Velespoštovani gospod! Vi zares niste homo religiosus, pobožen
človek – v tem imate prav. Da se pa pri tem hočete popolnoma pomiriti, kakor da
ste že dosegli svojo najvišjo popolnost, v tem Vam pa ne dam prav. Pa ne morda
zgolj iz ozira na Vaše starše! Res je, ti dobri, zvesti, ganljivo skrbni ljudje
se boje za dušo svojega sina. Boli jih – najhuje pa jih boli takrat, kadar nič ne rečejo –, če sin ne gre z vso družino
k skupnemu svetemu obhajilu. Toda samo ozir na starše naj Vas nikar ne nagne k
temu, da bi si s krčevitim prizadevanjem skušali prisvojiti ono pobožnost, ki
morda ni za vas. Tudi katoliška Cerkev ne zahteva več od Vas, saj ste verni, k
maši hodite vsako nedeljo in praznik, tu pa tam med letom prejmete tudi
zakramente. Praktičen katoličan ste! V imenu in po naročilu Cerkve Vam torej ne
morem ničesar resnega očitati.
»Ničesar resnega?« Torej Vam le
trepeta na ustnicah nekak očitek, neko zaskrbljeno in morda nekoliko žalostno
vprašanje? Zelo tenkočutni ste, če ste to tako brž začutili. Da, je tu očitek,
ki hoče na dan, ki ga pa pri natančnejšem pogledu vedno znova zatrem. Postavil
bi rad vprašanje, za katerim se skriva neka skrb; pa to skrb si vedno znova
prepodim, če pozorno pogledam v Vaše srce.
Glejte, če o mladem možu, ki ga sicer ne poznam, slišim, da se v
svojem katolištvu udejstvuje na tak zmeren, da, nekam pičel način, si to
njegovo »korektnost« lahko različno razlagam. Domnevam lahko, da vrši svoje
verske dolžnosti iz navade ali pa iz družabnih in družinskih ozirov, sicer je
pa mlačen in malomaren. To tolmačenje bo dostikrat točno. Lahko pa si tudi
mislim, da je zapleten v notranje verske boje, da se bori za svojo vero, da se
smislu in smotru religioznih vaj še ni znal približati in zato tudi ne stori
več, kot strogo zahteva od njega pokorščina do Cerkve, ki ji pripada, ker bi
zaradi pretiranega in napačnega sramu vse, kar bi storil več, občutil kot
nepoštenost do samega sebe, kot poizkus avtosugestije, kot nasilje. So pa tudi
taki ljudje, ki morajo svoje verske vaje skrčiti na najmanjšo mero zaradi
zdravja in delazmožnosti, ker njihove moči niso kos sili in prevzetosti
njihovega notranjega življenja. Živel je svet mladenič – Alojzij Gonzaga –,
kateremu so misel na Boga morali prepovedati: šibko telo ognja te misli ni
moglo prenesti.
Vi ne spadate v nobeno teh
vrst. Je pa še dvoje nasprotnih si tipov ljudi, in temu odgovarja tudi dvoje
poti, po katerih hodijo duše: tip etičnega
in tip religioznega človeka. Oba
trčita naposled v istem končnem cilju, toda k temu cilju se gibljeta iz
obratnih smeri in gresta skozi ista vrata v obratnem smislu: kjer eden izstopi,
mora drugi vstopiti.
Religiozen človek začne pri Bogu, njegovem kraljestvu in njegovi
službi; od tod prihaja k etičnemu udejstvovanju in v tem udejstvovanju se
polagoma iz neopaznih začetkov kot počasno oblikovanje koral izkristalizira
etična popolnost, prostranost, veličina, miloba, moč, zvestoba in dobrota srca.
Najprej je pobožen in s pobožnostjo postane tudi dober; dober postane, ker je
njegov Bog, h kateremu moli, v katerega upa, kateremu služi, dober.
Drugi tip, etičen človek, prične z dobroto. Notranje je čist, bogat,
plemenit, močan in moder. Kamorkoli pride, povsod izžareva resničnost,
ljubezen, tolažbo in pripravljenost za pomoč, sončni žarek duhovnosti: naravno
je, da se ta njegova dobrota naposled obrne tudi k Bogu in tako torej postane
tudi pobožen, ker je pač dober, ker je prav Bog tista najvišja in največja
dobrota, ki jo ljubi. Religiozen človek postane dober, ker je njegov Bog dober.
Etičen človek postane pobožen, ker je njegova dobrota božja. Torej se končno
morata srečati v spojitvi religioznega in etičnega, božjega in dobrega.
Skrivnostno vodstvo ureja ljudi v ti dve vrsti. Človek ne postane od
vsega začetka že religiozen ali etičen tip po lastni izbiri in lastnem
prizadevanju. Mogočna roka nas postavi na začetek naših poti, enega sem,
drugega daleč tja, na nasprotno stran sveta. In vsakemu je tedaj dana naloga,
da iz svojega začetka prične teči proti opoldanski višini, kjer imajo vsi svoje
skupno središče. Vi spadate, kakor ste si že zdavnaj sami
rekli, v tisto vrsto ljudi, ki pričenjajo z etičnim.
Sedaj pa tudi že veste, zakaj še nisem zadovoljen z Vami. Saj še vedno
stojite na svojem tečaju. Zakaj ne potujete? Prav Vi morate še dolgo in veliko
iskati. Gotovo ne dvomim, da bosta Vaša čistost in dobrota vedno zmagovali in
žareli, to je pač ona velika milost Vašega življenja, katere si Vam ni treba
šele priboriti, ki je bila marveč dana Vaši duši kot dediščina, kot osnovna
glavnica Vašega življenja, kot materino mleko Vaših duhovnih začetkov.
Toda pobožnost Vam je vendar potrebna kot zadnja izpolnitev Vaše
dobrote, kot izpolnitev Vaše duše, kot izpolnitev Vašega življenja. Ne veste
še, kaj pomenijo molitev, božja bližina, Zveličarjeva ljubezen, obhajilo in
milost, večnost in neskončnost. O tem torej še ne morete soditi in se temu
lahkotno odpovedati. Še en svet je tu, še ena dimenzija življenja, še ena
lepota in sreča, še ena sila in polnost, še en prostor in dno, in vse to še
morate odkriti.
Prvič zaradi svoje etike! Ker ima pač to ozadje. Vsa Vaša dobrota in
nesebičnost, Vaša volja do pravičnosti, Vaš nesebični, veselje ustvarjajoči
požrtvovalni duh, je le rob božjega, meja, s katero Vaša duša meji na Boga; tu
se Bog pričenja. In od tod pelje pot naravnost v to neizmerno zemljo – Boga. On
je ozadje, iz katerega prihaja Vaša etika, on je nevidna globina zemlje, iz katere
rastejo vaše rože. On je metafizika, v kateri temelji vsa etika, v kateri leži
korenina in izpolnitev, razlog in smisel vse dobrote. Če se torej prav pred
Vašimi očmi razprostira tako nezaslišano velika in bogata dežela, zakaj ne
pustite svojim očem, da bi jo gledale, zakaj je ne bi sprejeli v svojo zavest,
zakaj je ne bi vsrkali v svoje duhovno gledanje, slišanje in čutenje?
Drugič zaradi Vaše duše! Kajti postala bo bogatejša, globlja, če se iz
svoje prirojene dobrote in čistosti potopi v morje, ki ima v dobroti Vašega
srca tako svetlo površino. Da, svetli ste že, toda za sedaj šele na površini.
Ne veste pa še tega in se še ne vadite v tem, kar je največje dejanje in
najlepša nravstvenost duše, namreč s
čistim srcem Boga gledati, z očmi, od radosti žarečimi, Boga pozdravljati, z
blaženostjo samopozabe služiti Zveličarju, z vseobsegajočo močjo, z najbolj
dovzetnim srcem objemati najvišje dobro, z ugaslimi željami v urah molitve
klečati pred svetim Bogom. O, da bi to kdaj izkusili! Že sedaj ste bogati, ker ste čisti, dobri in
plemeniti. Toda Vaše bogastvo je sedaj šele nakaznica; morate ga šele dvigniti.
Tretjič zaradi Vašega življenja! Ker je vendar od Boga, ker ne sme v
sebi počivati in se vase zapirati, temveč mora okoli njega krožiti, se k njemu
sklanjati, se v njem potopiti. Ker mora priti oni večni trenutek, ko se bo Vaše
bistvo napolnilo z njim do zadnjih globin in do poslednjih višin. Tako se
morajo tudi vse Vaše misli in najrahlejši utripi Vaše volje nekoč še napolniti
z njim. Priti mora oni večni trenutek, ko Vas bo misel na Boga in ljubezen do
Boga vsega oblila, prepojila in zajela – sicer bi Vaše življenje ne doseglo svojega
popolnega in poslednjega smisla, ki mu šele da pravo vrednost. Torej morate
vendar postati pobožni, ker Vas sam Bog hoče imeti za prijatelja.
Toda kako bi postali religiozni? Biti pobožen ne pomeni nič drugega
kot biti ves prevzet od osebne bližine, veličine in dobrote božje, se pravi
toliko, kot reči mu »ti« in pustiti, da
nas tudi on ogovori, mu gledati v oči in hoditi ob njegovi roki kot veren
otrok. Dajte torej, da Vas Bog pogleda in ogovori. Postavite se v njegovo
pričujočnost, pred njegovo obličje! Z marljivo skrbnostjo človeka, prosečega
ljubezni, pazite na vse religiozne utripe svoje notranjosti, da bodo vzklili.
Bog sam Vas bo že naredil takega, kakršnega Vas hoče imeti. Tipaje poiščite
roko božjo! To se pravi: v premišljevanju strnite vsa vlakna svojega notranjega
življenja: delo, žrtev, skrb, trpljenje, kesanje, žalost, ljubezen, vso svojo
dobroto z mislijo nanj, ki je molčeči gledalec, sveta priča, resnično
odkritosrčni presojevalec, sočutni prijatelj, duhovno silni stvaritelj in
spodbujevalec, cilja se zavedajoči vodnik! Molite! Zakaj tako nam je pravzaprav
razumeti molitev!
Nato stopajte dalje od stopnje do stopnje, kakor Vas bo Bog vodil, ne
da bi mnogo spraševali in razglabljali; toda vedno in vedno hodite, iščite,
zgrabite vse prilike in jih izkoristite. Za Bogom morate tako rekoč teči.
Pojdite torej na vse kraje, kjer milostno biva, k onim svečanostim in
pobožnostim, kjer se kliče. Postavite se med one, ki so v nedeljo, pa tudi v
delavnik pri maši, poklekajte k mizam, kjer se nam daje v obhajilu.
Na kratko, zgrabite njegovo roko, ki Vam jo proži v milostnih
sredstvih svoje Cerkve. In ne izpustite ga, dokler Vas ne blagoslovi. Morda bo
leta in leta ustvarjal le v nezavestni globini Vaše duše, tako da boste že
skoraj obupani vpraševali: »Kje je moj Bog?« Tedaj Vas bo nekega dne končno
ogovoril v osrečujoči ali pretresljivi bližini. Tisto uro boste pobožni. Da,
tako bo prišlo – zarja njegovega prihoda že leži nad vašimi spečimi morji.
Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931
Ni komentarjev:
Objavite komentar