Na blogu Ad Dominum smo v zadnjih mesecih večkrat
pisali – to bomo počeli še naprej – o nesprejemljivosti ali vsaj o inherentni
slabosti sodobnega podeljevanja sv. obhajila na roko vernikov. V prispevku
škofa Schneiderja je bilo jasno pokazano, da tak način podeljevanja Gospodovega Telesa ne izkazuje dolžnih zunanjih
znakov čaščenja, ki smo jih dolžni našemu Bogu. Ta praksa posledično povzroča
tudi upad vere v samo resnično prisotnost Kristusa pod podobo kruha. Čeprav
so argumenti škofa Schneiderja (kot tudi slovenskih duhovnikov, ki so takemu
načinu podeljevanja že od samega začetka nasprotovali) zelo jasni in
prepričljivi, pa jih je verjetno marsikdo mimogrede odpravil s tem, da gre za
visokodoneče teoretiziranje, ki z realnostjo nima veliko skupnega. Mar ni
pomembno le to, s kakšnim srcem oziroma s kakšno pripravljenostjo človek
pristopi k zakramentu? Mar nasprotniki sodobnega podeljevanja obhajila niso le
neki nostalgiki, ki nočejo sprejeti napredka? In končno, zdi se, da
»tradicionalisti« zastopajo pravzaprav čisto farizejski odnos, ki ga vendarle
najbolj biča Gospod sam. Taki ugovori so se verjetno pojavili marsikateremu
vernemu katoliku, ki je bral objavljene zapise.
Na prvi pogled se ti
pomisleki slišijo zelo lepo in celo »krščansko«, a dejansko ne razodevajo
ničesar razen plitkega razumevanja vere, ki izvira iz napačnega prepričanja, da
je mogoče ločevati vsebino in obliko oziroma da slednji dve kategoriji
obstajata sami zase. Člani Juventutem Slovenija pa mislimo ravno nasprotno.
Verjamemo, da še kako velja rek »lex
orandi, lex credendi«, to je, da sta forma in vsebina medsebojno povezani. To
ne pomeni, da smo prepričani, da je oblika vse in da se za lepo zunanjostjo
vedno skriva tudi lepa notranjost. Človek je grešno bitje, ki je še kako
sposobno svoje grehe in napake skrivati za lepo »fasado«. To so v Kristusovih
časih počeli farizeji, dogaja pa se seveda tudi današnjim kristjanom. A to še
ne pomeni, da je z lepo obliko nekaj samo po sebi narobe, temveč le to, da smo
ljudje po svoji grešnosti sposobni tudi to zlorabiti oziroma za njo skriti
svoje pomanjkljivosti (tudi pred samim seboj). Nasprotno pa vsekakor velja, da grda forma izkazuje tudi
notranje pomanjkljivosti. Ponazorimo to z nekoliko banalnim primerom.
Predstavljajmo si človeka, ki pogosto preklinja druge in Boga, se nasilno vede,
popiva, živi razbrzdano itd. Mar kateri izmed zgornjih kritikov resnično meni,
da se za takim obličjem skriva lepa notranjost? Oglejmo si sedaj ta spoznanja
na primeru prejemanja sv. obhajila.
Pri
prejemu zakramenta je vsekakor bistvena notranja pripravljenost. A iz te
pripravljenosti bo, če je ta seveda prava, nujno izšlo tudi neko zunanje
delovanje, saj je človek telesno bitje, ki živi v prostoru in
času. Zakaj bi bilo verniku, ki hrepeni po prejemu Telesa našega Odrešenika težko
le-tega še posebno tudi zunanje počastiti? Že zdravorazumsko velja ravno
nasprotno – resnična notranja pripravljenost bo nujno imela vpliv tudi na
zunanje delovanje. Če zunanje delovanje
izostane, slednje pomeni pač le to, da tudi z notranjostjo nekaj ni bilo v
redu. Toda to še ni vse, saj sta vsebina in oblika, kot smo videli,
medsebojno povezani in vplivata druga na drugo. Tako bo pri marsikom lepa in
dobra oblika (v tem primeru način sprejemanja sv. zakramenta) delovala tudi na
njegovo notranjo pripravljenost ter jo izboljšala.
Seveda velja tudi obratno
– slaba oblika ima slabe posledice za vsebino. To se danes zelo jasno kaže v
odnosu, ki ga imajo verniki do sv. oltarnega zakramenta. Le koliko slovenskih katolikov zares verjame, da prejemajo resnično
Telo našega Gospoda? Odgovor na to vprašanje ve le Bog, a številni zunanji
znaki kažejo, da je te vere vedno manj. Nespoštljivo prerivanje v vrsti,
pomanjkanje kakršnihkoli zahtevanih globokih priklonov, verska brezbrižnost,
upad duhovnih poklicev in opuščanje nedeljske dolžnosti jasno kažejo na to. Sam
se večkrat spomnim na pokojnega duhovnika, ki je nekoč otrokom, ki so še nekaj
minut pred prejemom zakramenta glasno klepetali, mirno odgovoril, da jih ne bo
obhajal, ker preprosto niso v vrednem stanju. Koliko je še takih duhovnikov? Zdi se, da danes številni podeljujejo
obhajilo »kot po tekočem traku«, pri čimer je cilj samo ta, da gre vse čim
prej mimo. Rezultati se kažejo v vedno večjem skrunjenju Kristusovega telesa,
ki je čedalje bolj očitno. Tako se je avtorju teh vrstic pred kratkim zgodilo,
da je na poti do domače cerkve naletel na dve odvrženi hostiji, ki sta ležali
na betonu, izpostavljeni pohodnim čevljem, živalim, vremenskim pojavom in
nasploh vsakršnemu sramotenju. Kako sta se znašli tam, seveda ni znano. Za to,
da sta se sploh lahko znašli tam, pa je bilo nujno, da jih je duhovnik tistima,
ki sta jih odvrgla, položil na roke, ta pa sta jih nato odnesla iz cerkve in
odvrgla na pot.
Pred nekaj meseci
(8.6.2014) je podoben primer opisala tudi gospa v pismih bralcev v tedniku
Družina. Citiramo pismo:
Zaščitimo
Najsvetejše!
V prvih stoletjih krščanstva je veljalo pravilo »sveto svetim«, kar je bilo v
skladu z Jezusovim naukom, naj svetega ne mečemo pred svinje; mi bi rekli, v
evangeljskem smislu, naj ga ne vržemo psom. Ali ste se že kdaj vprašali, kako
je s tem pri nas danes, kako je v moji in tvoji župniji?
Po – za mnoge vernike – zelo lepo pripravljeni birmanski slovesnosti smo v naši
župnijski cerkvi v klopeh in pod klopmi, kjer so sedeli birmanci in botri, na
našo veliko žalost našli več posvečenih hostij, ki so jih ljudje vrgli kar po
tleh.
V začudenju in strme smo pokleknili in molili Gospoda Jezusa ter se hkrati
spraševali, kako je to mogoče? Se je zgodilo iz malomarnosti, iz nevednosti ali
iz hudobije? Iz nevere prav gotovo.
Po nauku katoliške vere, kdor ne veruje, da je v posvečeni hostiji resnično
navzoč živi Bog, ne sme pristopiti k svetemu obhajilu, pa četudi bi bil
prvoobhajanec, birmanec, boter, starš ali celo duhovnik … Seveda ne more
pristopiti, kdor ni krščen, ni bil pri sveti spovedi ali ni krčansko poročen,
če živi zakonsko življenje.
Zgodi se celo, da se kakšen boter zaradi drugih čuti nekako prisiljen, da mora
pristopiti k sv. obhajilu, a ker hkrati ve, da ga v srcu ne more prejeti, ga
potem brezvestno vrže po tleh…
Sprašujem se, kaj naj s temi čudnimi botri brez vsakršnih krščanskih idealov in
vrednot, ki jih otroci ali pa predvsem starši »najamejo« zlasti zaradi darov in
denarja. Mislimo, da je že zadnji čas, da se tovrstno botrstvo čimprej ukine,
saj dela razumevanju zakramentov več škode kot koristi.
Ob pogrebih pridejo k sveti maši od vsepovsod vsemogoči ljudje, ki včasih sploh
ne vedo niti, kaj je sv. maša, niti, kaj sv. obhajilo, niti, kako se je česa
treba udeležiti.
Če kristjani nismo sposobni poučiti svojih nevernih in brezbrižnih sorodnikov,
da je sv. obhajilo nekaj zelo svetega in božjega le za vernike, je potrebno
prositi naše škofe, naj ob določenih sv. mašah sv. obhajilo ukinejo. Verniki,
ki pa po njem resnično hrepenijo, ker brez njega ne morejo krščansko živeti, ga
bodo lahko prejeli po sv. maši ali ob kakšni drugi priložnosti.
Katehistinja, naslov
v uredništvu
Kljub naši zgroženosti smo takrat ostali tiho, da bi videli, če bo kdo
povzdignil glas. Opazili smo le tišino…
Tukaj se samo od sebe postavi
vprašanje, kako naj laik, ki naleti na odvrženo sveto hostijo, primerno ravna.
Gotovo je to stvar, ki terja obsežnejši članek, ki ga bomo še pripravili v
prihodnosti, tukaj pa sedaj zelo na kratko.
Laik,
ki v cerkvi ali izven nje najde sveto hostijo, naj jo s kakim robcem, če ga
ima, pobožno pobere. Mesto, kjer je hostija ležala, je nujno
politi z vodo ali z mokrim robcem očistiti. Robec je nato potrebno oprati ali
pustiti močiti in to vodo zliti na posvečeno zemljo ali vreči v ogenj. Če je človek v stanju prejeti Najsvetejše,
lahko hostijo poljubi in tudi zaužije. V kolikor je hostija v slabem stanju
ali ne vemo, kje je bila, lahko tudi hostijo damo v posodico z vodo, da se
posvečena hostija razgradi in kakor zgoraj omenjeno vodo zlijemo na posvečeno
zemljo. Možnost je seveda hostijo odnesti tudi k duhovniku.
Zadoščujmo torej za vse
žalitve, ki jih je deležen najbolj ubogi med ubogimi, Ujetnik ljubezni.
Hvaljen
bodi Jezus Kristus v Najsvetejšem oltarnem zakramentu!