi to počel zase, da rotite ponižno, a z odločnostjo cerkvene može, da bi presveto telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa častili bolj, kot vsako drugo stvar na svetu, kakor tudi, da bi častili njegovo ime in besede, s katerimi je posvečeno njegovo telo. Naj ga drugim delijo s pobožnostjo in preudarnostjo. Ko pa presveto telo duhovnik na oltarju posveti, naj vse ljudstvo kleče daje hvalo, slavo in čast Gospodu, živemu in pravemu Bogu.« (Pismo vsem gvardijanom) 

Te goreče besede svetega ubožca naj tudi v naših dneh odzvanjajo v Cerkvi kot ponižna prošnja svojim pastirjem, da bi dejansko in učinkovito pripomogli k temu, da bi bilo Kristusovo evharistično telo deležno dolžne časti in kar največje pozornosti med delitvijo svetega obhajila. Naj se tudi, kolikor je le mogoče, onemogoči izgubo tudi najmanjšega evharističnega drobca, kakor naj se prav tako onemogoči tatvino posvečenih hostij. Proseči glas svetega Frančiška danes odzvanja po ustih številnih preprostih vernikov, ki jim preveč vsakdanji, nevarni in manj sveti izgled obhajila stoje in na roko povzroča žalost in bolečino. Žal pa glas malih ljubiteljev evharistije nima takšne zaslombe, da bi bil slišan, saj je glas cerkveno-klerikalnega establishmenta precej močnejši in zato ta glas šibkih zaduši. S to knjižico, ki jo je napisal škof, skušamo dati glas številnim in tihim malim ljudem v Cerkvi, ki želijo braniti njega, ki je v naših dneh najrevnejši, najslabotnejši in najbolj nebogljen – evharistični Jezus. 

Bog daj, da bi Cerkev današnjih dni poslušala glas sv. Frančiška in malih ljubiteljev evharističnega Jezusa in da bi posledično izdala neko bogoslužno normo, po kateri bi se počasi opuščala praksa obhajila na roko, vse dokler ne bi ta praksa sčasoma v celoti izginila. Tako bi v vse več cerkvah katoliškega sveta verniki evharističnega Jezusa prejeli tako, da bi ga častili in bi klečali ter bi se pustili nahraniti tako, da bi odprli usta kakor otroci. Tako bi v največji možni meri preprečili izgubo tudi najmanjšega drobca posvečenega kruha, kakor tudi krajo posvečenih hostij. Takšen stvaren ukrep Cerkve bi predstavljal eno od najpomembnejših, kakor tudi njenih najkonkretnejših dejanj, skladnih z besedami, ki jih je Kristus namenil sv. Frančišku Asiškemu: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo!« (sv. Bonaventura, Legenda Minor, lectio 5) 

Začasno obvestilo: Vse knjige bi že morale prispeti. Če kdo ni dobil paketa naj se oglasi in mu bo še enkrat poslan.