Strup in protistrup - o ateističnem komnunizmu (2.del)

V prvem delu smo si že ogledali nekatere značilnosti ateističnega komunizma in njegovo aktualnost. Sedaj pa bomo natančneje spoznali sijajno papeško analizo omenjene ideologije, ki je bila predstavljena v okrožnici Divini redemptoris leta 1937. Na tem mestu velja opozoriti, da papež Pij XI. ni jasno obsodil le komunistične, kot se danes v šolah običajno omenja, temveč tudi fašistično oz. nacistično ideologijo. To je jasno zapisal v okrožnicah Mit brennender Sorge (Z gorečo skrbjo), ki govori o položaju katoliške Cerkve v Nemčiji ter Non abbiamo bisogno (Nimamo potrebe), ki obravnava družbeno stanje in napade na Cerkev v fašistični Italiji. Omenjeni encikliki nista predmet obravnave tega prispevka, a vsaj za njun obstoj bi vsekakor moral vedeti vsak katoličan.

Poleg prevoda najbolj relevantnih delov same enciklike bomo le-te tudi na kratko komentirali(komentarji so obarvani).

Začeli bomo s predstavitvijo nekaterih temeljnih značilnosti komunizma in njegovega svetovnega nazora – materialističnega evolucionizma.

Lažni ideal

Komunizem v sebi v veliki meri skriva (podobno kot številne ostale podobne ideologije preteklosti) lažno odrešenjsko idejo. Lažni ideal pravičnosti, enakosti in bratstva v človeškem delu preveva ves njegov nauk in delovanje z neke vrsto misticizma, ki z navdušeno močjo k sebi priteguje in zasužnjuje ljudske množice. To so lahko v naši dobi dogaja še toliko lažje, ker se svet, v katerem živimo, zaradi nepravične razdelitve dobrin  nahaja v veliki revščini in bedi. Opozoriti je treba tudi na to, da vsem lažnim ideologijam plodna tla za njihov razvoj ponuja resnična nepravičnost, resnična beda in pomanjkanje pri velikem delu človeštva.

Evolucionistični komunizem Karla Marxa

Na tem mestu je smiselno pripomniti, da je znanstvena naravoslovna teorija evolucije morda pravilna – naj si bo pravilna ali napačna, sama po sebi še ni nezdružljiva s katoliško vero. To pa ne velja za neznanstveni evolucionizem, ki nenehni samorazvoj materije razglaša za edini princip razvoja sveta in življenja.

Ideja komunizma temelji, čeprav jo pogosto prekrivajo številne zapeljujoče olepšave, na Marxovi doktrini dialektičnega in historičnega materializma, katerega edino pravilno interpretacijo si lastijo boljševistični teoretiki. Danes se sicer imenujejo drugače, boljševizem je v tem primeru zares mrtev. Toda če se še danes številni z nostalgijo ozirajo v čase Sovjetske zveze in Jugoslavije, komunistična ideja že čisto pavšalno gledano ne more biti mrtva. Po doktrini historičnega materializma obstaja le ena resničnost, namreč materija, katere slepe sile so privedle do nastanka rastlin, živali in končno človeka. Tudi človeška družba je torej le ena izmed oblik taiste materije, ki se je razvila po prej opisani smeri in se po neizbežni nujnosti nahaja v stalnem boju slepih sil, ki težijo h končni sintezi – brezrazredni družbi. Jasno je, da v takem sistemu ni prostora za idejo Boga, da ni razlike med materijo in idejo, med dušo in telesom, da življenje po smrti ne obstaja in da torej ni upanja za novo življenje. Sklicujoč se na dialektični vidik materializma, komunisti trdijo, da lahko človek pospeši ta boj, ki pelje družbo k njeni nujni sintezi. To je osrednja misel – če boj pelje svet k končni sintezi, so v tem boju dovoljena vsa sredstva. »Želite totalno vojno?« To geslo ne odmeva le iz zvočnikov nacistov oz. nacionalsocialistov. Koncept »latentnega nasilja«, ki so ga propagirali in ga še propagirajo številni neomarksistični in ostali sociologi (berimo samo Foucaulta!), trobi v isti rog: če stalno vlada stanje latentnega nasilja, potem ni več treba utemeljevati prehoda k pravemu nasilju, terorizmu, saj je to le odgovor nanj oz. obramba. Pripravljenost komunistov in ostalih pripadnikov derivatov komunistične ideje za nasilje v vseh oblikah nas torej ne sme presenetiti – je le logična posledica komunističnega »Weltanschauung«. Prav zato si komunisti prizadevajo poudarjati razredne antagonizme. Tako razredni boj z vsem sovraštvom in nasiljem postaja neke vrste »križarski pohod« v službi družbenega napredka. Vse ostale družbene sile, ki se temu sistematičnemu nasilju upirajo, pa morajo biti uničene kot sovražnice človeškega rodu.