Strani

četrtek, 30. junij 2016

Benedicamus – čudovita liturgična oblačila s Poljske



Obrtništvo ni mrtvo. Nekoč se je v liturgična oblačila veliko vlagalo in tudi v revnih cerkvicah lahko najdemo bogate in mojstrsko izdelane mašne plašče, ki jasno pričajo o pomenu, ki ga je prav pripisovati liturgiji in njenemu dostojanstvu. Še danes obstajajo obrtniki, ki izdelujejo mašne plašče vredne svojega imena po kar dostopnih cenah. V Evropi eno osrednjih mest v tej panogi zavzema Poljska. 

Zato bi radi predstavili mlado družinsko podjetje, ki izdeluje ene izmed najlepših liturgičnih oblačil v Evropi. Poleg kakovostne izdelave običajnih mašnih plaščev se ukvarjajo tudi z bolj nenavadnimi projekti. Omeniti velja gotske albe, plašče konične oblike, restavriranje starih plaščev, izdelavo oblačil po starih predlogah, tkanin z zgodnjesrednjeveškimi vzorci  ter izdelovanje miter.

Vso ponudbo si lahko ogledate na BENEDICAMUS.PL


mašni plašč romanske konične oblike, po vzoru modelov iz 11. - 13. stol.

mitra po vzoru mitre sv. Tomaža Becketa, 12. stoletje

rimski pluvial - detajl

gotske albe v različnih liturgičnih barvah

komplet plaščev in alb za slovesno peto sveto mašo

baročni plašč, ti. boromejski stil

rimski komplet

oltarne tablice


ponedeljek, 27. junij 2016

Tolstoj in intelektualna kriza sodobne kulturne elite



Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, kot žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiški družbi. Ugotovimo lahko, da tako ideološko branje klasikov, ki nima praktično nobene podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Konservativni Tolstoj 

Kot tak očitno ni sposoben prepoznati ali priznati, da se Tolstoj, ki ga slovenski šolski sistem povprečnemu dijaku vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature, Vojne in mir ter Ane Karenine, v obeh kaže kot konservativen pisatelj izredno blizu krščanstvu. Avtor tega zapisa sicer ni nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo, a že iz enkratne bralske izkušnje je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest, Vojna in mir pa gotovo izraža številna konservativna stališča in vrednote.

Vojna in mir je namreč predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani. 

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno-hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. 

Za konec

Vprašanje uprizoritve Ane Karenine kot nekakšne feminističnega alegorije ni nepomembno, kot bi si morda kdo mislil. Kaže namreč na dejstvo, da uživa levičarsko-progresivna paradigma v sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca, ki je tako prikrajšan za bogate izkušnje, ki mu jih lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa onemogoča resno razpravo ter normalno demokratično sobivanje. Konservativne oz. krščanske ideje za sodobnega levičarja namreč niso več preprosto drugačne, temveč že a priori nerazumne ter posledično nevredne obstoja. To pa je povezano s totalitarnimi tendencami sodobne družbe, t. i. »diktaturo relativizma«, kot jo je označil papež Benedikt XVI. Slednja prevzema v zahodnih državah vedno bolj ostre oblike, ki se kažejo predvsem v propagiranju t. i. kulture smrti in obračunavanju z vsemi, ki ne pristajajo na njene zahteve. Soočenje s temi pojavi pa že zdaj gotovo predstavlja enega izmed temeljnih izzivov tudi za Cerkev na Slovenskem.

četrtek, 23. junij 2016

Spoznajte Amy, povprečno katoličanko



»Torej mislite, da sem grešnica?«

Pravkar sem v neki župniji končal s predavanjem o pomenu usmiljenja, ki se ga je udeležilo okrog 40 ljudi. Med predavanjem sem omenil, da vsi potrebujemo usmiljenje, ker smo vsi grešniki. Tega sicer nisem posebno poudarjal, a sem jasno omenil, da prav naša grešna narava in grešna dejanja zahtevajo milost. Ženska je nato nadaljevala: »Vsi, ki smo v tej dvorani, smo sem prišli, da bi slišali versko predavanje. Zato bi rekla, da smo dobri ljudje. Zakaj torej menite, da smo grešniki?«

Dogodivščine v »katoliški deželi«

Že več kot 20 let sem aktivno udeležen v katehetskih prizadevanjih na škofijski in župnijski ravni. V tem času sem predaval na več kot 100 župnijah in se tako srečal z več tisoč ljudmi. Med svojimi predavanji sem se neštetokrat imel priložnost pogovarjati z obiskovalci, ki so mi zastavljali različna vprašanja. V nadaljevanju navajam nekaj tipičnih reakcij:


·        Po predavanju o pomenu spovedi je nek moški ponosno povedal, da pri spovedi ni bil že več let in da Cerkev tega ne zahteva več.

·        V nekem predavanju sem omenil možnost, da bodo morda tudi nekateri člani občinstva končali v peklu. Kmalu zatem je škof prijel pritožbe, da ljudi obsojam na pogubljenje.

·        Po predavanju o cerkvenem nauku o kontracepciji se mi je približala neka ženska in mi zaupno povedala, da v cerkvi še nikoli ni slišala govoriti o tem. Stara je bila okrog 60 let.

·        Nekoč sem predaval v župniji, katere župnik je znan po širjenju nasprotovanja cerkvenemu učiteljstvu. Moški mi je povedal, da mu je njegov župnik zelo všeč, ker se pri njem vsi počutijo »dobrodošlo«.

·        Drugič se mi je približala ženska in mi dejala, da je Cerkev pred II. vatikanskim koncilom bila »grozna«, a da se sedaj premika v »pravo smer«. Ko sem jo vprašal, kako točno naj bi predkoncilska Cerkev bila »grozna«, mi je preprosto odgovorila: »V vseh pogledih.«

·        Ko sem med predavanjem omenil papeža Benedikta XVI. in njegovo delo, me je nek moški vprašal, zakaj ne omenjam Frančiška: »On je spremenil vse, kar je prej storil Benedikt.«



Podobnih primerov bi lahko naštel še in še.

Amy, povprečna katoličanka

Skozi leta predavanj sem torej spoznal svoje tipično občinstvo, ki bi ga lahko označil kot »povprečne katoličane«. To niso ljudje, ki bi zapustili Cerkev oz. bili sovražni do vere. Prav tako niso goreči verniki, ki bi se bili pripravljeni voziti uro daleč, da bi se udeležili predavanja Scotta Hahna ali konference na Frančiškanski univerzi v Steubenvillu. Dokaj redno se udeležujejo nedeljske maše in se identificirajo kot katoličani, a ne sledijo katoliškim medijem ali berejo katoliških blogov. Svoje mnenje o Cerkvi in njenem nauku si ustvarijo iz tedenske pridige, sekularnih medijev in pogovorov s soverniki.

Med njimi sem spoznal številne dobre in prijazne ljudi, a skozi leta se je izkristalizirala podoba povprečnega katoličana oz. katoličanke, katere tipične lastnosti bom predstavil v nadaljevanju. Imenujmo jo Amy (»povprečni katoličan« je namreč večinoma ženskega spola): 

Mi smo dobri ljudje, ki bomo prišli v nebesa. Povprečna katoličanka Amy pričakuje, da bo s svojimi prijatelji prišla v nebesa. Pojem pekla običajno ignorira; če se mu ne more izogniti, pa ga običajno označi kot srednjeveško praznoverje. Amy misli, da z njo ni nič temeljito narobe. Seveda, lahko bi jedla manj slaščic in delala na svoji potrpežljivosti. A njeni problemi zahtevajo zgolj osebnega trenerja, ne pa Odrešenika.

Cerkveni nauk o spolnosti jo spravlja v zadrego. Amy verjame, da Cerkev lahko naredi veliko dobrega v svetu, predvsem s spodbujanjem prijaznosti, sprejemanja in skrbi za druge. A pri moralnih vprašanjih, predvsem tistih povezanih s spolnostjo, jo nauk Cerkve spravlja v zadrego. Želi si, da bi se Cerkev tem vprašanjem preprosto izogibala.

Cerkev je kraj, kjer se družimo in se počutimo dobrodošlo. Če bi jo neposredno vprašal »Zakaj si katoličanka?«, bi Amy verjetno nedoločno odgovorila, da je bila tako vzgojena in da se zato počuti dobro. V cerkev gre, ker tam sreča svoje prijatelje in sliši lepo pridigo. To je preprosto kraj, kjer se počuti sprejeto. 

Cerkev se s časom spreminja in najbolje je, da se kar najbolj prilagaja splošnemu razvoju. Amy meni, da ima Cerkev žalostno zgodovino, ki jo mora kar čim prej preseči. To pravzaprav ni njena krivda, saj so vsi nekoč bili nasilni in diskriminatorni do manjšin. A zdaj smo v 21. stoletju in Cerkev se mora »updejtati« oz. se prilagoditi sodobnim normam. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost, da Cerkev postane nekaj staromodnega in zaostalega.

Prilagoditi se svetu ali ga preoblikovati? 

Iz svojih izkušenj, ki sem jih pravkar strnjeno predstavil, sem prišel do neizpodbitnega sklepa, da način oznanjevanja evangelija v zadnjih 50 letih preprosto ne deluje. Ljudem ne pripomore do globljega odnosa s Kristusom, njihovih življenj ne izboljšuje na kakršenkoli poglobljen način, posledično pa tudi ne pripomore k preoblikovanju širše družbe.

Namesto da bi Cerkev predstavili kot alternativo sodobni družbi, so cerkveni voditelji zadnja desetletja zagovarjali strategijo nekonfrontacije s svetom. Ta sprevržen način cerkvenega oznanjevanje je rezultiral v sodobnem povprečnem katoličanu: Amy bolj skrbi program recikliranja odpadkov, ki ga spodbuja njena župnija, kot večno zveličanje ali pogubljenje človeka, ki sedi v cerkveni klopi zraven nje.

Problem ni omejen le na visoke klerike, ki oznanjajo heretična načela. Seveda hierarhi kot so kardinal Walter Kasper ali nadškof Blase Cupich delajo veliko škodo, a globlji problem leži v splošnem odnosu do sveta, kot se je uveljavil. Naš Gospod pravi »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6, 33), sodobni cerkveni voditelji pa vse prepogosto iščejo priznanje tega sveta. Izogibajo se področij nauka, ki so smatrani kot »kontroverzni« in se zato posvečajo vprašanjem, ki segajo vse od »bodimo strpni« do »bodimo prijazni«. Do vprašanj povezanih z grehom in peklom se obnašajo kot do čudaških sorodnikov na družinskem srečanju. Iz tega razloga Amy v cerkvi že leta ni slišala besede o svoji večni usodi ali besede, ki bi jo pozvala, naj živi drugače kot sekularna okolica. 

Sv. Pavel je zapisal: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko prepoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12, 2). Nasprotno je velik del Cerkve zadnja desetletja ravnal po načelu, kakor da bo prilagajanje vrednotam sekularne družbe končno le-to naredilo katoliško. Zgodilo se je ravno nasprotno – Cerkev je postala posvetna. Rezultate te katastrofalne usmeritve sem videl na lastne oči in v dobro Amy in vseh ostalih »povprečnih katoličanov« upam, da bo Cerkev radikalno premislila svoje prioritete.

Če ste se spraševali, kakšen je bil moj odgovor na vprašanje »Torej mislite, da sem grešnica?«, naj vam ga na koncu zaupam: »Seveda, prav tako kot jaz.«

Prirejeno po: Meet Amy, the Average Catholic - Eric Sammons  http://www.onepeterfive.com/meet-amy-average-catholic/