Mar res ne smemo soditi drugih?

V sedanjem okolju, polnem filozofskega in moralnega relativizma, se, ko kdorkoli kritizira objektivno nemoralno delovanje, kot je npr. splav, homoseksualnost, prešuštvo itd.,  vedno najde kdo, ki na to odgovori z besedami našega Odrešenika: »Ne sodite.«

Seveda dobesedno in izven konteksta vzeto razumevanje teh besed vodi do absurdnih sklepov. Če namreč ne smemo moralno soditi dejanj drugih, nas to pripelje do sklepa, da moralni principi ne smejo biti aplicirani v praksi, temveč ostati v sferi teoretskega razglabljanja. To bi seveda pomenilo, da je vsakršna etika nesmiselna kot standard človeškega delovanja, kar končno pripelje do popolnega moralnega subjektivizma, kjer je vsak sebi merilo in sodnik. Gotovo je tak način razmišljanja tudi eden izmed vzrokov za sedanje nemoralno stanje v naši družbi.

Ker je zgoraj omenjeno razumevanje Kristusovih besed pogosto uporabljeno proti kristjanom, ki želijo braniti osnove krščanske etike in tako pričevati za resnico, si oglejmo Odrešenikove besede v kontekstu. 

Omenjeni Kristusov izrek je del govora na gori, kjer nas Gospod uči poti do popolnosti. Potem ko pove blagre, obsodi umor, prešuštvo in krivo pričanje ter nam zaukaže ljubiti svoje bližnje, obrazloži tudi krščanski pogled na obsojanje soljudi. Naroči nam, naj ne nepošteno in zlobno obsojamo drugih, saj se bo to obrnilo proti nam: »S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« 

Hinavsko je namreč obsojati napake pri drugih, ki jih ne vidimo pri sebi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Ko gre za dvoumna dejanja, ki jih je možno razlagati na več načinov, moramo biti vsekakor previdni pri negativni razlagi, kolikor je to mogoče. Vendar ko se soočamo z ukrepi očitno v nasprotju z načeli morale, je naša dolžnost, da taka dejanja strogo in jasno obsodimo. 

Sveti Avguštin pojasnuje omenjeni evangeljski odlomek na sledeči način: »Zdi se mi, da je Gospodov ukaz tu ta, da v dejanjih drugih, ko so le-ta dvoumna, vedno skušamo najti dobro. Ko pa smo soočeni z absolutno slabimi dejanji, kot je prešuštvo, blasfemija in podobno, pa nam seveda dovoljuje, da ta dejanja obsodimo….« 

V neki drugi pridigi pravi veliki svetnik in učitelj podobno: » Ko imamo opraviti z dejanji drugih , katerih nameni so znani le Bogu, neznani pa nam, takrat obsojamo druge v našo lastno pogubo. Ko pa govorimo o absolutno zlih dejanjih, takrat je naša dolžnost, da jih obsodimo z vso jasnostjo in odločnostjo. Vendar naša obsodba ne sme izvirati iz sovraštva, temveč iz ljubezni - sovražiti ne smemo grešnika, temveč greh.« Kajti če takega grešnika ne obsodimo, potem implicitno njegov greh potrjujemo in ga pravzaprav spodbujamo na poti pogube. Evangelij torej ne pravi, da se moremo vzdržati vsakega obsojanja, temveč naj se pri tem ravnamo po pravilu, ki nam ga je dal sam Odrešenik: »Ne sodite po videzu, ampak sodite s pravično sodbo.« 

Zato lahko sklenemo, da se tisti (žal tudi mnogi kristjani!), ki želijo Odrešenikove besede razumeti v smislu, da ne smemo obsojati tudi najhujših moralnih pregreh, kar v praksi pripelje v čedalje hujšo nemoralnost, ki smo ji priča, preprosto motijo.

prirejeno po: Luiz Sérgio Solimeo, Is It Never Licit to Judge Others?