Strani

ponedeljek, 10. marec 2014

Duhovniški celibat ni srednjeveška pogruntavščina - je tradicija z apostolskimi koreninami



Marsikateri laik in duhovnik se je v zadnjih desetletjih oglasil z domnevno prepričljivim mnenjem, da duhovniški celibat ne spada med katoliške dogme, saj naj bi bil zgolj stvar utečenih disciplinskih pravil, ki se lahko kadarkoli ukinejo. Takšne trditve so nadvse zaželene za posvetne (pretežno protikatoliško usmerjene) medije. Ti jim nato dodajo senzacionalističen pridih in postrežejo z zahtevo, da se mora Cerkev glede tega nemudoma »reformirati«.

V prvih stoletjih Cerkve, ko so večino novokrščencev predstavljali odrasli spreobrnjenci, rojeni kot pogani, je bilo iz praktičnih razlogov dopuščeno, da so bili v duhovnike in škofe posvečeni tudi tisti možje, ki se poročili še kot pogani (ne vedoč, da bodo nekoč kristjani). Eden izmed teh je bil tudi cerkveni oče sveti Avguštin (4./5. stoletje), krščen pri svojih tridesetih letih, pozneje posvečen v duhovnika in škofa. Kljub nekoliko drugačnemu izvajanju duhovniškega/škofovskega celibata od današnjega je skupaj s tem veljala zakoreninjena navada, da mož po posvetitvi svojo ženo »odslovi« in posledično začne živeti v spolni vzdržnosti. To dejanje je bilo lahko storjeno izključno s prostovoljnim pristankom žene, ki je v primeru moževe posvetitve zase praviloma izbrala dosmrtno posvečeno življenje (in se tako kot njen mož odpovedala spolnim odnosom).

Glede tega so cerkveni očetje, sledeč starodavnemu določilu apostola Pavla, učili, naj škof ne postane tisti moški, ki bi bil večkrat poročen, pač pa naj bo (v primeru, da zaradi poroke ni bil že v izhodišču vzdržen) »mož samo ene žene«.[1] To je pomenilo, da je bil za škofovsko službo neprimeren tudi vnovič poročen vdovec.[2]

V svoji veličastni študiji z naslovom Apostolski izvor duhovniškega celibata je oče Christian Cochini SJ zaključil:

Menimo, da opravljena preučitev dokumentov in zgodovinskih dejstev z zadostnimi dokazi priča o zahtevi po celibatu/vzdržnosti. Iz tega je mogoče potegniti sklep, da zahtevano spoštovanje popolne vzdržnosti pri poročenih diakonih, duhovnikih in škofih ni bilo rezultat kakega poznejšega razvoja, pač pa je bilo, prav nasprotno, nenapisana tradicija apostolskega izvora v pravem pomenu besede, ki je, kakor nam je znano, svoj prvi kanonični izraz dobila v 4. stoletju. »Utquod apostoli docuerunt, et ipsa servavit antiquitas, nos quoque custodiamos.« [Kar so učili apostoli in kar so ohranile stare dobe, ohranjamo tudi mi] Potrditev očetov koncila v Kartagini leta 390 bo za nas vedno veljala kot bistvena povezava do izvorov.[3]

Kar zadeva apostole, je v skladu z evangeljskimi poročili znano, da je bil poročen le Peter (omenjena je namreč njegova tašča). Morda je bil poročen še kdo izmed njih, vendar lahko iz evangelijev z veliko gotovostjo razberemo, da so se apostoli (tudi če so bili prvotno poročeni) v prid neoviranemu sledenju Kristusu odrekli vsemu, vključno svojim ženam. Sveti Peter je vprašal Gospoda:

»Kaj pa mi? Vse smo zapustili, da bi ti sledili.« Učitelj pa je odgovoril: »Resnično povem vam, nikogar ni, ki bi zapustil hišo, ženo, brate, starše ali otroke zavoljo božjega kraljestva, pri tem pa mu ne bi bilo dano večkratno plačilo v tem in prihodnjem veku, večnem življenju.[4]

"Kdor trdi, da kleriki, ki so prejeli višje redove, ali
redovniki s slovesno zaobljubo morejo skleniti zakon;
(...) - ta bodi izobčen"
Tridentinski koncil, sess.24, can. IX


Sklicevati se na besede svetega Pavla Korinčanom (9: 5) in jih raztegniti na vse apostole, češ da so bili poročeni in živeli skupaj s svojimi ženami, medtem ko so pridigali Evangelij, je posledica napačnega prevoda (ne žena, ampak ženska ali sestra) in napačne eksegeze. Apostol je namreč imel v mislih tiste vrste pobožne ženske, ki so po judovski tradiciji stregle svojim duhovnim vodnikom, podobno kot so v evangelijih omenjene ženske, spremljajoče svojega Odrešenika.[5] Poleg tega je Pavel v istem pismu premočrtno izjavil (7: 7 – 8), da ni niti poročen niti ne namerava biti, saj je posvečenemu življenju dajal veliko večjo prednost pred poročenim, ki ga je sicer imel za dobrega. Vse je vabil k vzdržnosti zaradi Evangelija, tistim, ki za to niso imeli daru, pa je svetoval poročenost.

Na žalost se je v zahodnem svetu razširilo zmotno prepričanje, da je bil celibat uveden šele v času papeža Gregorja VII. Kar je storil omenjeni papež (in za njim drugi lateranski koncil leta 1139), v resnici ni bila uvedba, temveč potrditev veljavnosti celibata z novimi ukrepi za njegovo uresničevanje. Ker je tedaj že velika večina duhovniških kandidatov prihajala iz vrst predhodno neporočenih moških (vse manj odraslih spreobrnjencev), je drugi lateranski koncil razglasil poročenost za nepremostljivo oviro pri izbiri bodočih duhovnikov in redovnikov.

V Stari zavezi je bilo duhovništvo začasna funkcija, ki je manjšemu delu moškega prebivalstva pripadala po nasledstvu (s tem je bila poroka dovoljena), vendar je bil duhovnik v času opravljanja svetih žrtev primoran, da se iz svojega doma umakne v tempelj in tako spoštuje (začasno) vzdržnost. V Novi zavezi duhovništvo ni funkcija (sploh pa ne dedna), temveč poklicanost. Gre za poklicanost, ki spremeni posameznika, zaradi katere postane popolnoma dan na razpolago Bogu. Duhovnik je posvečevalec, »kanal« Boga na zemlji.

V Novi zavezi je duhovništvo predvsem deleženje pri večnem duhovništvu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Najvišjega duhovnika. Duhovnik je potemtakem na poseben in skrivnosten način povezan s Kristusom, v katerega imenu, moči in osebi (»in persona Christi«) na naših oltarjih iz dneva v dan predaja Kristusovo nekrvavo žrtev Bogu Očetu. Najgloblji razlog za duhovniški celibat izhaja iz nadnaravne vezi z Odrešenikom. Duhovnik je namreč »alter Christus«, drugi Kristus; Kristus je njegov vzor, ki mu mora brezpogojno slediti.

Tudi vzhodne katoliške in pravoslavne Cerkve v duhu apostolske tradicije spoštujejo enako načelo kakor rimska Cerkev, čeprav ga pravno urejajo na nekoliko drugačen način. Moški se po diakonski ali duhovniški posvetitvi ne more poročiti, saj začne s tem dejanjem v njem delovati zakrament, ki preoblikuje in opredeljuje njegovo celotno življenje. V duhovnika je sicer lahko posvečen predhodno enkrat poročen moški, vendar s pomembno omejitvijo: hierarhično se sme povzpeti le do župnika, medtem ko vse višje službe pripadajo menihom (torej tistim, ki se morajo zavezati vzdržnosti, uboštvu in pokorščini). Poleg tega so menihi pri vzhodnih katolikih in pravoslavnih neprimerno bolj cenjeni od poročenih duhovnikov. Meniška duhovščina je na Vzhodu tista, h kateri se ljudstvo zateka po duhovno pomoč.

Kaj pa protestantje? Ti nimajo duhovniškega zakramenta in niso nasledniki apostolske tradicije.


[1] Prim.: 1 Tim, 3: 2; 3: 12; Tit 1: 6.
[2] Alfons Cardinal Stickler, The Case for Clerical Celibacy (San Francisco: Ignatius, 1995), 38 – 9.
[3] Ibid., 439.
[4] Prim.: Lk 18: 28 – 30; Mt 19: 27 – 30; Mk 10: 20 – 21.
[5] Prim. Luis Sergio Solimeo, »The Wiles and Guiles of a Campaign against Priestly Celibacy«: http://www.tfp.org/tfp-home/catholic-perspective/the-wiles-and-guiles-of-a-campaign-against-priestly-celibacy.html.

Ni komentarjev:

Objavite komentar