Spomnim se prizora, dvajset let je že tega, v vaški
cerkvi na glavnem oltarju v petek popoldne. Kakor vsak teden. Pri povzdigovanju
preko duhovnikove desne roke zrem v hostijo in razmišljam, kako krasno je biti ministrant in kako je Jezus blizu.
Nato sledijo molitve in že grem po obhajilni krožniček. Čas je za
najpomembnejše opravilo. Po obhajilu greva z duhovnikom do oltarja in podam mu
obhajilni krožniček. Ne da bi ga prej pogledal, ga on očisti in mi ga poda
nazaj. Opomnim se, da sem ga sam pred tem navadno rad prav dobro pogledal.
Ko sedaj kot mož gledam nazaj na ta del obreda, ki
sem ga ponavljal vsak teden, leto za letom, se šele zavedam, kako bistveno je
vplival na mojo vero. Kako krasno je podajal pravo vero. Brez besed mi je
govoril: »Glej, drobtina, to ne dvomi!
Tudi celo je Telo.«
Danes tega mnogi mladi ministranti po duhovnikovih
dejanjih ne zaznajo več. Večkrat jih vidim, kako držijo krožniček površno pod
brado ali roko obhajanca in ga nato navpično postavijo k prsim in ponovijo vajo.
Oropani so prave vere zaradi duhovnikove opustitve. Mislijo si, da je njihovo
delo loviti morebitne padajoče hostije. Prah
ni kruh, si nekateri posvečeni drznejo izreči, in se udarijo na svoje prsi,
ko ponavljajo izjave naivnih teologov.
V splošnem pomanjkanju
čuta za liturgijo, občutku, da morajo vsi
med mašo nekaj početi, in želji posredovanja videza topline so si izmislili procesijo, ki se odvija med
obhajilom vernikov. Tako se je pred desetletjem ali dvema (odvisno od tega,
kako »naprednega« župnika ste imeli) začel čuden
obred, blagoslov med obhajilom. Tako končno ni nihče »izključen«.
Sedaj pa k bistvu.
Vse, ki prejemajo blagoslove med obhajilom vernikov,
lahko razdelimo na tri skupine:
a) otroci pred prvim
svetim obhajilom,
b) otroci po prvem
svetem obhajilu kot nadomestilo za obhajilo,
c) odrasli
javni grešniki.
Ti blagoslovi so
krivični do vseh vpletenih.
Krivični so do delivcev obhajila, ki jih kot talci
nepoučenih laikov, pričakujočih blagoslova, niso zmožni zavrniti.
Krivični so do laikov, ki pristopajo k obhajilu z
otroki v naročju in se jim ne morejo izogniti.
Krivični so do najbolj ubogega med ubogimi,
Kristusa pod podobo kruha!
Blagoslov med sveto mašo,
namenjen vsem prisotnim in hkrati vsakemu posamezniku, je primerno dan na koncu
svete maše, le nekaj minut po
svetem obhajilu. V kontekstu svete maše laiki ne morejo podeljevati
blagoslovov. To je naloga duhovnikov.
Pristopanje vernikov, ki jim ni dovoljeno
pristopati k obhajilu, da bi prejeli blagoslov, je neprimerno, saj lahko vnaša
zmedo glede njihovega pravega stanja in je pohujšljivo. Apostolsko pismo o družini (Familiaris Consortio), ki jo je izdal sv. Janez Pavel II. leta 1981 v točki 84. prepoveduje, da bi duhovnik izvajal kakršnekoli obrede za ločene in znova civilno poročene ljudi.
Blagoslavljanje med svetim obhajilom je zloraba iz
več razlogov. Prva in najvažnejša je, ne glede na neprimernost samega
blagoslavljanja, oblika blagoslavljanja. Blagoslov,
pri katerem se delivec obhajila s prsti, ki so držali Najsvetejše, dotika čela človeka, ki ga blagoslavlja, je skrajno neprimeren zaradi možnosti izgube delčkov svetih hostij.
Ponekod se s posvečeno hostijo celo dotakne čela! Nihče ne želi biti udeležen pri blagoslovih, ki so lahko bogoskrunski.
V kolikor ni možnosti ali volje, da duhovniki pri obhajilu prenehajo z
blagoslavljanjem neobhajancev (laiki pa tega namesto duhovnikov ne smejo
početi!), bi bilo nujno spremeniti obliko blagoslavljanja. Velja omeniti dva
načina. Prvi je ta, da duhovnik napravi križ s sveto hostijo, ki je dejansko
prvi del t. i. tradicionalnega načina obhajila, pri katerem duhovnik izgovarja
besede: »Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj varuje tvojo dušo za večno
življenje. Amen.« Drugi je ta, da duhovnik naredi križ brez hostije in brez
dotikanja. Oba načina sta, če pustimo ob strani samo neprimernost blagoslavljanja,
bistveno boljša. Druga težava je, kakor je bilo omenjeno zgoraj, da izredni delivci (laiki) med mašo nimajo
pravice blagoslavljati, saj to ni del njihove službe.
Tudi izredni delivci obhajila niso izvzeti iz dožnosti uporabe obhajilnega krožnička.
S tem vprašanjem se je
ukvarjala tudi Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov. Prilagamo zaseben odgovor, ki je bil s strani
prejemnikov objavljen tudi na spletu. Odgovor je bil podan 22. novembra 2008.
Potrebno je razumeti, da
tukaj ne gre za vprašanje blagoslavljanja kot takega. Prav in potrebno je blagoslavljati otroke,
družine, grla, domove, vse, tudi vino in pivo. Obstaja pa primeren čas, način in
delivec blagoslova. Gre za vprašanje
naše pozornosti in skrbi do Najsvetejšega! Od tega je odvisna prihodnost
naše Cerkve, ne pa od raznih teoretičnih pastoralnih programov!
Hvala za jasen zapis s konkretnimi smernicami. Sam se otrok ne dotikam, temveč jim naredim nad glavo znamenje križa. Ne bi sploh blagoslavljal, če bi imel izbiro, a zaenkrat je pač tako.
OdgovoriIzbriši