Premisli, tisti
trenutek, ko se ti bo duša ločila od telesa, jo angel povede pred božji sodni
stol, da bo sojena. Sodnik bo vsemogočni
Bog, od tebe žaljen brez usmiljenja, po pravici ves razjarjen in srdit.
Tožniki bodo tvoji smrtni sovražniki, hudobni duhovi. Obravnavali se bodo tvoji
grehi in zoper obsodbo se ne boš mogel nikamor pritožiti. Kazen bo – pekel.
Pri sodbi ne boš imel
okrog sebe nikogar, ne bo sorodnikov, ne prijateljev, nikogar. Sam boš pred svojim Bogom. Takrat boš
spoznal vso gnusobo svojih grehov in jih ne boš mogel več izgovarjati in jih
zagovarjati, kakor jih zdaj. Sodnik te bo zaslišal o vseh tvojih grešnih mislih
in željah, besedah, dejanjih ter vsem, kar si dobrega opustil in o vsem danem
pohujšanju. Vse se bo takrat tehtalo na tehtnici Božje pravice in če bo v eni
reči manjkalo, boš izgubljen. – Moj Jezus, moj Sodnik, odpusti mi, preden
pridem pred sodbo!
Premisli, kako bo Božja
Pravica sodila vse narode celega sveta tam v dolini Jozafat. Ko bo namreč konec sveta, se bodo naša
telesa združila vsaka s svojo dušo zato, da bosta oba, duša in telo, prejela
ali plačilo ali kazen, pravično po zasluženju. Premisli, če se pogubiš, boš
sodni dan dobil nazaj isto telo, kakor ga imaš sedaj, da bo v njem tvoja
nesrečna duša kakor v ječi zaprta za vso večnost. Ko se bosta takrat tvoja duša
in telo zagledala, bosta drug drugega preklela, ker hočeš ali nočeš, takrat se
bosta morala združiti, da bosta drug drugega vso večnost mučila in trpinčila.
Ravno ta dva, ki zdaj v tako lepi slogi in vzajemnosti iščeta in stikata za
pregrešnim veseljem.
Nasprotno pa, če se boš
ob smrtni uri zveličal, bo tvoje telo na sodni dan vstalo lepo, svetlo in boš
na duši in telesu deležen rajske blaženosti. Takrat bo konec iger in predstav tega sveta, konec bo vseh slovesnosti
in slavnosti, vse bo dognano in končano. Ostali bosta le dve večnosti, večnost časti in večnost kazni, večnost
srečna in večnost nesrečna, večnost veselja in večnost trpljenja. Pravični bodo v raju, grešniki v peklu.
Slabo se bo godilo takrat tistemu, ki je zdaj ves navezan na svet in bo za
prazne užitke tega sveta izgubil vse, dušo, telo, raj, Boga samega.
Premisli na koncu, kako
se bo glasila večna sodba in obsodba. Kristus
se bo obrnil kot sodnik proti zavrženimi, katerim poreče: Zdaj ste končali,
nehvaležneži, končali ste, zdaj je bila moja ura, ura resnice in pravice,
ura zaničevanja in maščevanja. Ljubo vam je bilo, hudobneži, preklinjanje;
prav, naj pride torej kletev nad vas: bodite prekleti vso večnost! Proč izpred
mojega obličja! Ob pomanjkanju vsega, kar je dobro, obloženi z vsemi kaznimi in
mukami – tako pojdite v večni ogenj! »Poberite se izpred mene, prekleti, v
večni ogenj!« (Mt. 25,44).
Nato
se bo Jezus obrnil k izvoljenim, katerim poreče: Pridite otroci blagoslovljeni,
pridite in zasedite nebeško kraljestvo, ki je za vas pripravljeno!
Pridite in ne nosite več križa za menoj, ampak si ovenčajte glavo z vencem moje
časti in slave! Pridite, da boste dediči mojega bogastva, tovariši moje slave;
pridite na veke prepevat moje usmiljenje; pridite iz pregnanstva v domovino,
pridite iz solz v veselje in smeh, pridite od dela in truda v večni pokoj in
počitek. »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, v posest vašega kraljestva.«
(Mt. 25,34).
Moj Jezus, upam, da bom
tudi jaz med blagoslovljenimi. Ljubim te nad vse, blagoslovi me! Blagoslovi me
tudi ti, moja mati Marija!
Skleni,
da želiš vsako delo tako opraviti, kakor da bi moral tisti hip oditi pred sodni
stol.
Skleni, da želiš
napredovati v duhovnih in telesnih delih usmiljenja.
Spoštovani,
OdgovoriIzbrišiVidim, da ste tudi na vašem blogu dali povezavo na novico, da je umrl slovenski duhovnik Vladimir Kozina - velik podpornik tradicionalne maše. O njem ni veliko znanega, tudi v slovenskih medijih katoliških nisem v preteklosti nič zasledil. Ravno zato sem ob svojem rutinskem dnevnem obhodu blogov bil presenečen, da sem naletel na tega, meni povsem neznanega gospoda.
Ob tej priložnosti bi rad postavil vprašanje: ali sploh obstajajo duhovniki v Sloveniji, ki še poznajo tridentinski obred? Ali sploh znajo latinsko? Ali imajo odpor do starega obreda? In ali bi ob morebitni novici, da nek slovenski duhovnik mašuje v starem obredu, odpor pokazalo katoliško občestvo v Sloveniji?
Kje tu vidite slovensko katoliško cerkev v luči trendov iz tujine?
Vaš zvesti bralec Rok
Care Frater @Rok,
OdgovoriIzbrišinekaj duhovnikov tudi Sloveniji daruje svete maše po starem obredu sicer ne redno, pa vendar; zlasti nekateri starejši bi ob hitri osvežitvi znanja precej dobro razumeli tudi latinsko ... Mnogi duhovniki imajo odpor do starega obreda iz katerega primarno (naj bi) izvira tudi današnji obred. Za veliko večino je stari obred ob pomanjkanju znanja latinskega jezika, nepoznavanju konstitucij in predvsem rubrik - pa tudi precej zapletene drže pri sveti maši "tehnično" preveč naporen, da bi ga sploh lahko veljavno maševali... Tudi mnogi verniki v starem obredu vidijo grožnjo novemu, kar pa še zdaleč ne drži saj je stari obred preprosto starejši brat novega; spet drugim je vseeno in tretjim se zdi stari obred edini pravi, kar pa zopet ne drži, saj je novi obred enako veljaven kot stari (če je seveda opravljen tako, kot je to predpisano). Kristus je isti, vsepovsod.
Slovenski katoličani v večini sploh ne poznajo ne razlik, ne prednosti in ne slabosti obeh.
Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi,
quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum.
Vse dobro!
Pozdravljeni,
OdgovoriIzbrišiDanes sem imel priložnost doživeti izjemno lepo in pietetno obhajanje Novus Ordo maše v frančiškanski cerkvi na Tromostovju. Komorni zbor je pel gregorijanske korale. Bilo je nekaj nepopisno lepega.
Duhovnik je vodil izjemno duhovno globoko mašo v latinskem jeziku, s poglobljeno pridigo, tudi vsi prisotni verniki smo z izjemno pobožnostjo obhajali obred.
To je verjetno najbližje kolikor lahko pridemo staremu obredu v Sloveniji in zato so mi latinske maše pri frančiškanih na Tromostovju še posebno všeč.
Deo Gratias!
Rok
Hvala za lep komentar, ki razkriva tudi dobre plati sodobne slovenske Cerkve.
IzbrišiTovrstna maša, ki ste jo pravkar predstavili, bi morala biti nekaj navadnega in ne izjema! Ravno zato tudi spodbujamo obhajanje "po starem": da novi obred zopet najde svoje korenine in izkaže kontinuiteto s tistim, iz česar je zraslo. Spodbujanje starega obreda je v resnici spodbujanje pristnosti novega.