Strani

četrtek, 20. marec 2014

Reši svojo dušo! (4) - O smrti




Premisli, kako se bo tvoje življenje izteklo. Prišel je dan, prišla je ura, od Boga od vekomaj določena: umreti moraš. Kdaj bo tista ura, seveda nihče ne ve. Pomisli pa, kako majhen vzrok je dovolj, da ti ugasne luč življenja. Ena sama tanka žilica v možganih ti poči, strupena žival te piči, vozilo se zvrne, kost v grlu obtiči… Dovolj je, vzame ti življenje.

Človek je res kakor kaplja na veji, le malo potreseš in pade. Smrt pride in zgrabi človeka kadar najmanj pričakuje. Koliko se jih zvečer uleže k počitku, drugo jutro pa jih najdejo mrtve! Mar se ne more tudi tebi to pripetiti? Malokateri izmed tistih, ki so umrli nagle smrti, je prej v življenju verjel, da bo tako umrl. Prišlo je pa tako in če je bil v smrtnih grehih, kje je zdaj? In kje bo vso večnost? Pa naj bo z drugimi kakor hoče, gotovo je to, da pride ura, ko boš moral tudi ti za ta svet oči zapreti za večno, odprl pa jih boš v večnosti in tam zagledal ali brezkončno noč ali brezkončen dan.

»Kakor tat bom prišel, neslišno in nepričakovano,« pravi Gospod. Ker On ljubi in želi tvoje zveličanje, te ob pravem času svari in opominja. Poslušaj zdaj Gospodov glas, dobro uporabi njegovo opominjanje, pripravljaj se na srečno smrt! Bodite pripravljeni! (Lk. 12,40) Kadar smrt pride, ni več časa za pripravljanje in obotavljanje. Človek mora biti takrat pripravljen. Gotovo je torej, da boš moral umreti in zapustiti ta svet, v katerem si bil igralec in gledalec obenem.  Kdaj bo to? V enem letu, mesecu, jutri? Kdo ve? – Moj Jezus, usmiljenje!

Premisli, kakšne bodo okoliščine tvoje smrti. Ležal boš onemogel v postelji. Poleg tebe bo stal duhovnik, ki te bo tolažil in ti pripravljal dušo na smrtni boj. Okrog postelje bodo stali tvoji sorodniki in bodo jokali. V blede roke ti bodo dali svečo… Glava ti bo čedalje težja in bo omahovala na vzglavje, oči ti bodo temnele, jezik bo suh in se prijemal nebesa, v grlu te bo dušilo, v prsih tiščalo, kri bo ledenela, srce bo počasi bilo… Dokler ne bo udarilo zadnjikrat.

Vse boš moral zapustiti in se od vsega ločiti. Položili te bodo v jamo, kjer boš trohnel. Črvi bodo tam notri žrli in grizli tvoje meso. Nič drugega ne bo ostalo od vsega kakor par oglodanih kosti in nekaj gnilega, smrdljivega prahu… Pojdi vendar, odkrij lepo okrašen grob in poglej noter. Kaj je ostalo od tistega bogataša, kaj od tistega oderuha, kaj od tiste nečimrnice? Glej, to te čaka na koncu življenja.

Tvojo smrtno posteljo bodo obdajali tudi hudobni duhovi, ki ti bodo pred oči postavljali vse tvoje grehe, ki si jih storil od tvoje mladosti. Zdaj, dokler si čil in zdrav, ti hudobni duh seveda zna vsak greh olepšati in zagovarjati, da bi te lažje zavedel. Šepeta ti v uho, češ, to ni velik greh, če se vdaš tisti nasladi ali strasti, če skrivaš tisto znanje, če kuhaš tisto jezo in sovraštvo v svojem srcu ali če zahajaš v tisto slabo družbo... Tako te slepi zdaj, toda ob smrtni uri ti bo razkrinkal in razgalil vso velikost tvojega greha in ti sam boš pri luči tiste večnosti, v katero se boš odpravljal, jasno spoznal, kako hudo je bilo, da si žalil neskončnega Boga. Zato zdaj, dokler je še čas, uporabi vse pripomočke, ki so ti na voljo. – Moj Bog, razsvetli me!

Premisli, da pomeni smrt tisti trenutek, tisti hip življenja, ki vse odloči in po katerem se ravna vsa večnost. Umirajoči se nahaja v bližini dveh večnosti. V katero bo šel, se bo odločilo v zadnjem hipu, ko bo zadnjikrat izdihnil. Po tistem trenutku se prične za dušo večnost, srečna ali nesrečna. Zato po pravici kličemo: o, predragoceni trenutek, ki boš  odločil mojo večnost! Odprl mi boš večnost veselja ali večnost trpljenja, večnost brezkončne sreče ali večnost brezkončne nesreč, večnost neminljive blaženosti ali pa neprestane žalosti.

Če rešiš dušo tisti zadnji hip, boš blažen in srečen za vedno in ne boš občutil več nobene žalosti. Če boš vreden pogubljenja, boš žalosten in obupan za zmeraj, dokler bo Bog to, kar je – Bog. V smrtni uri boš spoznal, kaj pomenijo te besede, ki so se ti v življenju morda zdele prazne: sveti raj, pekel, smrtni greh, žalitev Boga, prelomitev Božje postave, zamolčani grehi pri spovedi, nepovrnjeno tuje blago.
»O, jaz nesrečnež,« bo vzdihoval umirajoči grešnik, »še par trenutkov, pa bom stal pred Bogom.« Kako se bo glasila sodba? Kaj pojdem? V nebesa, v pekel? Veselit se z angeli ali v ognju žgat se s pogubljenimi? Bom otrok nebeškega Očeta ali suženj peklenskega duha? V kratkem, joj meni, bom zvedel. Kaj se bo zgodilo z menoj, če ne popravim tistega pohujšanja, ne vrnem tistega blaga, denarja ali dobrega imena, če ne odpustim od srca, če se ne spovem čisto? 

Takrat boš preklinjal dan, ko si grešil. Preklinjal slast in strast, jezo – prepozno! To preklinjanje ti ne bo pomagalo, ker ne bo prihajalo iz srca, ki ljubi Boga, ampak iz golega strahu pred kaznimi. To je razlika med popolnim in nepolnim kesanjem! – O, Gospod, glej, zdaj, v tem trenutku se hočem spreobrniti. Nočem spreobrnjenja odlašati. Zdaj hočem obuditi dejanje ljubezni do tebe in te objeti in v tvojem objemu umreti. Marija, mati moja, daj, da bom umrl pod tvojim varnim plaščem! Pomagaj mi, kadar pride ura smrti!

Skleni, da želiš zaničevati nečimrnost sveta, posebno pa strast svojega telesa, izvor tolikih grehov.

Skleni, da si boš, kadar se te poloti skušnjava, da bi Boga žalil, po tiho pri sebi rekel: »Spomni se, da boš moral umreti!«

Prirejeno po: Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.19-24

7 komentarjev:

  1. Pozdravljeni,
    Zopet vam pišem. Zadnje pol leta veliko razmišljam o cerkveni teologiji in krščanski (katoliški) duhovnosti.

    Na novo odkrito bogastvo spletnih strani, ki mi prikazujejo bogato duhovno dediščino predkoncilske Cerkve, me je popolnoma prevzelo. Popolnoma sem bil šokiran, ker nič od tega nisem zasledil nikjer v slovenskih katoliških medijih. Včasih razmišljam, da je šlo predaleč - tako denimo redno spremljam spletno televizijo Church Militant TV. Dokaj redno pa prebiram tudi nekatere druge resne katoliške bloge in še naprej brskam po medmrežju.

    A vseeno imam nek strah, kako željo po bolj poglobljenem katoliškem življenju vključiti v moje osebno življenje.
    O mojem na novo odkritem zanimanju za vero načeloma nočem govoriti s sorodniki, ker se bojim reakcije.
    K spovedi nisem šel že dolgo in še vedno imam nek strah da bi šel.
    Večerna molitev mi ni prišla v navado, rožnega venca pa sploh ne znam moliti.

    Letos je bil zame prvi veliki preskok, da sem se odločil, da bom spoštoval post na pepelnično sredo (kot je bil včasih), razmišljam pa tudi, da bi redno spoštoval brezmesne petke.
    No je pa vedno za mene bila nedeljska maša nekaj samoumevnega in še vedno je. To je, hvala Bogu, moj edini dosežek v mojem plehkem katoliškem življenju :)

    Velikokrat razmišljam, kako bi mojo željo po bolj pristni globoki vernosti združil z vsakdanjim življenjem. Sem še mlad živahen fant, imam številne hobije, prijatelje (ogromno nevernih seveda - kar me ne moti) in to življenje bi rad nadaljeval. Osebno ne vidim smisla v zatekanja k nekim "getto" rešitvam. Še vedno bi rad, da bi moje življenje ostalo odprto do vseh ljudi, da bi spoznal nove prijatelje itd. - a da bi hkrati poskušal živeti bolj duhovno in iz tega črpal moč za mojo osebno rast, čustveno zrelost, za odnose z ostalimi ljudmi itd. Včasih se vprašam, kako to združiti? Ko želimo živeti moderno življenje smo kaj hitro soočeni z raznimi pritiski, nerazumevanji, prepričevanji da je vse staro slabo.

    Kje mi svetujete naj začnem? Pri spovedi? Kako moliti večerno molitev kot odrasla oseba - verjetno drugače kot so nas še kot otroke učile babice? Kako duhovnost vkomponirati v lastno vsakodnevno življenje? Ima kdo od vas podobno izkušnjo?

    Hvala za vse nasvete in še naprej veliko sreče z blogom.

    Deo Gratias!
    vaš zvesti bralec Rokc

    OdgovoriIzbriši
  2. Spoštovani gospod Rok,
    zelo lepo je brati, da želite vero jemati resno in celostno. Takih je dandanes malo. Ohranite svojo zagnanost in željo po resnici. To je prvi korak.

    Kje začeti? Odvisno od posameznika in okoliščin, v katerih živi. Mi vsekakor ne poznamo vaše življenjske zgodbe, zato vam kakšnih veleumnih nasvetov ne moremo dati. Lahko pa dajemo predloge ali spodbude.

    Dobro bi bilo začeti z intenzivno molitvijo pri tihem čaščenju Najsvetejšega. Tu si vzemite npr. uro časa in v Božji pričujočnosti preglejte vaše življenje, želje, dosežke, grehe itd. Za tem (na isti dan ali v istem tednu) bi bil čas za spoved. Pravo, temeljito. Izberite si duhovnika, za katerega slutite, da je pobožen. Ni nujno iz iste župnije.

    Po spovedi sledi čas truda in borbe. Krščanstvo namreč ni mehkužno! Je tekma, borba z vizijo zmage, ki so nebesa. Torej: živeti po nauku Cerkve s klasično "četverico" (evharistija/maša, vsakodnevna molitev, mrtvičenje/post, dobra dela). Naša tekma, ki je nujno naporna, se združuje z milostjo Boga, ki nam omogoča rast in spoznanje. Jaz in Bog, moj napor in Njegova milost. Skupaj. Eno ne gre brez drugega. Kajti "milost predpostavlja naravo", narava, odtrgana od Stvarnika in Dobrotnika, pa se razdrobi in umre.

    Glede rožnega venca: molite ga, za navodila lahko pogledate na splet. Rožni venec je najučinkovitejša molitev. Satan od nje besni in rjove.

    Glede zapiranja vase: ne skrivajte vašega hrepenenja, ne bojte se Kristusa prenašati k drugim. Vera je namreč iz oznanjevanja. Konec koncev predvsem zato obstaja ta blog. Ko živite vero, se ne morete skrivati. Skrivati se bi pomenilo ne živeti, ampak zadovoljevati samega sebe, kar je seveda nesmiselno. Še naprej se družite, ohranite svoje konjičke, potujte itd. Biti veren ne pomeni postati vase zaprt čudak, ampak biti sol zemlje; med ljudmi delati za Božjo slavo in zveličanje sveta. Tudi člani bloga imamo svoje konjičke, svoja opravila, svoje skrbi in radosti, stanovske dolžnosti, uspehe in zlomljena srca, zdravje in bolezen, prijatelje in tiste, ki nas sovražijo. Smo v svetu, a skušamo ne biti od sveta.

    Lep pozdrav in Bog z vami.
    Dominus vos benedicat, ab omni malo defendat et perducat ad vitam aeternam. Amen.

    OdgovoriIzbriši
  3. Še nekaj: veliko vam lahko pomaga osebni duhovni voditelj oziroma spremljevalec. Ponavadi je to duhovnik.

    OdgovoriIzbriši
  4. Dodal bi nekaj "tehničnih" napotkov:
    1. Spoved:
    -priporočam http://www.sensustraditionis.org/ExaminationConscienceLong.pdf to je pripomoček za izpraševanje vesti s posebnim poudarkom na 6. in 9. zapovedi.
    - upam, da se glede na dolgo dobo od zadnje spovedi ne udeležuješ svetega obhajila, če se, se do spovedi odpovej.
    - če ne veš več točno obreda svete spovedi ga najdeš na internetu
    - da bi čas do svete spovedi potekal mirno in brez skrupoloznosti priporočam obuditev popolnega kesanja preko katerega so nam odpuščeni grehi še preden se jih spovemo(vseeno ne smemo k obhajilu! ker popolno kesanje vključuje tudi resno!!! željo spovedati se svojih grehov)
    - popolno kesanje obstaja v razumu in volji, važen je nagib, da ti je žal tvojih grehov, ker si z njimi žalil Boga in ne ker si si zaslužil pekel. Moraš se kesati zaradi Boga in iz ljubezni do njega!
    - ker se o tej stvari sploh ne govori več (pa bomo morali mi napisati en lep članek o tem) ne misli, da je to iz trte zvito, saj je to ena od verskih resnic, ki je bila razglašena na svetem tridentinskem zboru: "Popolno kesanje, ki je iz ljubezni do Boga, opraviči človeka že pred spovedjo."

    Molitev:
    - večerna in jutranja molitev - kraj, prostor, način, priporočam kak dober molitvenik in da se odločiš moliti kleče(tudi rožni venec), pogled na razpelo ali kako drugo nabožno sliko
    - glede na to da smo v postnem času bi se lahko odločil in poslušal en misijon(en del na dan), tukaj je majhna zbirka, priporočam letnik 2013 http://www.audiosancto.org/categories/lenten-missions
    - premišljevanje Kristusovega pasijona

    Za kaj več bi bilo bolje da nas kontaktiraš po spletni pošti.
    Lep pozdrav v Gospodu!

    OdgovoriIzbriši
  5. Hvala za vse dobronamerne nasvete!
    Mislim, da bo za začetek kar dovolj, dela bom imel kar obilo.

    Mogoče samo ena ideja za uredništvo: lahko bi napisali tudi kakšen članek o molitvi rožnega venca, pomenu te pobožnosti oziroma kako se je to počelo včasih (če ni morda že na blogu in sem ga spregledal?).

    Lep pozdrav v Gospodu,
    Rok

    OdgovoriIzbriši
  6. Tukaj je odlična spletna stran za začetek: http://realmenpraytherosary.org/

    Tukaj pa v slovenščini na kratko:
    https://www.facebook.com/notes/mladi-kristjani-iskalci-vere/molitev-ro%C5%BEnega-venca-za%C4%8Detnikom-prijazen-obrazec/319508834829402

    OdgovoriIzbriši
  7. Rožni venec si je dobro enkrat zastaviti kot recimo "postno akcijo" - nekaj posta je še pred nami. Jaz sem tako začel, po nasvetu prijatelja duhovnika, potem pa je postalo praksa. Na začetku vedno pomislim, za koga bom molil, kjer klasičnim namenom (za svetega očeta, za spreobrnjenje grešnikov...) dodam še druge. Seveda so zaobjeti tudi vsi neverni in iskalci, pa če so prijatelji in znanci, ali tudi ne. Molim tudi v pokoro za lastne besede in dejanja, kar je morda koga prizadelo - verjetnost je velika. Rok, imaš morda doma kak otroški molitvenik, recimo "Vrata k Bogu"? Sam sem se kot otrok skupaj z mamo učil tam moliti - mama je prejela zakramente dve leti za mano in mojim mlajšim bratom, ki sva bila krščena skupaj. Tisti molitvenik namreč ni tako napačen.

    OdgovoriIzbriši