Je "trdota" pravičnosti res neljubeča?

»Bodi tiho«; »Nikogar ne užali«; »Spoštuj čustva drugih«; »Pomembno je le, da smo vsi srečni in se ne prepiramo«. Vse to so fraze, ki jih v sodobni evropski družbi zelo pogosto poslušamo. Navzoče so vse od vrtca do množičnih medijev, od osebnih pogovorov do pridig po cerkvah. Na prvi pogled se zdi, da je svet, ki ga napolnjujejo tovrstne fraze, naposled dosegel mir in medsebojno spoštovanje. Resnično stanje pa je radikalno drugačno. Še nikoli doslej evropski svet ni bil tako siv, enoličen. Za kuliso strpnosti se skriva vsesplošno pomanjkanje spoštovanja do česarkoli. Ideali so izginili, svetinje so zasmehovane, vse je relativno, vsepovsod vlada tiha cenzura, uperjena proti vsemu, kar ni »politično korektno«. Resnica je postala izpraznjena – resnica je po novem v tem, da resnice ni. Kako je takšna drža uspela prodreti celo v Cerkev, ki naj bi bila glasnica nespremenljive resnice?

Da se je vsemogočni Bog v Stari zavezi svojemu izvoljenemu hebrejskemu ljudstvu kazal kot strog in občasno celo maščevalen, je splošno znana resnica. Pri obravnavi tega dejstva pa se redno pozablja vpraševati po namenu omenjene božje strogosti. Bog ni strog zaradi samovšečnega uveljavljanja svoje moči, temveč je njegova strogost povsem upravičena in človeškemu razumu v veliki meri dostopna. Slednja je svoje mesto našla zaradi ljubeče skrbi Boga do ljudi, ki jih je ustvaril in jih kljub ponavljajočim se grehom (odpadom od božje ljubezni) ni nameraval zapustiti. Bog zvestobo nagrajuje z zvestobo, saj se veseli stanovitnega in pomirjenega človeka, za izdajo vrača s kaznijo oziroma odtegnitvijo milosti, saj spoštuje človekovo svobodno voljo. Dobro v božjih očeh velja za dobro, slabo za slabo. Božja strogost je temelj pravičnosti, ta pa je povzeta v desetih božjih zapovedih, še kako koristnih sredstvih, ki varujejo človeka pred samim seboj in ga tako usposabljajo za vsakdanje življenje.

Četudi izvoljeno ljudstvo Stare zaveze nikakor ni spoznalo pravega namena božje strogosti oziroma pravičnosti, ki je v ljubezni Očeta do svojih otrok, in nikakor ni razumelo nezadostnosti izključno človeškega truda za krepostno življenje, ki ga je v biblijskem kontekstu mogoče doseči le s človeškim sodelovanjem z božjo pobudo oziroma božjimi zastonjskimi darovi (milostjo), Stvarnik vesoljstva ni obupal nad »neposlušnim« ljudstvom. Izvoljenim Hebrejcem in celotnemu človeštvu je s poslanjem in prostovoljnim žrtvovanjem svojega edinega Sina želel pokazati, kako nedoumljivo močno ga želi napraviti srečnega, to je odrešenega od gospostva greha, katerega zadnja posledica je smrt. Takšna božja ljubezen do ljudi vsebuje dve temeljni prvini, temeljni stični točki med pravičnostjo in usmiljenjem: priznanje realnosti greha na eni strani in ponižanje Vsemogočnega (najvišjega možnega »bitja«) do najsramotnejše smrti, smrti na križu na drugi strani, po kateri je božji Sin nase prevzel ves »greh sveta«. Edino v moči božje ljubezni je lahko postal tako zaklano velikonočno jagnje kot tudi s telesom vstali zmagovalec.

Zaradi pravičnosti, ki je Bog ne more zaobiti, – svojih absolutnih zakonov namreč ne more spremeniti in se s tem izneveriti samemu sebi – greh ni bil niti zanikan niti izbrisan, ampak ga je božji Sin moral prevzeti nase, da bi se tako lahko najbolj približal človeku v njegovi krhki stvarnosti. Zaradi pravičnosti, ki je Bog ne more zaobiti, saj je njegova, je tudi vstal od mrtvih in svoj poseg zaključil v popolni skladnosti do svojih preteklih dejanj – Bog je namreč vselej reševalec iz zla, ki človeka vleče iz pasti pogube, oziroma stalni darovalec dobrega, ki človeka povzdiguje nad njegovo trenutno stanje. Priznavanje realnosti zla in povzdigovanje nad zemeljsko ujetost sta bistvena vzgiba vsakršnega božjega delovanja. Ker je Bog ljubezen v najčistejši obliki, dejanska ljubezen – tudi tista, ki jo v posnemanju Sina uresničuje človek – ne more biti sopomenka za neodgovorno nežnost ali opravičevanje grešnih dejanj. Prava ljubezen je vselej združena s pravičnostjo, to je priznavanjem posledic tako grešnih kot krepostnih dejanj, in hkrati usmiljenjem, to je sklanjanjem k človeku, da bi bil dvignjen, izboljšan.

Od tod sledi, da je sodobno, pogosto celo v katoliških krogih navzoče pojmovanje ljubezni izkrivljeno. Sodobni Evropejec, marsikdaj pa tudi sodobni katolik, si namreč ljubezen predstavlja kot mehkobo, do konca prignano strpnost, kot držo, ki počiva na leporečju, čustvenih izlivih, zanikanju dejstev, otepanju jasnih stališč in opravičevanju vsega, tudi tega, kar po stari, domnevno »zadrgnjeni« morali veljala za greh. Spomnimo se denimo le nekaterih vročih notranje cerkvenih razprav v kontekstu obeh sinod o družini, kjer so se pojavljala mnenja, da naj bi bila prepoved prejemanja Kristusovega telesa in krvi v stanju smrtnega greha nekaj »neljubečega«. Pri vsem tem gre za karikaturo ljubezni, ki ne pozna ne pravičnosti ne usmiljenja, za karikaturo ljubezni, ki ji je tuje tako upoštevanje posledic dobrih in zlih dejanj kot tudi sklanjanje k človeški bedi z namenom odrešilnega dviga v smeri odrešenega in krepostnega življenja. Tovrstna izkrivljena ljubezen ne pozna in si ne želi rešitve izpod zla, ne pozna in si ne želi truda niti za večno življenje niti tostransko srečo, resnica in pravica je ne zanimata, smisel življenja pa enači z vznesenimi občutji samopotrditve. Tovrstna izkrivljena ljubezen je zgolj človeško čustvo.

Prav v luči prave ljubezni, združene s pravičnim upoštevanjem človeške (grešne) resničnosti in hkrati usmiljenim sklanjanjem zaradi odrešilnega dviga, je lahko božji Sin brez zadržkov vstopal v ostre besedne spore s predstavniki takratne hebrejske verske oblasti in celo posegel po fizični sili, ko se je odločil prevrniti mize prodajalcev in menjalcev, ki so s svojim pohlepnim ravnanjem skrunili božji tempelj. Prav v luči prave ljubezni je lahko na eni strani napovedal »večni ogenj« za zavestno zakrknjene do očitno izkazanih božjih del in na drugi obljubil bivanje »v raju« za levega razbojnika, ki je ob predsmrtnem priznanju učlovečenega Boga obžaloval svoja zla dejanja.

Božji Sin je svoje poslanstvo dopolnil kot »dobri pastir«, ki je v svoji neskončni ljubezni do »ovac« žrtvoval svoje življenje za njihovo rešitev. »Dobri pastir« je zgled svoje ljubezni zapustil zlasti apostolom in njihovim naslednikom, to je »drugim Kristusom« (škofom in duhovnikom). Kakor se božji Sin ni bal govoriti resnice, tako tudi zgledni duhovni pastirji ljudstvu, ki jim je zaupano, ne morejo ponujati pokvarljivo »hrano« neodgovorne nežnosti. Kakor se božji Sin ni otepal pravičnosti, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo zadovoljiti s »politično korektno« strpnostjo. Kakor se božji Sin ni bal usmiljenega spusta v smrt, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo bati zasramovanja zaradi zvestobe desetim zapovedim, za katere si v ljubezni do bližnjega želijo, da bi jih priznavalo celotno človeštvo, združeno v eni čredi Cerkve pod enim pravim pastirjem, ki je Kristus, žrtvovano jagnje in zmagovalec.