Čistost pred poroko je pogoj za čistost po njej

Čistost med poroko. Kaj? Kako lahko obstaja kaj takega?

Ustavimo se in zamislimo. Čistost ni sopomenka za vzdržnost! Vzdržnost je namreč le en izmed načinov uresničevanja vrline čistosti, h kateri smo povabljeni vsi. Vzdržnost kot način uresničevanja čistosti velja v prvi vrsti za tiste, ki (še) niso sklenili zakramenta svetega zakona. Čistost kot taka pa se nanaša na pravilen odnos do spolnosti, na odnos, ki ni prilaščanje drugega, ampak svobodna podaritev v ljubezni in odprtost do novega življenja – v naravnem ali nadnaravnem smislu, tako med možem in ženo kot med posameznikom in Bogom. Naše telo je tempelj Svetega Duha, ki to tretjo osebo Svete Trojice lahko sprejema, slavi in z njo raste samo v okviru ljubezni (ne kratkotrajnega zadovoljstva), in sicer znotraj različnih stanov: samskega, poročenega ali posvečenega (duhovniškega in/ali redovniškega).

Načelo čistosti je načelo podaritve in zvestobe. Je nekaj pozitivnega in ne negativnega. Ko je npr. sklenjen zakrament svetega zakona, si mož in žena izrečeta celoviti, nedeljivi in življenjski »da«, obenem pa tovrstni »da« pomeni svojevrstni »ne« vsem ostalim ljudem, ki bi se lahko tako ali drugače vmešali v njuno celovito, nedeljivo in življenjsko zavezo. Podobno je tudi čistost kot taka v temelju pogojena z našim »da« Bogu in tisti pravi sreči, ki je v izpolnitvi Njegove volje, ne glede na življenjsko obdobje ali stan, obenem pa je čistost svojevrstni »ne« vsemu delnemu in kratkotrajnemu zadovoljstvu, odtrganemu od prave ljubezni, ki je po Kristusovem zgledu daritvena in zvesta. Čistost je preprosto povedano zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih. Brez čistosti ni božje pomoči, brez slednje pa se ljubezen spremeni v nepopolno, povsem človeško, krhko in propadljivo. Ljubezen brez čistosti ni tista »prava ljubezen«, po kateri hrepenimo vsi. Čistost pred poroko torej prinaša Svetega Duha tudi v poročeni stan, čistost pred poroko zakoncema podeljuje še tretji, vezni člen v odnosu – Boga, ki je Ljubezen sama.

V primeru svetega zakona čistost omogoča izogibanje prilaščanja med zakoncema zaradi strasti in tako tudi izogibanje zaprtosti do novega življenja iz sebičnih razlogov, kar posamezniku jemlje svobodo za delanje dobrega, jemlje svobodo za ljubezen in zaupanje v božjo pomoč. Če je čistost na splošno zagotovilo za božjo navzočnost v medčloveških odnosih, je čistost v primeru svetega zakona varovalo pred njegovim propadom, saj ga vzdržuje nadnaravna vez, vez Svetega Duha, prebivajočega v templju našega telesa. To sicer ne pomeni, da je zakon po božji volji že samodejno obvarovan skušnjav in nesrečnih dogodkov. Pomeni to, da je neizogiben duhovni boj dolgoročno uspešno izbojevan, da je Bog kot tretji člen v odnosu tisti, ki nas ob sodelovanju z našo voljo popelje v nebesa.

Kdor se na poroko pripravlja z dolgotrajnim urjenjem v kreposti čistosti, ima bistveno večje možnosti za srečen zakon od tistega, ki svojega poročnega druga ali družico jemlje kot sredstvo za zadovoljitev zgolj lastnih čustvenih in telesnih potreb. Kdor se pred poroko spolno udejstvuje, v bistvu ne izraža ničesar drugega kot sprejemanje spolnih dejanj izven poroke. Kdor sprejema spolna dejanja izven poroke, s svojim mišljenjem ali delovanjem odkrito ali prikrito sprejema nezvestobo kot tako. Kdor ni pripravljen biti zvest pred poroko, v resnici ni pripravljen biti zvest niti po njej. Nezvestoba pa je nič drugega kot usmerjenost nase. Slednja kljub še tako drznim poskusom ne more umiriti človeške duše, ampak se vselej utaplja v žalosti.

Čistost znotraj svetega zakona je tudi tesno povezana z odgovornostjo. Predhodno pridobljena čistost je nadvse koristna pri poseganju po metodi naravnega načrtovanja družine, v kolikor seveda zanjo obstajajo utemeljeni izredni (zdravstveni, premoženjski ipd.) razlogi. Naravno načrtovanje družine namreč temelji na ugotavljanju ženskih plodnih in neplodnih dni, pri čemer je pogostnost spolnih odnosov zaradi izogibanja nosečnosti omejena. To pa pomeni, da so tovrstni spolni odnosi rezultat zavestnega premisleka in ne slepega poželenja, ki soljudi ponižuje v predmete. Naravno načrtovanje družine, zasledovano iz utemeljenih razlogov, ni samo koristno zaradi preprečevanja zanositve, ampak je hkrati sredstvo za zbliževanje med zakoncema, ki s tem drug drugega urita v samoobvladovanju, to je vrlini, že sicer pomembni v različnih okoliščinah vsakdanjega življenja. Osvojena čistost pred poroko torej že sama po sebi vodi k zmožnosti samoobvladovanja – in posledično čim večji odpornosti pred vsakršnimi neljubimi dogodki, ki smo jim vsakodnevno podvrženi – znotraj zakonskega življenja pa v izrednih primerih omogoča razmeroma hitro posvojitev zahtevnega spolnega ritma, ki ga prinaša naravno načrtovanje družine.

Čistost stoji in pade na štirih praksah: zakramentih, molitvi, mrtvičenju in dobrih delih. Čistost je konec koncev le del krščanske pobožnosti; ni namreč nekaj, kar bi bilo zunanje ali posebno glede na celoto naše vere. Iz tega sledi, da brez urejenega osebnega in skupnostnega odnosa do Boga ne moremo postati čisti, niti navzven niti v srcu. Naše telo bo v obdobjih življenja za prejetim krstom tempelj Svetega Duha ostalo le, če bomo zaupali Darovalcu vsega dobrega in se trudili krščansko živeti na vseh področjih in v vseh okoliščinah.