»Da in ne«: kdo smo in kaj nismo

Odkar obstaja, je blog Ad Dominum v slovenskem katoliškem okolju požel veliko pozornosti. V tem času so se pojavila tudi nekatera podtikanja in nesporazumi, ki so se izrazila bodisi na svetovnem spletu in slovenski katoliški periodiki bodisi skozi osebne pogovore z različnimi ljudmi.

Ker si pisci bloga (tako redni kot občasni) želimo jasnosti in učinkovitega posredovanja informacij, smo se odločili, da odgovorimo na najpogostejše dvome, povezane z našimi stališči in željami.

Mati dobrega sveta - prosi za nas

1. Ne zavračamo 2. vatikanskega koncila! Priznavamo ga kot enaindvajsetega (in doslej zadnjega) izmed vesoljnih zborov, ki ga je sklicala in potrdila Sveta mater Cerkev. V skladu z njegovim namenom (pobudo papeža svetega Janeza XXIII.), vsebino uradnih odlokov in izjav, ki so izšli kot sklepi koncila, ter pojasnili papeža Benedikta XVI. ga razumemo kot dejanje kontinuitete s prejšnjim (tradicionalnim) naukom Cerkve, ki naj bi z novimi sredstvi doživel poživljeno predstavljanje in uresničevanje. Kar postavljamo pod vprašaj, se nanaša na občasno zamegljene in potencialno protislovne formulacije koncilskih dokumentov (opustitev nedvoumnega sholastičnega jezika), nevarne zaradi povzročanja nasprotujočih si interpretacij, občasno umanjkanje konkretnih določil, nevarno zaradi povzročanja samovoljnih rešitev, in predvsem številne pokoncilske poteze, ki so na račun zlorabljenega koncila v Cerkvi povzročile vsesplošno zmedo (zlasti pomanjkanje verskega znanja) in zmanjšanje pobožnosti na račun nekrščanskih humanističnih nazorov. Na kratko: težava ni (toliko) v koncilu, temveč v njegovih (nekatoliških) interpretacijah.

2. Ne zavračamo misala Pavla VI. iz leta 1969! Priznavamo ga kot kodifikacijo povsem veljavnega in pravovernega mašnega obreda »latinskega« dela vesoljne Cerkve. Kar postavljamo pod vprašaj, je njegovo stanje v praksi, kjer zaradi nezadostne liturgične formacije mrgoli površnosti in celo zlorab, in njegova večkrat nejasna besedila, ki (skupaj z nezdravo teologijo in populizmom) lahko dajejo vtis zmanjševanja pomembnosti izvirnega greha in Kristusove realne navzočnosti v kruhu in vinu. Posebej zaskrbljujoči sta razširjeni zmoti, da je sveta maša namenjena dobremu počutju ljudi (namesto slavi Boga, udeležbi pri Kristusovi spravni žrtvi Bogu Očetu in posvečevanju vernikov) in njihovi sprotni »inovativnosti« (namesto spoštovanja liturgične discipline, ki omogoča neovirano podreditev božjemu delovanju, saj je sveta maša v svojem bistvu delo Boga in ne ljudi).

3. Ne zahtevamo ukinitve misala Pavla VI. ali popolne vrnitve klasične rimske liturgije! Prvenstveno si želimo, da bi obe obliki enega in istega rimskega mašnega obreda (misal svetega Janeza XXIII. iz leta 1962 in Pavla VI. iz 1969) sobivali na način svobodne dostopnosti vernikom in duhovnikom. Želimo si tudi, da bi bila klasična oblika dejansko vključena v izobraževanje za bogoslovce, ki bi tako sveto mašo znali darovati po obeh oblikah (v luči dokumentov Summorum pontificum iz 2007 in Universae Ecclesiae iz 2011). Takšno stališče ne more biti zgolj želja, temveč je predvsem spoštovanje uradnega stanja in priporočil, veljavnih v »latinskem« delu vesoljne Cerkve. Naše želje potemtakem niso uveljavljanje lastnih preferenc, temveč pričakovanje izpolnjevanja objektivnih dolžnosti, na katere se (na žalost) prevečkrat pozablja.

4. Želimo delovati v duhu t. i. reforme reforme! Omenjena besedna zveza označuje zasebno stališče papeža Benedikta XVI. in nekaterih kardinalov ter predstavlja vse glasnejše gibanje v liturgični teologiji, ki se je izoblikovalo v zadnjem desetletju (v največji meri med mlajšo generacijo tako klerikov kot laikov). Dolgoročno se zavzemamo za prenovo misala Pavla VI., ki bi na vidnejši način združil značilnosti moderne in klasične rimske liturgije, ustvarjajoč večjo harmonijo med novostmi in tradicijo. »Reforma reforme« ali »reforma v kontinuiteti« črpa iz koncilske konstitucije Sacrosanctum Concilium. Ta je predvidevala manjše spremembe (in to v smeri poenostavljanja) ob upoštevanju organske rasti svete tradicije (pri čemer je vnovič potrdila latinščino kot uradni jezik Cerkve). Odnos med obema oblikama enega in istega rimskega mašnega obreda bi lahko (glede na želeno uresničitev »reforme reforme«) rešili s predpisi, da bi klasična oblika kot trajno bogastvo Cerkve živela dalje v določenih ustanovah ali skupnostih ali ob določenih priložnostih (npr. škofovskih mašah), sicer pa bi glavno mesto zavzela prenovljena (»reforma reforme«) liturgija Pavla VI.

Predstavljena razrešitev dvomov očitno kaže na to, da blog Ad Dominum ni radikalen, ampak pravoverno tradicionalističen (torej brez senzacionalnih odklonov).