Za vas smo spremenili blog v novo spletno stran https://addominum.si/.
Strani
ponedeljek, 15. marec 2021
Slike tradicionalne svete maše, 14. 3. 2021
nedelja, 7. marec 2021
petek, 26. februar 2021
Pridiga, 1. postna nedelja
Kakšno
milost smo prejeli od Boga? To milost bi lahko imenovali Božje prijateljstvo.
Po Jezusovem križu in vstajenju nam je bilo odpuščeno in so nam bili grehi
izbrisani, ter smo postali Božji prijatelji. Sveto pismo je imenovano po tej
milosti – nova in stara zaveza. Zaveza pomeni Božje prijateljstvo.
To je
milost, ki jo je potrebno najbolj ceniti! Vsi božji možje in božje žene so to
milost cenili bolj kot svoje življenje, svoje zdravje, svoje imetje, svoje
ugodje, svoj sloves.
Potrebno pa
je tukaj nekaj opozorit – ta milost, Božje prijateljstvo se pridobi, ne pa
izbere. V evangelijih nikoli človek ne imenuje Jezusa ali Boga prijatelj, velikokrat
pa Jezus imenuje nekatere ljudi prijatelje:
- Janez
Krstnik sebe imenuje »ženinov prijatelj«
- V
nekaterih prilikah kot npr. o najemnikih (»Prijatelj ne delam ti krivice« - Mt
20,13), o gostiji (»prijatelj pomakni se višje« - Lk 14,10) in o svatbi
(»prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« - Mt 22,12)
- Lazar
je imenovan prijatelj (»Naš prijatelj Lazar spi« - Jn 11,11)
- Apostoli
so imenovani prijatelji – »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel
vse, kar sem slišal os svojega Očeta« (Jn 15,15)
- Še
Juda Iškarjota, ki ga je izdal imenuje prijatelj – (»Prijatelj, čemu prihajaš?«
- Mt 26,50)
- Tudi
Jakobovo pismo pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v
pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. (Jak 2,23)
Sveto pismo
nas torej poučuje, da se Božje prijateljstvo pridobi, ne pa izbere – kakor, da
bi Jezusa izbral za svojega prijatelja. Božji prijatelj postanem.
Ta postni
čas v katerega smo vstopili začnimo s to mislijo – koliko cenim Božje
prijateljstvo? Kako velika sreča je biti Božji prijatelj! Mislimo, da je to
dragocenost, ki presega vse.
Kaj pa je
prijateljstvo s svetom? To so tri Jezusove skušnjave, ki zajemajo vse skušnjave
tega sveta: Kamni naj postanejo kruh – utešiti svojo dušo z uživanjem; vsa
kraljestva sveta – utešiti svojo dušo z imetjem; skočiti iz roba templja –
utešiti svojo dušo s slavo pred ljudmi.
ponedeljek, 15. februar 2021
četrtek, 14. januar 2021
Praznik Jezusovega krsta
Praznik Jezusovega krsta (13. januar)
Praznik Jezusovega krsta po tradicionalnem koledarju
praznujemo na osmino praznika Gospodovega razglašenja, ki ga mi sicer poznamo
zgolj, kot praznik sv. treh kraljev, a je Cerkve prvotno na ta dan praznovala tri
dogodke: Obisk modrih z vzhoda (sveti trije kralji), Jezusov krst v reki Jordan
in prvi čudež v Kani Galilejski. Današnja osmina je torej spomin na to
starodavno praznovanje treh skrivnosti o katerih prof. Ušeničnik pravi: »Ti
trije dogodki so se prvotno združili v eno praznično misel o duhovni svatbi med
Kristusom in Cerkvijo. To misel še sedaj v lepi, živi podobi izraža antifona za
Benedictus: »Danes je bila z nebeškim ženinom zaročena Cerkev, ker jo je
Kristus v Jordanu očistil njenih grehov. Modri hitijo z darovi k svatbi
nebeškega kralja. Voda se je spremenila v vino, ki razveseljuje goste, aleluja.«
Pri poročilu o svatbi v Kani Galilejski je omenjen samo
ženin, nevesta pa ne. Razlago lahko vidimo v tem, da je pravi ženin Jezus,
nevesta pa je njegova Cerkev. Razlog, da nevesta ni omenjena pa lahko vidimo v
tem, da gre za čisto Jezusovo ljubezen, ki se daje njegovi nevesti Cerkvi. Gre
za poudarek izključno dejanja Ženina in njegove zastonjske ljubezni, ki jo
lahko nevesta sprejme ali zavrne.
Poskušajmo sedaj še bolje razložiti današnji praznik Jezusove
zaroke s svojo Cerkvijo. Kaj to pomeni za kristjane?
S svetim krstom se, kot vemo, vključimo v Jezusovo
skrivnostno telo. Takrat gre za zaroko naše duše z Ženinom Jezusom. To še ni
poroka in tudi ne svatba, ki nastopi šele po poroki, kakor je Kristus učil v
priliki o desetih pametnih devicah. Po smrti šele nastopi večno združenje v
nebesih in večna svatba v nebesih. Do takrat pa je naša duša zaročena z Ženinom
Jezusom. Jezus zaroke nikdar ne bo razdrl, duša pa ima to pogubno možnost!
Njegova nevesta pa niso vsi ljudje, ampak samo njegova Katoliška Apostolska
Cerkev, torej krščeni. To svojo Cerkev je očistil v reki Jordan, ko se je
zavezal da bo naše grehe vzel nase in jih nesel na križ, da nam morejo biti
odpuščeni pri sveti spovedi. Namreč Janezov krst ni bil zakramentalen. Bil je
spokorno dejanje, podobno kot naše pepeljenje. Jezusov krst je torej tudi zunanji
izraz njegove pokore za človeštvo. On ki ne pozna osebnega greha, se postavi v
vrsto grešnikov in dela pokoro.
Da Jezus želi biti ženin naših duš se kaže skozi vso zgodovino,
kakor je zapisal sv. Matej: »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor
zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli.« (Mt 23,27)
Premislimo zdaj kako strašen je greh, v luči povedanega,
proti Jezusovi zaroki z našo dušo. V prvi zapovedi Bog pravi: »Jaz sem
GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne
imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi
imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!
Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem
ljubosumen Bog« (2 Mz 20,2-5)
Kaj to pomeni zame, kot člana Cerkve, Jezusove neveste? Jezus
je ljubosumen Bog; greh je žalitev ženinove ljubezni, strašna nehvaležnost.
Greh je pravzaprav prešuštvo – v stari zavezi preroki očitajo nezvestemu
ljudstvu prešuštvo! Izrael je imenovan vlačuga: »kakor prešuštnica, ki si
namesto svojega moža, [to je namesto Boga,] jemlje tujce« (prim. Ezk 16) Če se nevesta ali
ženin pregreši zoper zaroko je vlačuga ali prešuštnik, je svojemu ženinu ali
nevesti strl srce in ga globoko osramotil pred drugimi. Enako je z našo dušo.
Namreč karkoli oz. kogarkoli zaročenec postavi pred zaročenčevo ljubezen je
seveda ljubezen zaročenca žaljena. Jezus, ki je ljubosumen Bog in ednini Bog pa
hoče imeti svojo nevesto, to je našo dušo, samo zase.
Vemo, da se človeški ženin ali nevesta ne pustita zasmehovati
in bi zato ob prevari razdrla zaroko; tako se zgodi tudi pri Ženinu
Bogu-Človeku Jezusu, ki se ne pusti zasmehovati, ob smrtnem grehu je namreč
naša zaroka z Jezusom razdrta, smo nevesta, ker je zavrgla ženina. Taka nevesta
nikakor ne more upati na svatbo, kakor pet nespametnih devic ne. Ženin Jezus ne
bo ženil neveste, ki ga je zavrgla, in ji je vse drugo bolj važno kot Njegova ljubezen,
razen če se ponižno vrne in prosi odpuščanja, kot izgubljeni sin. In Jezus bo
odpustil: če se skesano vrne in prosi odpuščanja.
Ko to premišljujemo vse to, dodajmo še tole: Če zaročenka prevara svojega ženina,
mu to prikriva, ga vara, pa se kljub temu z njim sestankuje in se mu hlini v
obraz, takrat je srce ženina veliko huje ranjeno in ljubezen veliko huje
ranjena, ko vse skupaj pride na dan. Enako se zgodi, če bi prešuštna duša
stopila k svetemu obhajilu, ki je ljubezensko združenje duše s svojim Nebeškim
ženinom Jezusom Kristusom. Taka duša bi storila strašen greh proti ljubezni
Ženina Jezusa, saj bi ga v obraz prevarala, Njega, ki je za njo umrl na križu,
in ji iz svojega Srca podaril zakramente Cerkve, da se more očiščevati malikov;
posvečujočo milost, nadnaravno moč, ki jo krepi s kruhom angelov; vidno Cerkev
s papežem na čelu, da nas more voditi skozi poplavo zmot in ohranjati
nezmotljivi nauk; mnoge karizme, ki na različne načine služijo Cerkvi.
Praznujmo in se kot svatje veselimo današnje Jezusove zaroke
s svojo Cerkvijo, s tvojo dušo. Ne razdiraj zaroke, da bo tudi poroka. Amen.
torek, 5. januar 2021
Pridiga, 1. 1. 2021
Pridiga pri tradicionalni latinski sveti maši na 1.1.2021
ČAS
Ko se oziramo v preteklo leto, premišljujemo kako je minilo.
Oziramo se po času, ki smo ga preživeli in se hkrati oziramo v prihodnost, ki
je spet čas, ki še ni prišel. Premišljujemo, kaj nas utegne vse doleteti.
V prvi Mojzesovi knjigi je zapisano, da je Bog sedmi dan: »In
Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil.« Bog je v samem začetku svojega
stvarjenja posvetil ravno čas. Torej je čas nekaj svetega.
Že pogani, med njimi npr. filozof Seneka so trdili, da je čas
neprecenljiv. Svetniki pa nam to resnico, katero nas uči Sveto pismo potrjujejo
na mnogo načinov. Trdijo namreč, da je čas najdragocenejša stvar, ki jo imamo.
Najdragocenejše darilo, ki ga more dati Bog živemu človeku. Sveti Bernard
Sienski pravi: »Hip časa je toliko vreden kakor Bog.« Zakaj tako trdi? »V
kratkem času si more človek pridobiti milost in slavo.« Drugače povedano, v
kratkem času moremo pridobiti Boga. Boga moremo namreč pridobiti vsak trenutek,
če obudimo popolno kesanje in popolno ljubezen do Njega. Sveti Lavrencij
Justinian je rekel: »Premoženje, čast, radost bi dal za eno urico.«
Sveti Alfonz Liguori trdi, da je čas zaklad, ki ga je mogoče
najti samo v tem življenju. V prihodnjem ga ne najdemo čeprav bi si ga želeli.
V peklu zavrženi jokajo: »O, ko bi imeli še eno uro!« Za vsako ceno bi plačali
še eno uro časa, ki ga sedaj ne morejo dobiti. V nebesih sicer ne jokajo, če pa
bi mogli jokati, bi bilo edino njihovo kesanje to, da so v življenju izgubili
čas, katerega bi mogli bolje porabiti, da bi si pridobili večjo slavo v
nebesih.
Pri drugih in pri sebi moremo videti kako velikokrat malo cenimo čas. Sveti Bernard trdi: »Nič ni dragocenejšega od časa in vendar se nič bolj ne zanemarja kakor čas.« Ko je Jezus govoril o poslednji sodbi, kako bo postavil ene na levico in druge na desnico, pa lahko slišimo očitek, ki meri na napačno uporabo časa: Nise storili za kar ste imeli čas, kar bi lahko pa niste. (prim. Mt 25,41sl.)
V knjigi Razodetja 12, 12 je zapisano: »Zato se veselite,
nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je
hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.«
Hudi duh ne izgublja časa, da bi nas pogubil, zato mi ne
izgubljajmo časa, da bi delali dobro in se zveličali. Premalo je samo ne grešit
– potrebno je tudi dobro delati, služiti bližnjemu in delati za Božje
kraljestvo in v Božjo slavo. Ne zadovoljimo se z mislijo: »Ah, saj sem kar v
redu; ne delam hujših grehov!« Zahrepenimo po večji Božji slavi, saj je zelo
nevarna misel in življenjski moto: »Bom se toliko potrudil, da ravno v pekel ne
bom prišel.« Ne hodimo po robu, ampak zahrepenimo po večji slavi v nebesih. Naj
nam bo za spodbudo misel Svetega Bernarda, ki pravi: »Misli, da si izgubil vsak
čas, ko nisi mislil na Boga.«
Dodajmo k temu premišljevanju dve opombi:
Velikokrat slišimo izgovor: »Ne zmorem.« Zavedajmo se, da je
velika laž, saj Bog nikogar ne pusti brez potrebnih milosti, da bi mogel svoj
čas dobro porabljati in hoditi po poti svetosti. V semenišču nam je gospod
spiritual večkrat ponavljal: »Milost gre čez, čez rob.« Bog nam daje več
milosti kot jih potrebujemo, zato sami sebe ne varajmo in Božje milosti ne
zapravljajmo.
Druga opomba pa je sledeča. Beseda »jutri« ne obstaja pri svetnikih.
To je beseda lenih ljudi. Za svetnike je obstajala samo beseda »danes«. »Če
danes zaslišite Gospod glas, ne zakrnite svojih src.« (prim. Ps 95) Danes je ta
neprecenljivi čas, ki ti je podarjen. Jutrišnjega dne ti nihče ne zagotavlja,
zato ta trenutek izkoristi, da boš Bogu služil in ga ljubil.
Če smo v tem letu slabo porabljali čas zdaj to obžalujmo in
sklenimo v tem letu svoj čas dobro porabljati. Bratje, odmerjeni čas je kratek
(prim. 1 Kor 7,29). Odvrnimo svoj pogled od sveta in njegove poželjivosti in
obrnimo svoj pogled v nebesa skupaj z Devico Marijo. Računajmo z njeno pomočjo.
Marija pomoč kristjanov – prosi za nas!