Evharistična daritev
ali evharistična žrtev ali sveta maša je središče katoliškega bogočastja. V
njej se združujeta branje in razlaganje prebrane božje besede, skupna molitev
in zahvala, daritev in zakrament.
Kristus je Cerkvi zapustil
vidno daritev, da bi se po njej krvava, enkratna daritev na križu
ponavzočevala, da bi se njen spomin ohranil do konca časov in bi se njena
zveličavna moč naklanjala vernikom v odpuščanju grehov.
Vidno daritev je
ustanovil Gospod pri zadnji večerji, ko je daroval svoje telo in svojo kri pod
podobama kruha in vina ter postavil duhovnike nove zaveze, ko je rekel:« To
delajte v moj spomin!« (Lk 22, 19). To je čista daritev, ki jo je Gospod
napovedal po starozaveznem preroku Malahiju. Nanjo so prav tako kazale vse tako
različne daritve stare zaveze, ki so se dopolnile in uresničile v novozavezni
daritvi križanega in zaklanega jagnjeta – Kristusa.
V tej daritvi se daruje
isti Kristus, ki se je daroval na oltarju sv. križa; ista daritev (hostija)
kakor na križu Kristus; isti darovalec (Kristus); različen je le način daritve:
v daritvi sv. maše se Kristus daruje nekrvavo, na križu pa se je daroval na
krvav način.
K temu, kar je Kristus
sam ustanovil, je dodala še Cerkev: molitve in obrede, ki vzbujajo v vernikih
notranjo pobožnost in živo zavest, da je daritev sv. maše »najsvetejša daritev«
in da je treba »sveto ravnati s Svetim«. (Conc. Trid., sess. 22, de sacrif.
missae cc. 4).
Ker je daritev svete
maše skrivnost, se je težko poenotiti o njenem bistvu (o tem so mnenja teologov
različna). Sv. Tomaž Akvinski, najbolj pronicljiv in celosten med cerkvenimi
učitelji, ločuje zunanjo in notranjo daritev. Notranja daritev je duhovna
daritev, s katero se duša sama daruje Bogu kot svojemu začetniku in svojemu končnemu
cilju. Zunanje daritve pa so čutna znamenja, čutni simboli notranje daritve,
saj je za nas, ki smo čutno-duhovna bitja, naravno, da se po čutnih znamenjih,
simbolih, dvigamo k duhovnim rečem. (Summa Theologica 2 II, 85, 1-2). Kakor je
notranja daritev najvišje dejanje notranjega češčenja Boga, tako so zunanje
daritve najvišji izraz zunanjega češčenja Boga.
Simbolizem zunanjih
daritev se najbolje izraža v tem, da duhovnik nekako uniči dar: jagnje zakolje,
kadilo zažge, vino izlije. V tem dejanju se izraža nekako dvoje: prvič, da
človek ne zmore ničesar darovati Bogu, ker je vse v božji lasti; drugič, da naj
bi se tako, kakor se v zaklanem jagnjetu preliva srčna kri ali kakor se dišeče
kadilo topi v ognju, tudi človek sam použival v božji službi. Najčistejša in
najpopolnejša daritev v zgodovini človeštva, je bila daritev sv. križa, ko je
Kristus sam sebe daroval Bogu Očetu za rešitev človeštva (odkupitev grehov
oziroma zadostitev božji pravici in možnost večnega življenja pri »nebeški
večerji« po koncu časov).
Tu je simbolizem hkrati
resničnost: zaklano jagnje je bil sam Kristus, ki se je daroval za nas, kakor
je zapisal sv. Pavel, »kot daritev in žrtev Bogu« (Ef 5, 1), da »s svojo
daritvijo odpravi greh« (Hebr 9, 26). Kristusova smrt je bila zares zadostilna
za vse grehe sveta, zato je bil Bogu ta dar najljubši. Ta daritev se na nekrvav
način obnavlja pri sv. maši kot resnična daritev.
Posebnost svete maše je
torej v tem, da se daruje isti Jezus, kakor na križu, ne kot
simbol, temveč kot sam na sebi najsvetejši in najljubši dar Bogu z vso notranjo
daritveno voljo, s katero se je daroval nebeškemu Očetu od prvega trenutka
svojega zemeljskega življenja (posebno na križu) in se daruje na nekrvav način
pod podobama kruha in vina v živi zvezi z daritvijo sv. križa.
Kristus je tako na
oltarju zakramentalno, mistično zaklano Jagnje, kakor ga je gledal sv. Janez v
Razodetju: »Videl sem Jagnje, kakor zaklano« (Raz 5, 6). Daritev svete maše je
potemtakem prava daritev, ker se Kristus resnično daruje in se obenem z njegovo
mistično smrtjo v daritvi svete maše ponavzočuje njegova resnična smrt na
križu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar