Pričujoči
prispevek, ki smo ga prevedli in priredili, potrebuje krajši uvod, da bo bralec
lahko lažje sledil njegovi poanti.
Pred
približno nekaj meseci je novi chicaški nadškof Blase Cupich v ZDA požel veliko
pozornosti, ko je sporočil, da ne bo domoval v uradni rezidenci chicaških
nadškofov, v t. i. »Dimnikih«.
Večina
javnosti je odločitev sprejela z odobravanjem kot znak skromnosti in ponižnost.
Tema dvema krepostim ne nasprotujemo, želimo pa opozoriti, da je prava
ponižnost nekaj povsem drugega kot raznorazne javnosti všečne populistične
geste, kakršna je tudi omenjena odločitev nadškofa Cupicha.
Kakor
v svojem zadnjem intervjuju opozarja nemški katoliški pisatelj Martin Mosebach,
prava ponižnost nima nič skupnega z odsotnostjo zunanjih znamenj veličine
funkcije, ki jo nek dostojanstvenik opravlja. Zaustavimo se ob posebno
relevantnem izseku iz intervjuja: »Milijarderji danes nosijo majice s kratkimi
rokavi in sedijo na mehkih zofah, namesto na trdem baročnem pohištvu. Razkošje
katoliških cerkva je bila umetnost za reveže. Težki brokatni mašni plašči, ki
predstavljajo veličastvo ponovno prihajajočega Kristusa, so zelo neudobni. Tako
imenovanega »Bergoglijevega stila« ne smemo mešati z askezo. Sam je povedal, da bivališča ni izbral zaradi tega ampak zaradi drugih, pomembnejših nagibov. Tudi takrat, ko je
papež asket, tega nikakor ne želim izvedeti iz medijev. Askeza ima svojo
vrednost predvsem, če je skrita.«
Ker
je plehko razumevanje skromnosti danes vse preveč razširjeno, smo se odločili
prevesti in prirediti članek ameriškega doktorskega študenta arhitekture Anatola
Uparta o pomenu zunanjih simbolov za nosilce nekaterih javnih funkcij.
Prispevek resda govori o konkretnem primeru nadškofa Cupicha iz ZDA, a iz njega
lahko veliko potegnemo tudi Slovenci. Bistvo je v tem, da bi radi opozorili na zgrešeno,
a široko rastoče prepričanje, da se prava ponižnost kaže skozi čim bolj
minimalistično in osiromašeno liturgijo. To pa nikakor ni skladno s katoliškim
naukom.
Ko vodja neke skupnosti
prevzame svojo funkcijo, se ta pogosto simbolno izrazi tudi v posebni arhitekturni
formi – kot uradna rezidenca oz. palača. Pri tem osebna čustva voditelja do
njegovega novega domovanja niso pomembna. Bistveno je, da voditelj na tak način
prevzame svojo novo družbeno/religiozno vlogo, ki jo je prej zavzemal nekdo
drug.
Najslabše, kar lahko
naredi novi predsednik, papež ali škof, je to, da zavrne simbolne znake svoje
nove vloge in uveljavlja svoje osebne preference. Zato menim, da bi se moral
novi chicaški nadškof Blase Cupich vseliti v svojo uradno rezidenco, ne pa v
župnijski urad chicaške katedrale, kot je pred kratkim izjavil. Vselitev v
rezidenco namreč kaže na prevzem nove funkcije, podobno kot to kaže vselitev
ameriškega predsednika v Belo hišo ali papeževa vselitev v Apostolsko palačo.
Pomislite, kako bi
reagirala ameriška javnost, če bi predsednik Obama napovedal prodajo Bele hiše,
ker bi lahko z izkupičkom prodaje pomagal povprečnemu Američanu? Ali če bi
preprosto zavrnil stanovati v njej, ker je preponižen za kaj takega? V tem
članku želim pokazati, da prava ponižnost pomeni sprejeti kraj bivanja, ki je z
določeno javno funkcijo povezan, brez pridržkov in populističnih javnih gest.
Večinsko javno mnenje dandanes meni, da cerkveni voditelji ne bi smeli
porabljati velikih denarnih vsot za vzdrževanje »luksuznih« stavb, saj bi ta denar bilo bolje porabiti v
dobrodelne namene. Taka puritanska miselnost vodi v nezmožnost razumevanja pomena
in vloge javnih rezidenc.
James Rowland Willett (1831–1907) je leta 1880
sestavil načrt za trinadstropno opečnato rezidenco chicaških nadškofov. V tem
času je bilo katolištvo v ZDA religija imigrantov – Ircev, Nemcev, Poljakov,
Italijanov, ki so bili ob prihodu pogosto žrtev nepravične diskriminacije in
pomanjkanja varnosti. Trpeli so zaradi revščine, nezdravih bivalnih pogojev in
izkoriščanja. A prav z darovi teh ubogih ljudi je bila zgrajena omenjena
rezidenca na chicaški Zlati obali. Katoliški delavci so bili ponosni, da je
njihova vera v življenju ameriške družbe postajala vedno bolj spoštovana in
pomembna. Gradnja reprezentativne rezidence je predstavljala simbol vzpona
ameriškega katolištva.
Današnji pripadniki
cerkvene hierarhije in laiki imajo na pomen rezidenc pogosto žal drugačen
pogled. Ne da bi razumeli, kako je njihova miselnost usklajena s potrošniško
ideologijo, vidijo zgradbo na 1555 North State Parkway preprosto kot »14
milijonov dolarjev vredno palačo«. Po njihovo bi bilo treba tako zgradbo
prodati, kot je bilo že pred leti svetovano prejšnjemu nadškofu kardinalu
Georgu, ali jo spremeniti v nekakšno gostišče, kot namerava sedanji nadškof
Cupich. Javnost in mediji so njegovo potezo sprejeli naklonjeno, kot znak
osebne ponižnosti v skladu z zgledom papeža Frančiška.
Sam menim, da je taka
ponižnost le oblika populizma. Pravo ponižnost nam predstavljajo prejšnji chicaški
nadškofi, ki so živeli v svoji uradni rezidenci, pa naj jim je ta bila všeč ali
ne. Slednji niso izvajali populističnih
gest z zavračanjem javnih časti, ki so prišle »v paketu« s težkim križem
škofovskega vodstva velike, težavne in raznolike nadškofije. Z različnim
uspehom so se vsi trudili izpolnjevati nalogo, ki se ni vrtela okrog njih
osebno, temveč okrog vloge oz. položaja samega. Splošno sprejeto je bilo, da se
morajo pastirji prilagoditi svoji funkciji, čeprav je slednja večkrat
nasprotovala njihovim osebnim preferencam. Ponižnost lahko torej najdemo prav v
spoznanju, da nova javna vloga zahteva žrtvovanje osebnih želja.
Danes na žalost
sprejemanje življenja v majhnem papeškem stanovanju namesto v sodobnem hotelu pri
novinarjih in širši javnosti ne prinaša »točk«. Prav tako se lahko tudi
odločitev nekega škofa za življenje v tradicionalni rezidenci, kjer so živeli
vsi njegovi predhodniki, sprevrže v pravi medijski debakel. Pred kratkim so
nekateri novinarji poročali o tržni vrednosti vseh škofovskih rezidenc v ZDA.
Pri tem niso razločevali med modernimi zgradbami in starodavnimi stavbami, ki
so uvrščene na seznam zgodovinsko pomembnih stavb (National Register of
Historic Places). Slednje predstavljajo ameriško kulturno dediščino, ki jih
zato ne bi nikoli niti smeli ocenjevati, saj te niso zgolj »milijonske palače«.
Dobiček 14 milijonov dolarjev ne more nikoli povrniti vseh neštetih majhnih
darov in dela, s katerim je bila neka stavba zgrajena.
Najprej moramo jasno
poudariti, da dejstvo nadškofovega bivanja v rezidenci še zdaleč ne pomeni, da določen
nadškof nima stika s svojo čredo oz. da živi luksuzno. Škof je v rezidenci le
začasni najemnik. Če želi Cupich prebivati v župnišču svoje katedrale, bo moral
bivati sredi svojega »delovnega mesta« in to brez možnosti, da bi se od svojih
kolegov umaknil, četudi le za kratek čas. S tem se je že obsodil na izgubo
svojega zasebnega prostora. Poleg tega njegova odločitev pomeni, da bo moral
biti ta izbrani prostor preurejen, da bi ustrezal svoji novi namembnosti.
Nasprotno pa stara rezidenca vse te pogoje brez dodatnih stroškov že uspešno
izpolnjuje.
Nadškofova odločitev je
nadalje le površinsko ponižna, predvsem pa ne privarčuje nikakršnih sredstev.
Če bo stara rezidenca ostala na voljo kot nekakšno gostišče, bo njeno
vzdrževanje še vedno potrebno. Zakaj bi torej uporabljali darove katoličanov za
vzdrževanje stavbe, v kateri nihče ne stanuje? To bi bil primer zares neodgovornega
ravnanja. Omenjena gesta bo Cupichu prinesla nekaj javnih simpatij, a dejansko
bo nadškofijo stala več denarja. »Ponižne« geste so torej pravzaprav dražje.
Čas je, da se vsi, tudi Cupich, zavedamo, da niti vzvišenost niti usmiljenje ne
izvira iz lokacije nadškofove rezidence, njene velikosti ali tržne vrednosti. Sodimo
jo lahko samo po nadškofovem javnem in zasebnem ravnanju. Iz tega razloga sem
prepričan, da lahko Cupich postane usmiljen pastir svoje črede brez
nepremičninskih manipulacij.
Ko je govora o cerkvenih
zgradbah, bi morala Cerkev delovati kot skrben varuh svoje katoliške dediščine
in ameriške kulturne dediščine sploh. Tako kleriki kot laiki bi se morali
zavedati pomena dediščine, ki so jo podedovali. Čeprav razumem legalne
pristojnosti vsakega nadškofa, sem prepričan, da rezidenca pravzaprav ne
pripada njemu in je torej tudi nima pravice prodati. Je star in dostojanstven
simbol vloge, ki jo je sprejel.
Kot taka bi stavba morala
ostati nadškofova rezidenca, po čemer jo poznajo mladi in stari prebivalci mesta.
Sam sem kot nekaj več kot dvajset let stari prebivalec mesta žalosten, da smo
izgubili že toliko kulturne dediščine. Res je, da Sears Tower in Marshall Field
še vedno stojita, a njuno preimenovanje je v spominu mlajših meščanov izbrisalo
njuno kulturno identiteto. Mladi prebivalci Chicaga v njiju vidijo le še Willis
Tower in Macy’s. Si res želimo, da nadškofijska rezidenca postane Barnes&Noble,
prebivališče za bogataše ali prostor za javne dogodke?
Vprašanje je, koliko smo
prebivalci Chicaga pripravljeni hazardirati z našo kulturno dediščino, da bi
dosegli nekaj populističnih točk. Konec koncev nadškofi prihajajo in odhajajo.
Kar jim daje specifično mesto in kontinuiteto, je prav nadškofijska rezidenca,
katere začasni najemniki so.
Toda če se po drugi
strani spomnimo, da ja vatikanska Sikstinska kapela sedaj na voljo za poslovne
dogodke, se lahko tudi upravičeno vprašamo sledeče: Le kdo smo mi v Chicagu, da
bi obsojali?
Ni komentarjev:
Objavite komentar