Papež Frančišek je
novinarje zahodnih liberalnih množičnih občil in celo nekatere prakticirajoče
katolike razburil z delom svojega govora, ki ga je imel v sredo, 3. februarja
2015 na splošni avdienci v Vatikanu, posvečeni nepogrešljivi vlogi očetov pri
vzgoji otrok. Bistvo papeževe domnevno sporne misli je bilo v njegovem mnenju o neproblematičnosti
dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja otrok s strani
njihovih staršev. Za lažje kontekstno razumevanje tega papeževega mnenja
priporočamo ogled izsekov iz njegovega govora:
Tematika fizičnega
discipliniranja pri vzgoji otrok je za postmoderno Evropo pereča, pogosto tudi
čustveno nabita. Čeprav pričujoči prispevek nima namena obravnavati argumentov
za upravičenost ali neupravičenost fizičnega discipliniranja otrok, želi glede
tega vseeno izpostaviti uradno stališče Cerkve. Uradni katoliški nauk se o konkretnih vzgojnih prijemih ne izreka, kar
pomeni, da se ne izreka niti o fizičnem discipliniranju. O vsem tem staršem
in ostalim vzgojiteljem pušča svobodno presojo in izbiro, zavedajoč se
raznovrstnosti osebnih, družinskih in družbenih okoliščin, pa tudi različnih in
nikdar absolutnih vzgojnih teorij. Fizičnega discipliniranja Cerkev tako
izrecno ne prepoveduje in ga hkrati izrecno ne spodbuja. Za vzgojo otrok sta po katoliškem nauku najpomembnejši medsebojna
ljubezen in od nje neločljivi čut za pravičnost, kamor spada tudi dosledno
discipliniranje za namerno storjene napake ali prestopke. Več o katoliških
načelih za vzgojo otrok je mogoče prebrati v odstavku 2223 Katekizma katoliške Cerkve iz leta 1992 ali v naslednjih treh
člankih: http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/
in http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/
ter http://www.crisismagazine.com/2014/misbehaving-children-need-punishment.
Iz pravkar omenjenih
dejstev izhaja jasen sklep, da je zaprepadeno zavračanje papeževe izjave o
neproblematičnosti dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja
otrok s katoliškega stališča povsem zgrešeno. Prav zato nihče izmed katoličanov nima pravice takšne misli, kakršno je
zagovarjal papež Frančišek, razglašati za nekatoliško ali celo grešno.
Dokler ta tematika za cerkveno učiteljstvo ostaja odprta, o njej ni mogoče
podajati dokončnih ali zavezujočih sodb, sprejemljivo pa je podajati različna mnenja,
česar se je tokrat poslužil papež Frančišek.
Po mnenju sodelavcev
bloga Ad Dominum – verjamemo, da tudi
po mnenju številnih ostalih katoliških vernikov in duhovnikov – se določeni slovenski krogi krščanske
usmeritve, ki se ukvarjajo s zaščito naravne družine in sprejemajo vzgojno
teorijo t. i. sočutnega starševstva, pretirano
ukvarjajo s poudarjanjem nesprejemljivosti fizičnega discipliniranja otrok.
Menimo, da ta tematika za dobrobit slovenskih in evropskih (katoliških) družin
še zdaleč ni tako zelo »usodna«, kakor bi omenjeni krogi s svojimi čustvenimi
taktikami radi pokazali. Še bolj presenetljivo in žalostno pa je, da o tej
tematiki skorajda ne dopuščajo svobodne izmenjave mnenj, čeprav svoje
poslanstvo povezujejo s katoliško Cerkvijo – ki je, kakor smo spoznali, glede
tega neopredeljena – in se pogosto celo sklicujejo na svojo zavezanost
»dialoškosti«, »odprtosti« ipd.
Znotraj sodobnega
razpravljanja o vzgoji se je potrebno zavedati, da je prav popolno zavračanje (celo pravno prepovedovanje) fizičnega
discipliniranja bistvena argumentacija povsem neučinkovite in že preživete teorije
permisivne vzgoje. Četudi se pristaši t. i. sočutnega starševstva
deklarativno ograjujejo od permisivnosti, jo ravno z neizprosno kritiko
fizičnega discipliniranja hote ali nehote spodbujajo ali vsaj vnašajo zmedo o
vlogi avtoritete staršev, s tem pa tudi morebitno
uporabo dostojanstvene (umerjene) fizične sile, na katero se nanaša
papeževo mnenje, površno in krivično
enačijo z odsotnostjo starševske ljubezni.
Tematika fizičnega
discipliniranja otrok je povezana z razumevanjem ljubezni in pravičnosti, o
čemer smo na tem blogu že pisali (http://ad-dominum.blogspot.com/2015/01/je-trdota-pravicnosti-res-neljubeca.html),
ko smo predstavili razliko med celostno ljubeznijo po božjem zgledu, ki je
lahko včasih tudi »trda«, in sodobnim izkrivljenim razumevanjem ljubezni, ki
ljubezen izenačuje z nežnostjo. Tematika fizičnega discipliniranja otrok je
prav tako povezana z zavedanjem o človeku tudi kot telesnem oziroma čutnem
bitju. Številne človekove izkušnje in kreposti
namreč ne morejo biti vselej ponotranjene zgolj na razumski ali čustveni ravni,
temveč jih je včasih mogoče bolje doumeti s pomočjo dobesednega občutenja na
lastni koži oziroma lastnem telesu. V kolikor je od pravičnosti neločljivo
ljubezen mogoče izkazovati na zelo različne načine, je povsem mogoče tudi
trditi, da so starševski poljubi, objemi in nasmehi porojeni iz povsem enake
ljubezni kakor morebitno redko ali občasno posluževanje kakega udarca. Razmislek
o pravični ljubezni in človeku kot telesnem bitju vodi tudi do razmisleka o eni
izmed razsežnosti vzgoje in discipline, ki je kazen. Kazen kot taka je namreč v
vseh kulturah (tudi judovski in krščanski) pomemben del in ena izmed
potencialnih posledic pravičnosti, tako družinske kot družbene. Slednja je brez
svojega konkretnega uveljavljanja in tako realne možnosti sankcioniranja zlih
dejanj le prazna beseda. Kazen kot del
pravičnosti, ta pa kot del ljubezni, v krščanstvu ne pomeni maščevanja, ampak
predstavlja sredstvo streznitve in izboljšanja posameznika. Kazen kot taka
je torej za kristjana vselej v službi človekove dobrobiti in tako ali drugače
deluje vzgojno.
Kristus, učlovečeni božji
Sin, je bil popolnoma brez greha, njegova ljubezen pa je večna in neskončna. V
luči Kristusove brezgrešnosti in njegove ljubezni je potrebno presojati tudi dva novozavezna (!) dogodka, ki bi ju
marsikateri sodobni zahodi katolik želel pomesti pod preprogo. Gre za izgon
prodajalcev iz jeruzalemskega templja in Savlovo spreobrnitev. Kristusova jeza,
uporaba biča in premetavanje stojnic prodajalcev, ki so s kupčijami oskrunili
svetišče nebeškega Očeta, je služilo streznitvi omenjenih grešnikov, vsem
navzočim pa pokazalo vso resnost poslanstva božjega Sina. Ta je tako tudi s
»trdo« božjo previdnostjo pričeval o Očetu in uresničeval od ljubezni
neločljivo pravičnosti. Savlova spreobrnitev, katere povod je bil njegov padec
s konja zaradi z neba poslanega bliska in od tod povzročene oslepitve, čemur je
sledil neposreden Kristusov nagovor Savlu, prav tako predstavlja delovanje
božje previdnosti. V skladu s slednjo je bilo v Savlovem primeru očitno
najbolje, da ga Gospod pretrese s telesno bolečino. Povsem jasno je, da Bog kljub svoji »trdoti« niti v prvem
niti v drugem primeru ni deloval
ponižujoče, temveč vselej z največjo možno ljubeznijo.
Navedena primera vsekakor
nista argument za nujnost fizičnega discipliniranja pri vzgoji otrok, sta pa
dober dokaz za to, da fizično
discipliniranje samo po sebi še ni grešno dejanje, temveč je lahko v
nekaterih primerih sprejemljivo ali morda edino možno.
Tematika fizičnega
discipliniranja otrok, kakor tudi nasploh ljubezni med starši in otroki,
prinaša veliko negotovosti. Naj nas pri vseh dvomih in sodobnih »receptih« za
idealno vzgojo spremljajo trezne besede našega Odrešenika: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k
vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.
Po njihovih sadovih jih
boste spoznali… Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v
ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej
spoznali.« (Mt 7,15–16; 19–20)
Ni komentarjev:
Objavite komentar