Gostujoče pero: Andrej Vončina - Revni in bogati - črni in beli...

 Problematično gledanje na družbo (1)

Ko človek nekoliko spremlja, kako gledamo v današnji Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi. Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki je dobra in jasna, potem pa še sklepe. Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod. 

To seveda vodi do postopnega zmanjševanja družbenega bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo – o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –, ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v globalnem potrošniškem spektaklu. Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh kategorij – iz bogatih in revnih. 

Samo po sebi to še ne bi bilo tako narobe, če bi na to gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali – to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola. Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti” (sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni solidarnosti … 

Etika naj bi tako predstavljala tisti čudežni napoj, s katerim bi dosegli te “pozitivne vrednote” – tako ali tako se danes o vrednotah veliko govori, a niso nič več vezane na krščanski nauk, temveč so samo stoječe, prav zato pa smo jim nadeli tisto poimenovanje, ki je v narekovajih. Pravkar omenjeno naj bi zagotovilo nekaj, kar sprevrže skoraj dvatisočletno učenje Cerkve. Zagotovilo naj bi namreč človekovo srečo in dostojanstvo, saj naj bi po novem (govorimo o učenju zadnjih nekaj desetletij) človek bil na svetu zato, da bi bil srečen, pri čemer je prepogosto mišljena le zemeljska sreča, ne pa tista večna. To pa se ne sklada niti z evangelijem, če, recimo, damo za primer samo priliko o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Če smo že bili ustvarjeni za srečo, potem je to večna sreča, ki pa je Bog sam. Kot nam pove sv. Avguštin, nas je Bog “zase ustvaril”, naša naloga je taka, da Boga “spoznavamo, ljubimo in mu služimo v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih”, kot nam lepo pove stari katekizem. Zaradi tega napačnega gledanja, ki ga imamo, so bogataši tisti, ki imajo v svojih rokah tako človeško srečo kot dostojanstvo – morda pa smo preveč osredotočeni le na blaginjo, se vam ne zdi?

 Kot reveže pogosto danes pojmujemo pribežnike, o katerih smo že imeli priložnost spregovoriti, ki se jim s tujko raje reče “migranti”. Zanje žal drži, da ne prihajajo k nam zato, ker bi bili lačni in žejni pravičnosti in solidarnosti, enakosti in podobnih reči. To jih ne zanima kaj dosti, če sploh kaj. Predvsem so zaslepljeni z lepim in lagodnim življenjem, ki naj bi ga prinašalo zahodnjaško potrošništvo. Želijo si tiste blaginje, ki jo imamo na Zahodu. Te množice ljudi se zavestno podajajo na pot in zavestno tvegajo svoja življenja zato, da bi karseda hitro zagotovile večjo blaginjo družinam v svojih deželah. Želijo si priti do “mobija”, o katerem so lahko v svoji vasi zgolj sanjali, sline se jim cedijo ob pogledu na zahodnjaške lepotičke v mini-krilih, ki jih pri njih ni, želijo si priti do modelov avtomobilov, do katerih ne morejo doma. Poenostavljeno lahko rečemo, da vidijo Zahod kot raj, kjer bi se lahko nemoteno potopili v materialne dobrine in jih uživali, hkrati pa jih ne bi vezali več strogi moralni zakoni.

/ dalje prihodnjič