Objavljamo prevod
intervjuja z anonimnim italijanskim župnikom. Objavljen je bil na spletnem
portalu Campari e DeMaistre. Večjega odmeva verjetno ni doživel zato, ker
večina ljudi v tradicionalnih krogih podpira javno delovanje. Temu se je s
prevodom intervjuja z don Albertom Seccijem pridružili tudi blog Ad Dominum.
Zavedamo pa se, da je za mnoge anonimnost edina smotrna rešitev. Ker je v
intervjuju veliko dobrih misli, ga ponujamo našim bralcem.
Missa
– »tista maša«
V pogovoru s
prijateljem, mladim duhovnikom, je beseda kaj hitro nanesla na latinsko mašo.
Spodaj podpisani je njen velik oboževalec (tako velik, da se v določenih
obdobjih leta bolj udeležuje obredov po tridentinskem misalu kot po
pokoncilskem). Da bi vsem predstavil nadnaravne lepote tega prevečkrat
trpinčenega obreda, ponujam kratek intervju s častitljivim duhovnikom, od
katerega lahko vsi dobimo kak dober nauk, obenem pa se nam lahko radovednost za
ta obred celo poveča.
Kdaj
in kako ste spoznali Misso?
Najprej v pričevanju
svojega očeta. Odraščal je v sirotišnici in je eden izmed tistih, ki je po
letih vsakodnevne udeležbe pri sveti maši nato preživel več let celo brez
nedeljske maše. Nekega dne mi je spregovoril o svetem obhajilu, o tem, kako je
on prejemal. Rekel mi je le, da je bilo to nekaj svetega. Večkrat sem se nato
vprašal, v kakšnem smislu to zanj danes ni več sveto ali vsaj ne dovolj.
Vprašanje je ostalo odprto. Ko sem šel naproti tretjemu letniku semenišča, sem
slučajno občasno na kakem »konzervativnem« katoliškem spletnem portalu slišal
govoriti o Missi (do takrat nisem vedel, da obstajajo katoliške spletne strani
in niti tega, da se lahko delijo glede na sledenje tej ali oni miselni šoli).
Govorili so smiselne stvari, ki jim je bilo vredno prisluhniti. Stvari, ki jih
nikdar prej nisem slišal.
Kaj
Vas je najbolj zadelo, ko ste se prvič udeležili maše vseh časov?
Naredil sem dve
presoji. Najprej sem zaznal tisti obred kot lep in spodbuden, čeprav zahteven,
dolg in naporen. Naporen, ker me je prisilil moliti, klečati, večkrat spovedati
se grehov, tolči se po prsih, gledati križ. Ni bilo hrušča maše, ki sem je bil
navajen. Ni bilo bleščečega pogleda duhovnika, nobenega beganja med mašnikom in
ljudstvom. Vse je mojo vero postavljajo na preizkušnjo. Razumete, prvič je bila
travma, mešanica med strahom in spoštovanjem: mislim, da sem takrat prav
spoznal, na svoji koži, kaj je mislil Kant, ko je govoril o »Najvišjem matematiku«.
Drugi vtis me je napadel na izhodu: Missa je nekaj groznega in izjemnega,
močnega in bogatega, nič grdega, niti neumnega niti hladnega … Zakaj so se ji
torej moji pastirji in vzgojitelji vedno posmehovali in mi jo skrivali?
Lahko
v nekaj besedah strnete, katera je edinstvena moč Misse, ki prevzame človeka?
Ne, potrebovali bi
poeta, enega tistih pravih, velikih. Potrebovali bi Danteja ali malo manj.
Povedno je že to, da, koliko vem, veliki katoliški pesniki niso pisali o Missi.
Živeli so jo. Nato so pisali krasne reči o vsem ostalem.
Katera
molitev Misse vam je najbolj všeč?
Zadnja izmed tihih
priznanj grešnosti: Placeat tibi, sancta Trinitas…(Naj ti ugaja, sveta Trojica,
opravilo tvojega služabnika in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden daroval
tvojemu veličastvu, tebi prijetna, zame pa in za vse, za katere sem jo daroval,
po tvojem usmiljenju spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.) Spominja me na
spravno vrednost daritve(žrtvovanje – sacrificium), stvari, ki me je niso
naučili v semenišču in ki jo čutim kot
sramotno vrzel v moji duhovniški formaciji. To je tudi prekrasno dejanje
ponižnosti: lahko bi opravil najbolj pobožno, zvesto, slovesno in skrbno med
bogoslužji, a vseeno bi moral priznati, da vse, kar sem naredil, nič ne velja,
v kolikor Bog sam ne želi in ne sprejme v svojem Usmiljenju. Sedaj pa dovolite,
da zlomim puščico v prid mojega častitega papeža Frančiška. V tistem ubogem
finalu vidim sijati vso frančiškansko uboštvo, da bi se pastorala resnično
širila iz čaščenja poslušnosti do Boga.
Kako
ste se naučili maševati Misso?
Začel sem iskati
duhovnika, ki jo zna maševati, jo ljubi maševati in jo je pripravljen učiti.
Vse ostalo se lahko naučimo iz posnetkov na internetu. Vsi so mi svetovali
posnetke Bratovščine svetega Pija X. Pri maševanju so najboljši, ne brez smisla
pompozni, ne hitri, ne preveč trdi. Neverjetno, kako so lahko tako »sporni«
ljudje tako odlični v najbolj odličnem od področij. Skoraj bi se morali
vprašati o nekaterih predsodkih, vsaj o nekaterih…
Ste
naleteli na velike težave znotraj duhovščine in ali ste morali delovati – na žalost
– celo prikrito?
Resnično, skoraj nihče
od mojih znancev ne ve, da mašujem po klasičnem obredu. Nimam se za skrivača.
Imam se za apolida, brezdomovinca: pričakujem vrnitev Gospodarja Vinograda.
Včasih se čudim trdni veri ljudstva, glede na površnost bogoslužja duhovščine,
ki ga poznam. Oprostite mi za to neolikano opazko: imejte ga za nepredviden izbruh ali mojo občasno
skušnjavo.
Imate
večkrat možnost maševati po tem obredu?
V nekaterih simboličnih
trenutkih med letom. Poleg tega pa še dve ali tri tihe maše vsak mesec. To je
maševanje, ki zahteva svoj čas. Veliko dela, pravične in dolžne župnijske maše
za ljudstvo in nuja delovanja na skrito mi onemogočajo večjo frekvenco.
Ste
zmogli sporočiti to občutljivost za starodavni obred tudi drugim duhovnikom?
Skoraj ne. Vedno se
bojim naleteti na kakega krta. Med drugim, trenutno, med Frančiškani
Brezmadežne, degradacijo kardinala Burkea in drugimi lokalnimi primeri, ki jih
poznam, se mi zdi, da bolj ko se nekdo izpostavlja, večje možnosti ima, da bo
počil: v vlogi ali od živcev. Paradigma je Nagasaki: skriti stoletja v
gozdovih. Delo širjenja je naloga vas laikov. Predragocena je pomoč tistih
laikov, ki povezujejo tradicionalne duhovnike izpričane zvestobe in
previdnosti.
Mislite,
da je lahko Missa uspešno orodje duhovnega in teološkega preporoda za trenutno
Cerkev?
Gotovo. V to sem
prepričan, tudi če se s pozabo Benedikta XVI. bojim, da to postaja bolj
sredstvo anket škofij za lahko pisanje njihov spiskov za proskripcijo (izgon).
Velikokrat
se sliši etiketiranje Misse kot nekaj preživelega, omejenega zgolj na ozke
skupinice subverzivnih nostalgikov. Vendarle nam že Vaša mlada leta in
naraščajoče število mladih duhovnikov in mladih vernikov, ki se približujejo
tej obliki maševanja, kažejo povsem drugo sliko. Mislite, da je Missa sposobna
ujeti mlade in jih podpirati, da se ne bi oddaljili od Vere?
Mislim, da ta Missa
neusmiljeno postavlja pred Krisusa in Večnost: je najboljši trenutek za zbiranje
z jasnostjo. Za tem bomo imeli samo še en trenutek, ki bo bolj prosojen in
tragičen: trenutek naše smrti. Glede na nepredvidljivost slednjega sem se
odločil iti naproti prvemu.
»Preživelo« in »omejeno« sta površni oznaki, zadevata materialno. Že na psihičnem nivoju postaneta nejasni. Duhovni človek jih uporablja z isto varčnostjo, s katero modri gospodar poprime za palico.
Mladi, ki niso
nepopravljivo podjarmljeni grehu, čutijo privlačnost do globokih in resnih
stvari. Smrt, Kristus in duša so globoke in resne stvari. Tako globoke in
resne, da so sposobne pretrgati tudi najtrše okove.
Ni komentarjev:
Objavite komentar