Je obhajilo na roko pravica vernika?

Kanonist p. Francesco M. Budani FI je leta 2013 za italijanski katoliški spletni portal Riscossa Cristiana objavil preprosto razlago pravnega statusa obhajila na usta in obhajila na roke. Zaradi ponovne aktualnosti teme, predvsem pa zmede, ki glede nje vlada, ga prirejenega za slovensko bralstvo dajemo na razpolago vsem zainteresiranim.

25. marca 2004 je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov izdala navodilo Redemptionis Sacramentum o nekaterih rečeh, ki jih je treba upoštevati in o nekaterih, ki se jim je treba izogniti pri obhajanju presvete evharistije.

Njena vzvišena normativna vrednost se kaže s precejšnjo jasnostjo v splošnem tonu dokumenta in je pojasnjen v sklepnih besedah: »To Navodilo, ki ga je po naročilu papeža Janeza Pavla II. pripravila Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v sodelovanju s Kongregacijo za verski nauk, je papež 19. marca 2004, na praznik sv. Jožefa, potrdil in naročil njegovo objavo ter takojšnjo veljavnost za vse, ki jim je namenjena.«

Očitno je bila skrb sv. Janeza Pavla II., ki je ukazal izdajo dokumenta korekcija ne povsem sprejemljivih praks, kakor tudi zajezitev pravih, pravcatih zlorab presvete Evharistije, in sicer tako, da se razloži pravilne načine ravnanja v povezavi z Njo. Gre za zelo bogato navodilo, ki ga velja v celoti preučiti in preštudirati, vendar bi se na tem mestu to ne skladalo z nameni pišočega. Zato se bomo na kratko ustavili predvsem pri dveh točkah, pri obhajilu na roko in pri purificiranju svetih posod.

Navodilo glede obhajila na roko trdi naslednje:

[92.] Čeprav ima vsak vernik po svoji izbiri vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik (prim. RM 161), sme obhajanec v krajih, kjer je škofovska konferenca z odobritvijo apostolskega sedeža to dovolila, prejeti sveto obhajilo na roko. Posebno je treba paziti, da obhajanec takoj in pred duhovnikom zaužije sveto hostijo, tako da se nihče ne oddalji, noseč v roki evharistični kruh. Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.

Takoj zatem pa dodaja:

[93.] Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak drobec padel na tla (RM 118).

Iz navedenega v dveh soslednjih točkah (92. in 93.) kaže, da smemo z določeno gotovostjo trditi, da: - Obstaja pravica vernika, da prejme obhajilo na usta.

Obstaja dovoljenje da ga prejme na roko. Gre torej za neko dopuščeno možnost, za neko milost (v pravnem smislu), ki pa je po svoji naravi še daleč od tega, da bi predstavljala pravico in ki se jo more, kot tako, omejiti ali celo odreči, kar lahko stori za to zadolžena avtoriteta, brez nobenega vpliva na zmanjšanje pravičnosti. Dokument v dokaz temu namreč takoj narekuje neke omejitve, kot na primer tisto, da je potrebno posebno paziti, da obhajanec takoj zaužije sveto hostijo pred delivcem.

Poleg tega pa je ta dopustitev, dana vernikom, podvržena v končni meri presoji duhovnika, ki deli najsvetejši zakrament. Dokument namreč dodaja, da: »Če obstaja nevarnost skrunitve (profanacije), naj se vernikom ne deli obhajilo na roko.«

Na tej točki bi se veljalo vprašati, kaj dokument misli z izrazom »nevarnost skrunitve«. Če gremo k samemu pomenu besed, nam slovar Treccani o skrunitvi podaja dve skladni definiciji, ki se nanašata na primer:

1. Dejanje, s katerim se ogrozi ali rani ali se izniči svetost neke reči, kraja, osebe: čistost svetišča, oltarjev, svete podobe; čistost vestalke. 2. V širšem in figurativnem smislu, pomanjkanje spoštljivosti do tistega, ki ali kar zahteva spoštovanje, čast.

Vrnimo se sedaj k temu, kar trdi navodilo. Takoj zatem, ko opozarja, naj se svetega obhajila ne deli na roko v primeru nevarnosti skrunitve, pravi, da je potrebno uporabiti pateno (obhajilni krožniček), da bi se izognili temu, da sveta hostija ali kak njen drobec padel. Ko sedaj imamo ustrezni pomen besede skrunitev, ki je zgoraj naveden, opozarjamo, da zapovedovalni ton opozorila v št. 93, kakor tudi mesto, kjer je navedeno, daje razumeti, da če se ne poskrbi, da hostija ali kak njen drobec ne bi padel, bi to lahko v določenih okoliščinah bila skrunitev. Bi ne bila torej malomarnost, ali tudi preprosta brezbrižnost glede usode malih drobcev kakor omalovažitev same njihove svetosti? Stari ljudski rek namreč pravi, brezbrižnost je največje zaničevanje. Mar to ne bi bilo pomanjkanje spoštljivosti do Jezusa, ki je resnično navzoč tudi v najmanjšem drobcu?

Onkraj posebnih primerov, do katerih lahko pride, je treba poudariti, da gre končna praktična presoja glede možnosti deljenja obhajila na dlan, glede na to, kar se razbere iz navodila, vesti posameznega duhovnika, ki je zavezan k vsakokratni presoji posameznih konkretnih primerov. Kakršnokoli vsiljevanje ali ukaz glede tega, bi se torej lahko razumelo kot nelegitimna zloraba duhovnikovega notranjega področja (lat. forum internum). Konec koncev noben vernik ne bi mogel zahtevati, da bi prejel obhajilo na roko, saj nihče ne more uresničiti pravice, ki v resnici ne obstaja, noben predstojnik pa tudi ne more ukazati te prakse kar na splošno, na ta način pa skoraj odvzeti presojo, ker ne sme nihče oskruniti svetišča človekove vesti, ki pripada samo Gospodu.

Brat Daniele in pater Pij

Fra. Daniele Natale je bil brat kapucin, ki ga je Pater Pij ljubil s prisrčno ljubeznijo. Obljubil mu je, da ga bo vedno branil. Ta je dobil bolezen na trebuhu, ko je bil star 40 let. Zaradi bojazni pred smrtjo je odlašal z operacijo. Pater Pij pa mu je rekel, naj se nič ne boji, naj se odpravi v določeno bolnišnico k tamkajšnjemu zdravniku in se pusti operirati. Operacija je trajala 8 ur – on pa je v med tem ves čas slišal besede »Nadaljuj, nadaljuj!«. Operacija je bila uspešna, po nekem času pa je brat Daniele padel v komo in po treh dneh umrl. Vsi so bili šokirani, vključno s patrom Pijem. Drugi bratje so stopili do p. Pija in mu rekli: »Glej tvoja krivda je; ti si mu naročil naj gre na operacijo; prosimo, da moliš nad njim, da bi brat Daniele prišel nazaj v življenju.« Pater Pij je res molil za tega človeka in ta človek je resnično prišel nazaj v življenje. Menda je bilo zelo smešno, ker so se vsi tam okrog zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen ali pa duh. Bil je popolnoma živ, lahko je slišal, videl, hodil, celo videl skozi zid.

Kaj so storili ljudje, ki so bili priča dogodku, si moremo misliti. Začeli so ga spraševati – kaj si doživel ko si bil mrtev? Odgovoril je: »Ko sem umrl sem videl Jezusa. Veste, mi na zemlji nimamo pojma, kaj je Božja ljubezen. On je sama ljubezen, sama ljubezen, tisto, kar si na zemlji tako želimo. Imel sem občutek, da sem edini prejemnik njegove ljubezni. Tudi jaz sem imel zelo močno in edino željo, da bi ga z vso močjo ljubil. Bil je vesel, da me vidi… potem pa sem mi je v trenutku odvilo pred očmi celotno življenje. Videl sem trenutke, ko sem bil zvest Bogu in sem ravnal po njegovi volji in svoje grehe, posebej tiste, ki jih nisem obžaloval in se jih tudi nisem spovedal. Razumel sem, da nisem dovolj očiščen, da bi vstopil v Jezusov objem. Tako sem želel objeti Jezusa, da sem želel iti v vice, da bi bil očiščen, da bi lahko vstopil v ta objem.«

Ljudje so ga vprašali, kaj je doživel v vicah? Odgovoril je: »Strašno sem trpel. Ko smo v vicah ne vidimo več Jezusa. Sreča rešenih je namreč gledanje Boga. Ko ga ne vidiš, je to mučenje za naše srce. Trpimo hudo nostalgijo. Imel pa sem tolažbo, da ga bom spet videl, saj so edina vrata iz vic, vrata v nebesa. Drugo trpljenje, ki sem ga imel pa je bilo mnogo hujše: videl sem načrt svetosti, ki ga je imel Boga zame; Bil je tako čudovit, neznansko mi je bil všeč. Pravzaprav sem bil poklican, da postanem velik svetnik. Videl sem tudi vse pogoje in okoliščine, ki mi jih je dal Bog, da bi postal svet. Ko pa sem ta načrt primerjal z mojim življenjem, sem ugotovil veliko razliko in razumel, da sem zgrešil del tega načrta. Seveda bi postal svetnik, ampak ne tak izreden svetnik kakor sem si predstavljal. S svojo svetostjo bi storil mnogo dobrega na svetu, svojim bratom in sestram. Ko sem to uvidel je bilo, kot bi meč prebadal moje srce. Bilo je grozno. Vedel sem, da imamo samo eno življenje na zemlji in da sem ga en del zapravil in da ta del nikoli ne bo prišel nazaj. Lahko sem svetnik, ampak lahko bi dosegel mnogo večjo stopnjo svetosti in večjo srečo; mnogo večjo intimnost z Bogom. To je bilo zelo boleče zaradi ljubezni do Boga.«

Ko je bil tako v vicah je prišel k njemu p. Pij in rekel: »Vidiš Daniele, sem ti rekel, da bom vedno s teboj.« Pater Pij je prosil Marijo, da mu da še eno možnost in Marija je prikimala. Pater Pij mu je rekel: »Dobil si še eno priložnost, lahko greš nazaj na zemljo.«

Moremo si misliti – njegovo življenje se je drastično spremenilo. Postal je bolj zadržan in poglobljen v molitev, ter po drugi strani je postal pastoralno dejaven in blizu ljudem.

Tradicionalna sveta maša, 17. maj 2020

Pripravljen oltar

Hvalospev

Vabilo na tradicionalno sveto mašo - IZJEMOMA NA ŽALAH!!! - 17. 5. 2020

Zadoščevanje Evharističnemu Jezusu

Moj Bog! Verujem v te, častim te, upam v te in ljubim te! Prosim te odpuščanja za vse tiste, ki vate ne verujejo, te ne častijo, vate ne upajo in te ne ljubijo. Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, ljubim te nadvse in ti darujem Predragoceno Telo, Kri, Dušo in Božanstvo Jezusa Kristusa, ki je navzoč v vseh tabernakljih na zemlji, v zadoščenje za vse žalitve, skrunitve in brezbrižnosti, s katerimi žalijo njega samega. Po neskončnih zaslugah njegovega presvetega Srca in Marijinega brezmadežnega Srca te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov. Amen. (Molitev angela, ki se je prikazal v Fatimi)

Sveta hostija, darovana za rešenje grešnikov - usmili se nas.

Sveta hostija, ki jo prezirajo mlačni kristjani,

Sveta hostija, znamenje, ki se mu nasprotuje,

Sveta hostija, ki jo zmerjajo preklinjevalci,

Sveta hostija, angelski kruh, dan živalim,

Sveta hostija, v blato vržena in pohojena,

Sveta hostija, ki jo onečaščajo nezvesti duhovniki,

Sveta hostija, pozabljena in zapuščena po tvojih cerkvah,

Za hud prezir do tega čudovitega zakramenta - ti darujemo svojo zadostitev.

Za tvoje skrajno ponižanje v tvojem čudovitem zakramentu,

Za vsa nevredna obhajila,

Za vse nespoštljivosti nevrednih kristjanov,

Za oskrunjenje tvojih svetišč,

Za onečaščene in nasilno odvzete ciborije,

Za neprestane kletve s strani napuhnjenih,

Za trdovratnost in izdajstvo krivovercev,

Za vse nedostojne pogovore po tvojih svetiščih,

Povečaj v vseh kristjanih dolžno spoštovanje do te čudovite skrivnosti - prosimo te, usliši nas.

Razodeni zakrament svoje ljubezni krivovercem,

Podeli nam milost, da zadostimo za njihov prezir z našo gorečo ljubeznijo,

Usliši milostno to našo ponižno zadostitev,

Hostija čista, hostija sveta, hostija brezmadežna, usliši nas.

Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki nas razveseljuješ tako, da ostajaš z nami v svojem čudovitem zakramentu vse dni do konca sveta, da bi dal čast svojemu večnemu Očetu skozi spomin svojega trpljenja in zato, da nam daješ kruh večnega življenja. Daj nam, prosimo, milost, da bomo objokovali z žalostnim srcem vse žalitve, ki jih trpiš v tej prečudoviti skrivnosti, kakor tudi številna svetoskrunstva, ki jih vršijo krivični, krivoverci in slabi katoliki. Razvnemi nas z ognjevito gorečnostjo, da bi zadostili vsem žalitvam, katerim si se v svoji neizmerni dobroti raje podvrgel, kot pa da bi nam odtegnil svojo navzočnost po naših oltarjih, ti, ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom, v edinosti Svetega Duha na vse veke vekov. Amen. 

Vir: Athansius Schneider, Corpus Christi: Sveto obhajilo in prenova Cerkve. 2015; str. 69 - 71.