Kriza v Cerkvi je predvsem kriza liturgije

Zaslužni papež Benedikt XVI. je leta 2015 na prošnjo ruske založbe napisal kratek predgovor 11. zvezku svojih zbranih del. Zvezek je letos ob veliki noči izdala založba moskovskega patriarhata. Tekst jedrnato izpostavlja tisto bistveno, kar na blogu želimo izraziti skozi ves čas delovanja, in sicer dejstvo, da je kriza v Cerkvi najprej in predvsem kriza liturgičnega življenja. Berimo besede zaslužnega papeža z veliko hvaležnostjo za vse delo, ki ga je opravil za prenovo liturgije, predvsem seveda z izdajo motuproprija Summorum Pontificum.

Nihil Operi Dei praeponatur. – »Naj ne bo nič postavljeno pred češčenje Boga.« S temi besedami je sv. Benedikt v svojem pravilu (43,3) označil absolutno prioriteto češčenja Boga pred vsemi ostalimi vidiki samostanskega življenja. To niti v samostanskem življenju ni nekaj samoumevnega, saj je za tedanje menihe bilo tudi delo na polju ter v znanosti bistvenega pomena.

Pri delu na polju, v obrti in poučevanju se lahko pojavijo situacije, ki se zdijo pomembnejše kot liturgija. Soočen s tem je sv. Benedikt nedvoumno na prvo mesto postavil Božje češčenje: »Ob uri molitve naj menihi, takoj ko zaslišijo klic, opustijo vse, kar počno, ter kar najhitreje pohitijo k molitvi.« (43,1)

Večini današnjih ljudi se stvari povezane z Bogom in liturgijo ne zdijo nekaj nujnega, čeprav priznavajo cel kup ostalih neobhodnosti. Nasprotno pa se jim to, kar je povezano z Bogom, nikoli ne zdi nujno. Seveda lahko priznamo, da je samostansko življenje v številnih ozirih drugačno od življenja običajnih ljudi. Ne glede na to ostaja prioriteta Boga veljavna za vse. Če Bog ni več pomemben, se spremenijo vsi kriteriji pomembnosti. Človek tedaj, ko postavi Boga vstran, prepusti sam sebe silam, ki ga zasužnjujejo. Postane suženj materialnega, kar je nasprotno njegovemu dostojanstvu.

V letih po II. vatikanskem koncilu sem se ponovno zavedel prioritete Boga in svete liturgije. Napačno razumevanje liturgične reforme se je široko razširilo po vsej Katoliški Cerkvi ter pripeljalo do tega, da se je v liturgiji uveljavila predvsem zahteva po lastni aktivnosti in kreativnosti. To človeško delovanje je pripeljalo do tega, da smo skoraj pozabili na Božjo prisotnost. V tem stanju postaja še bolj jasno, da obstoj Cerkve temelji na vrednem obhajanju liturgije ter da je Cerkev v nevarnosti, ko se Bog ne pojavlja več na prvem mestu v bogoslužju ter posledično v življenju. Najgloblji razlog krize, ki je razdejala Cerkev, se nahaja v zameglitvi prioritete Boga v liturgiji. Vse to me je vodilo k temu, da sem se globlje posvetil temi liturgije, ker sem spoznal, da je njena resnična prenova bistven pogoj za prenovo Cerkve. Študije zbrane v tem 11. zvezku Zbranih del temeljijo na tem prepričanju. Končno je, ne glede na vse razlike, bistvo liturgije na Vzhodu in Zahodu eno in isto. Zato upam, da bo ta knjiga pomagala tudi ruskim kristjanom pri novem in boljšem razumevanju velikega daru, ki nam je dan v sveti liturgiji.

Vatikan, na praznik sv. Benedikta

11. julij 2015

Benedikt XVI.

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 27. 4. 2017

27. aprila goduje sv. Peter Kanizij, pravi borec proti okupatorju. Ta neustrašen in svet jezuit je vse življenje zastavil za rešitev južne Nemčije in Avstrije duhovne kuge - protestantizma. Tako je postal eden najpomembnejših ljudi 16. stoletja, ki ima velike zasluge za uspeh katoliške obnove na tem območju. S svojimi katekizmi je zaslovel širom Evrope in iz njih so se več stoletij učili svete vere tudi naši predniki.

Ta dan je v Sloveniji državni praznik in dela prost. Sveta maša bo darovana ob desetih zjutraj. Brana z ljudskim petjem. Daroval jo bo novomašnik češkega rodu, Jakub Zentner, ki je član Duhovniške bratovščine svetega Petra, družbe apostolskega življenja papeškega prava. Nekaj dni bo na oddihu pri nas in na Hrvaškem. Je tudi eden redkih duhovnikov, ki ohranja glagoljaško tradicijo z darovanjem tradicionalnih glagoljaških svetih maš. Pri nas se je na ta način maševalo predvsem v Istri.

Velikonočno razmišljanje o hrepenenju, darovanju in zadoščenju

Ko vstopamo v veliki teden, nam mora pred oči še toliko bolj kot običajno stopiti Kristusova žrtev na križu. Po krvi, ki je pritekla iz božjih ran, smo bili odrešeni, samo po Njem in v Njem imamo upanje na zveličanje. V tem razmišljanju želim podati nekaj misli o Kristusovi žrtvi v luči nekaterih spoznanj nedolgo nazaj umrlega francoskega filozofa in antropologa Renéja Girarda. Girard sodi med najpomembnejše sodobne filozofe oz. antropologe, bil je tudi eden izmed redkih najprestižnejših intelektualcev sodobnega časa, ki je izpovedoval katoliško vero. Njegova misel ni lahko razumljiva, njene povezave s katolištvom morda na prvi pogled tudi niso popolnoma jasno razvidne. Zato sem bil zelo vesel, ko sem nedavno naključno naletel na krajši članek avstrijskega cistercijanskega patra Edmunda Waldsteina iz opatije Heiligenkreuz, enega najprodornejših današnjih mladih tradicionalistično-katoliških mislecev, v katerem je slednji zelo lepo predstavil Girardovo misel v kontekstu katoliških verskih resnic. Naslanjajoč se na njegove ugotovitve želim v tem razmišljanju predstaviti osnovne poteze Girardovih tez ter njihovo povezavo s katoliško vero. Kot pravi p. Edmund, nam lahko prav njegove ugotovitve pomagajo bolje in globlje razumeti nekatere vidike našega duhovnega življenja, greha in Kristusove spravne žrtve.

René Girard, mimetična želja in mimetično rivalstvo

René Girard je zaslovel s svojo teorijo mimetične ali posnemovalne želje. Pri tem se moramo najprej zavedati, da Girard ločuje med željami ali hrepenenjem in potrebami. Potrebe niso nič specifično človeškega, delimo si jih z živalmi. Take so npr. potrebe po hrani, vodi, spanju itd. Potrebe predpostavljajo določen predmet, ki jih zadovolji, kot npr. nočni počitek zadovolji potrebo po spanju. Nasprotno pa hrepenenje izvira iz nepopolnosti naše biti, zato ne obstaja predmet, ki bi lahko to željo resnično potešil. Hrepenenje je v svojem bistvu nekaj neskončnega, hrepenenje je pravzaprav želja po resnični biti, po popolnem bivanju. 

S to ugotovitvijo se veže prva velika Girardova ugotovitev. Po Girardu naše želje oz. hrepenenja nikoli niso rezultat preprostega odnosa subjekt–objekt, temveč izvirajo iz zavisti oz. posnemanja želja drugih. Naše želje so torej mimetične oz. se pojavljajo skozi odnose subjekt–model–objekt. Neizpolnjeni posameznik vidi drugega človeka ter dobi občutek, da ta živi bolj popolno življenje, da poseduje tisto, kar njemu manjka. Čeprav zavestno misli, da si želi objekt poželenja svojega bližnjega, si pravzaprav želi postati »izpolnjen« kot model. To je seveda iluzija, saj model ni nič manj nepopoln kot on sam. Hrepenenja torej ni mogoče resnično zadovoljiti, s seboj pa nosi latentno nasilje in smrt.

Mimetična želja se namreč širi, s seboj pa vedno nosi grožnjo nasilja. Mimetični princip privede do rivalstva med subjektom in modelom, pri čemer prvotni objekt želje, za katerega naj bi šlo, postaja vedno bolj sekundaren. Poleg tega drugi ljudje posnemajo prav rivalstvo, ki čedalje bolj postaja vir smisla. Če so v začetku udeleženci želeli posedovati isti objekt (a dejansko posnemali model, ki je ta objekt želel), sedaj čedalje bolj posnemajo vsesplošno razširjajoče se sovraštvo oz. željo po uničenju skupnega nasprotnika. Girard to označuje z izrazom »mimetično rivalstvo«. Zdi se, da se tak krog nasilja pravzaprav ne more končati, saj smisel »mimetičnemu« borcu daje boj sam, ne pa posedovanje določenega objekta. A tak nenehno se razraščajoči antagonizem ne more trajati večno, saj bi pomenil nenehno sovražno stanje vseh proti vsem. Naraščajoče nasilje se končno obrne proti določeni (bolj ali manj poljubno izbrani) žrtvi, ki jo skupnost končno brutalno odstrani, kar sprosti nakopičena negativna čustva. Žrtev se v očeh skupnosti pojavi v dvojni vlogi – po eni strani je »kriva« za začetek krize, po drugi pa je prav njena smrt to krizo razrešila. Zato postane sveta. To je po Girardu začetek nastanka arhaične religije in družbe, ki začetno žrtvovanje žrtve ritualizira ter sčasoma obda z miti in tabuji. Skupnost svojo krivdo prenaša na žrtev, ki postane grešni kozel. Družbeni red in mir sta torej utemeljena na dejanju žrtvovanja, ki se nato obredno ponavlja.

Sodobna družba po Girardu inherentno vedno prisotno mimetično rivalstvo iz dveh razlogov še pospešuje. Najprej zato, ker moderni egalitarizem današnje subjekte veliko bolj kot v preteklosti približuje njihovim modelom ter tako stopnjuje latentno grožnjo nasilja. Drugi razlog je veliko pomembnejši. Izhaja namreč iz dejstva, da moderna družba temelji na ideji, da človek lahko postane popolnoma avtonomen in sam doseže polnost biti. To mu seveda ne uspeva, kar stopnjuje rivalske težnje. V krščanski družbi je pač vsem ali vsaj večini bilo jasno, da po izvirnem grehu od Boga ločeni človek trpi za nepopolnostjo svoje biti. To je stanje, ki je skupno nam vsem. V sodobni dobi pa temu ni tako, izkušnja nepopolnosti je nekaj sramotnega, česar si ne upamo priznati. Iz svojega nesrečnega stanja se želimo na vse mogoče načine rešiti, pri čemer še lažje in še hitreje zapadamo v prej opisan proces mimetičnega rivalstva, saj smo prepričani, da drugi (bogataši, zvezdniki, politiki ali morda le naš sosed z lepšo hišo in boljšim avtom) ne trpijo za neizpolnjenostjo.

Izpolnitev našega hrepenenja je v Bogu

Povezanost med pravkar predstavljenimi tezami in krščanstvom se zdi očitna. Kristjanu mora biti jasno, da nobena zemeljska stvar in noben človek ne more potešiti njegovega najglobljega hrepenenja, ki je končno hrepenenje po Bogu. Bog, iz katerega po preobilju njegove ljubezni izhajamo, je naš edini resnični končni cilj. Vse človekove bitje naravno hrepeni po združitvi z Bogom. Če torej hrepenimo po naši izpolnitvi, naj se tega zavedamo ali ne, hrepenimo pravzaprav po Bogu, po slavljenju Boga, ki je ustvaril vse stvari, da bi izražale njegovo dobroto in lepoto. 

Kaj nam torej preprečuje, da bi v hrepenenju po Bogu in ljubezni do Njega našli svojo izpolnitev in srečo? Odgovor na to je greh, ki je pretrgal našo primarno povezanost z Gospodom, o kateri beremo na začetku Geneze. Čeprav je Bog v naša srca »vsadil« vest, s pomočjo katere lahko razločujemo dobro in zlo, glas vesti vse prepogosto zatremo oz. preslišimo. Rezultat tega je, da pogosto ravnamo tako, kot da bi naša izpolnitev ležala nekje drugje in ne v Bogu. Na njegovo mesto nekateri postavljajo bogastvo, drugi slavo, tretji morda nek odnos s sočlovekom ipd. Ko tako ravnamo, implicitno vedno trdimo, da resnična sreča, resnična izpolnitev naše biti ni v Bogu, temveč v katerikoli od teh dobrin, podobno kot povabljenci na gostijo, o katerih piše evangelist Luka (14: 7-24). Tako hrepenenje je nesmiselno, saj nihče razen Boga ne more zadovoljiti našega najglobljega hrepenenja. Vodi torej, kot je ugotovil Girard, k neskončnemu rivalstvu in končno k nasilju in smrti.

Vsaka grešna izbira je torej vsaj implicitno malikovalska. Ko grešimo, zatremo resnico, ki jo je Bog »vpisal« v naše srce. Iz istega razloga tudi implicira nasilje proti Bogu, katerega samo bivanje je očitek našemu grehu. Sv. Columba Marmion je nekoč zapisal, da vsak grešnik s svojim grehom hote ali nehote sporoča, da bi ubil Boga, če bi to bilo možno. Nekaj podobnega pravi tudi Girard s svojo teorijo želje in mimetičnega rivalstva. Pri človeškem hrepenenju, ki ni usmerjeno k Bogu, lahko na najbolj osnovni ravni govorimo o želji po tem, da bi sami postali kot Bog, da bi sami dosegli polnost biti. Za grešnega človeka Bog postaja rival.

Kristus razkriva pravo podobo greha in zadoščuje zanj

Krščanstvo po Girardu predstavlja razgaljenje mita o krivdi žrtvenega kozla. Kristus kot žrtveno jagnje je bil namreč povsem nedolžen, bil je edini človek brez greha. Krščanstvo torej razblinja mit, da žrtev dejansko nosi krivdo za prvobitno katastrofo nasilja. Človeštvu sporoča, da ni kriva žrtev, krivi smo ljudje sami, ki pa tega ne priznavamo ter želimo svojo krivdo prenesti na grešnega kozla. Zavedanje, da je žrtev v resnici nedolžna, najdemo že v Stari zavezi v zgodbah o Abelu, Jožefu in Jobu, najlepše pa to izrazi prerok Izaija v videnju o božjem služabniku, ki prihaja: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53:5) 

Čeprav ima glede tega Girard prav, je krščanstvo več kot to. Preko Kristusovega žrtvovanja namreč postaja bolj jasno tudi nasprotovanje Bogu, ki se skriva v grehu. Bog kot tak je pač neranljiv, a s tem, ko je postal človek, se je na njem lahko greh razodel v svoji resničnosti. Da bi se skrili pred resnico, ki jo vest govori našim srcem, smo ubili Kristusa, kot pravi Peter v Apostolskih delih: »[…] njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili.« (Apd 2:23).

Kristus ni le razkril resnice greha, On je tudi zadostil zanj. Sprava med dvema, ki ju je ločila neka žalitev ali nek prestopek, vedno vsebuje zahtevo ali vsaj željo po spremembi in obnovitev ljubezni. Ker greh pomeni odvrnitev od Boga zaradi določene stvari, ki jo grešnik postavi na božje mesto, to pomeni, da mora sprava za greh pomeniti obrat nazaj k Bogu v popolni ljubezni. A človek take ljubezni ni sposoben. Zato je Kristus prišel na svet, da bi ljubil namesto nas. Jezus je Boga ljubil s popolno ljubeznijo, njega je postavil za svoj končni in najvišji cilj. 

Ta popolna ljubezen se je razodela skozi trpljenje Kristusove daritve Očetu. Ljubezen zahteva, da tisti, ki ji je bil nezvest, prepozna in obžaluje zlo, ki ga je storil. To stori najprej s kesanjem, nato pa s pokoro, da bi preko trpljenja »popravil« to, kar je storil. Pokora pomeni torej nositi greh kot bolečino. Kristus je to storil za vse človeštvo, ko je nesel vse grehe sveta iz ljubezni: »Ta pa je za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sedel na Božjo desnico. […] Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.« (Heb 10: 12-14).  Samo tisti, ki je bil resnično Bog in človek, je lahko pretrpel ves greh. Samo v njem je namreč lahko človeštvo nosilo greh kot to, kar resnično je – napad na Boga. Kot človek je Kristus lahko umrl. Ker pa je bil hkrati tudi popolnoma Bog, je njegova smrt pomenila umor Boga.

Ko grešimo implicitno vedno zanikamo Boga oz. položaj, ki mu pripada. Ko darujemo Bogu, vedno simbolično nasprotujemo grehu. Daritev običajno predstavlja neka stvar, ki je vzeta iz običajne uporabe in darovana Bogu. V starih časih so to običajno naredili tako, da so jo uničili – zaklali so žival, sežgali žito, polili vino. Če greh pomeni postaviti neko stvar na božje mesto, je daritev torej njegovo nasprotje – nekaj vzamemo iz uporabnosti ali svojega užitka in darujemo njenemu končnemu cilju, se pravi Bogu. 

Kristus daroval čisto vse, najprej s tem, da je prevzel človeško podobo: »[…] je sam prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp 2:7-8). Kristus je poleg tega Bogu daroval tudi svoje življenje. Njegovo trpljenje je bilo popolno darovanje. Njegova daritev je najpopolnejše nasprotje grehu. In tedaj se je pokazalo najlepše. Pokazalo se je, da Bog noče ničesar od nas. Za vsem grehom tiči laž, da je Bog naš rival, ki nam zapira pot do popolne avtonomnosti in sreče. A po Kristusovi smrti ga je Bog obudil v novo življenje in vzel k sebi, kjer sedi na Božji desnici. Kristusovo vstajenje in vnebohod ni samo zanj, je za vse nas, ki smo mu pridruženi v zakramentu krsta. S svojim darovanjem Kristus torej ni le zadostil za naše grehe, temveč nam pridobil delež večnega življenja pri Bogu. S tem, ko je pretrpel umor Boga, je hkrati pokazal, da ni nobenega razloga za to, da bi ga želeli ubiti – Bog nam namreč želi sam dati vse.

Zaključek

Združitev s Kristusom v zakramentu sv. krsta se poglablja v zakramentu sv. evharistije. Pri sv. maši se zakramentalno ponavzočuje Kristusova žrtev. Ko prejmemo njegovo telo in kri v sv. obhajilu, smo tako združeni z Njim, da sprejmemo življenje, ki ga je dosegel. Sv. obhajilo je torej »predokus« življenja z Bogom v nebesih, »Jagnjetove gostije«.  Le-ta zadoščuje vsemu hrepenenju našega srca, ki v tem primeru ne vodi v smrt in uničenje, temveč v večno življenje. Imejmo to letos še posebno pred očmi, ko se bomo spominjali Kristusovega trpljenja in praznovali njegovo vstajanje.