Duhovniška obleka - kam je izginila?

Vplivni italijanski kardinal Giuseppe Siri, ki je kot eden izmed ključnih koncilskih očetov skrbno svaril pred napačnimi tolmačenji tedanje katoliške reforme, je januarja leta 1975 v reviji svoje genovske škofije izrazil naslednje tudi za naš čas pomembne misli:

»Izkaznice modernizma so med duhovščino postale kar oblačila, posvetna kajpak, ali vsaj na tak način zamaskirana duhovniška, da dajejo vtis posvetnosti. Italijanska norma sicer dovoljuje nošnjo 'clergyman-a', vendar še vedno velja, da je 'normalno' oblačilo talar. Oblika in barva: to sta dve stvari, ki sta v Italiji malokrat upoštevani. Kdor nosi talar, ga obtožijo, da se giblje izven napredka. Toda talar, prava 'obramba norme zakona o talarju kot normalnem oblačilu', omogoča, da se duhovniki nikoli ne izgubijo v množici, omogoča, da so opazni, da imajo priložnost oblikovati pričevanje o sakralnem in izražati pogum. K tej misli se bom moral še vrniti. V sedanjem trenutku je za duhovščino namreč najbolj nevarno to, da IZGINEJO. Duhovščina izginja, ker se ljudje v javnosti, kulturi, politiki in umetnosti več ne zavedajo, da obstajamo tudi mi, duhovniki. V naših duhovniških vrstah smo prišli celo tako daleč, da nekateri razglašajo konec krščanskega sveta. Dobro vem, da je ljudstvo v globini srca ohranilo vero in jo neumorno poživlja, vendar nas želi vsa protiklerikalna in masonska gorečnost, ki je zagospodovala nad skoraj vsemi sredstvi obveščanja, prepričati o nasprotnem, kakor da bi bila Cerkev že mrtva (kar ni niti malo res!); pri vsem tem pa se tudi znotraj naše hiše [t. j. Cerkve] pojavljajo takšni, ki vse to še pospešujejo. Ljubezen do promiskuitete, druženje s posvetnostjo, postavljanje pod vprašaj avtoriteto in Kristusa, ki jo je vzpostavil, tvori SPRIČEVALO PROGRESIZMA. Odhajanje v Taizé namesto v Lurd ali Rim tvori progresizem, medtem pa se premikamo k eni največjih preizkušenj v zgodovini.«

Navedene misli naj ne izzvenijo kot obtožba na račun dobronamernosti tistih duhovnikov, ki ne nosijo talarja (saj je tovrstna praksa najpogosteje rezultat pomanjkljive formacije v semeniščih in tako ne predstavlja njihove zavestne krivde), temveč naj služijo kot povabilo k večjemu pogumu pri posredovanju Kristusa v javnosti. Specifična duhovniška obleka namreč priča o tem, komu duhovnik pripada in za koga živi. Gre za enega izmed najlepših izrazov ljubezni do neveste Cerkve, s katero je duhovnik na nadnaravni način poročen, in Jezusa Kristusa, njegovega Učitelja, Kralja in Najvišjega duhovnika.