nedelja, 19. januar 2020

Le Figaro: intervju s kardinalom Sarahom


Kardinal Sarah: »Duhovniki, bodite ponosni na vaš celibat!«

Ecclesia, 14.01.2020
Objavljamo v celoti intervju Jean-a Marie Guéenois-a, iz francoskega dnevnika Le Figaro, ki ga je imel s kardinalom Robertom Sarahom, prefektom kongregacije za Bogoslužje in za disciplino zakramentov. Intervju zadeva knjigo, ki jo je kardinal Sarah štiriročno napisal z upokojenim papežem Benediktom XVI, v obrambo celibata duhovnikov.

Kako naj razložimo dejstvo, da je zaslužni papež Benedikt XVI. skupaj z vami objavil knjigo v obrambo duhovniškega celibata in je prosil papeža Frančiška, naj ne spreminja tega predpisa v Cerkvi?
Ta knjiga je klic, klic ljubezni do Cerkve, papeža, duhovnikov in vseh kristjanov. Midva želiva, da bi to knjigo bralo čim več ljudi, kolikor je največ mogoče. Kriza, ki pretresa Cerkev, je presenetljiva.


Papež se je zaobljubil molku, zakaj gre ven iz svoje zadržanosti?
S to knjigo zaslužni papež Benedikt XVI. ne prekinja molka. Ponuja nam njegov sad. Tisto, kar je napisal v tej knjigi, ni klepetava teologija, teologija, ki bi rada očarala medije, ampak kontemplativno branje Svetega pisma. Ne misli, da deluje v polemiki, niti to ni akademska razprava, daleč od resničnosti. Mislim, da je v molitvi njegovo očetovsko srce občutilo veliko sočutje do duhovnikov vsega sveta, ki so se čutili zaničevane, pretresene in zapuščene. Hotel je tudi pomiriti in opogumiti milijone vernih kristjanov, ki se čutijo zmedene in izgubljene.

Kaj natančno razkrivate skupaj s papežem Benediktom XVI., ko govorite o »uprizarjanju gledaliških prizorov«, o »hudičevih lažeh«, o »ideoloških manipulacijah«?
V teh zadnjih mesecih smo bili priče instrumentalizacije položaja v Amazoniji. Mediji, komentatorji in samo-razglašene moralne oblasti so hoteli pritisniti na škofe. Hoteli so nas prisiliti, da bi verjeli, da duhovniški celibat ni drugega kot nova disciplina. Nakopičile so se zgodovinske laži, teološki približki. Hoteli so nas prepričati, da je posvečevanje poročenih mož ali postavljanje ženskih duhovnikov rešitev za vse naše nesreče. Z Benediktom XVI. nisva hotela zapirati oči. Težave so neizmerljive. Imava skupno prepričanje: edina možna reforma za Cerkev je vrnitev k evangeljski korenitosti.

Ali nam lahko razložite povzetek narave te »krize duhovništva«, ki je srce knjige?
V srcu krize duhovništva je pozabljanje na Boga. Ko življenje duhovnika ni več zasidrano v vero in v Jezusa Kristusa, vsa odnašanja postanejo mogoča. Če gledamo na duhovnike z drugega vidika kakor na može, ki so se povsem zaobljubili in posvetili Bogu, tedaj jih obsodimo, da niso nič drugega kot družbeni pomočniki, mali oskrbovalci uslug. Katoliški duhovnik podari vse svoje življenje, da bi bil orodje v Božjih rokah. Ne za to, da bi opravljal nalogo nekega družbeno-duhovnega animatorja v globalni potrošniški družbi. Biti duhovnik ni poklic, ki pušča prosti čas za »zasebno življenje« in za hobije. Biti duhovnik pomeni slediti Kristusu na križ zaradi ljubezni, 24 ur od 24ih. To je življenjski stan. Svet, mala manjšina, ki deluje tudi znotraj Cerkve, nekateri škofje sami, so to pozabili. Benedikt XVI. in jaz se ne bojiva razkriti te težave in se z njo spopasti tako, da jo pogledava v obraz.

Kakšno sporočilo dajeta predvsem »zaničevanim« duhovnikom?
Navedel bi besede Janeza Pavla II.: 'Ne bojte se!' Bodite ponosni na vaš celibat! Hočem jim vtepsti v glavo, da zvest, ubog in navidez slaboten duhovnik povzroča trepet temu svetu. Celibat je pohujšanje za svet, ker zagotavlja, da Bog ni samo ideja, ampak živo Bitje, kateremu lahko podarimo vse telo, vse srce, vso sposobnost ljubiti. Naše duhovniško življenje nima smisla, če ga ne gradimo na Bogu. Naredi Boga navzočega v tem svetu, ki Ga zavrača in se Ga boji. Hočem torej zaklicati duhovnikom, naj vstopijo v življenje, v katerem bo Bog njihova edina oporna točka. Ne samo čisto življenje v celibatu, ampak tudi življenje v uboštvu, odpovedi, pokorščini, bratstvu. Naše duhovniško življenje je predvsem življenje združenja z Jezusom, torej molitveno življenje.



Toda zakaj bi ta možna krajevna reforma lahko predstavljala nevarnost za vso Cerkev?
Dobro in zanesljivo vemo, da posvečevanje poročenih mož in postavljanje ženskih klerikov ni zahteva amazonskih ljudstev. To je slepilo zahodnjaških teologov pri hudobiji kršitev. Šokiran sem nad dejstvom, da so težave ubogih instrumentalizirali vse do te točke. Sicer pa je papež Frančišek na sinodi spomnil, da je resnična težava Amazonije končno naša mlačnost pri oznanjanju vere, edinega zveličanja v Jezusu Kristusu. V tej knjigi navajava številne primere. Osebno pa sem hotel govoriti o svoji izkušnji afriškega duhovnika, da bi pokazal, kako se mora evangelizacija opirati na celibat.

Papež Frančišek je sicer javno povedal, da se ne dotika načela duhovniškega celibata in da je primerno, da se krajevno reši težava pomanjkanja duhovnikov na misijonskih tleh. Kako neka izjema predstavlja nevarnost, da bi načela večstoleten predpis?
Vse od začetka zgodovine Cerkve je Jezus izjavil: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« (Mt 9, 37-38). Pomanjkanje duhovnikov ni izjema. To je normalno stanje vsake nastajajoče Cerkve, kakor v Amazoniji, na Vzhodu in na Zahodu. Izjema, po definiciji, bi morala biti prehodna in obravnavana tako, da se vrne k normalnosti stvari. Oslabitev načela celibata, čeprav bi bila omejena na eno samo območje, ne bi bila izjema, ampak predor, razpoka v notranji skladnosti duhovništva.

Ali ne gre za paniko, če napovedujete »pastoralno katastrofo«?
Te knjige nisva napisala v logiki komunikacije, ampak sledeč zahtevam resnice. Če je položaj težak, je to potrebno povedati. Mislim, da z branjem te knjige ne dajeva dokazov za pretiravanje. S človeškega vidika položaj Cerkve izgleda brezupen. Toda to nikakor ne zmanjša našega upanja, ki je v Bogu in ne v odobravanju sveta.

Vendarle obstajajo žive izjeme poročenih katoliških duhovnikov v vzhodnih Cerkvah, zakaj ne bi sprejeli tega načina tudi za latinsko Cerkev?
Ali ne veste, da nam številni predstavniki vzhodnih Cerkva pravijo, da je poročeno duhovništvo v krizi? Ali jim znamo prisluhniti? Mislim predvsem, da krščansko ljudstvo pričakuje od duhovnikov popolno posvečenje, ne pa polovičnega.

Vi s pomočjo zgodovinske in teološke analize dokazujete, da je duhovniški celibat stalnica od začetkov krščanstva. Torej cerkveni zgodovinarji, ki zagotavljajo, da je ta predpis potreboval stoletja, da se je uveljavil ...
Pogosto smo žrtve globokega nepoznavanja zgodovine o tej stvari. Cerkev je imela poročene duhovnike v prvih stoletjih. Toda, od trenutka njihovega posvečenja so bili zavezani popolni zdržnosti od spolnih odnosov s svojimi ženami. To je zanesljivo dejstvo in dokazano tudi z najnovejšimi zgodovinskimi raziskavami. Pri tej zahtevi ni nobenega tabuja, nobenega strahu pred spolnostjo. Šlo je za zagotavljanje, da je duhovnik z dušo in telesom izključno poročen s Cerkvijo. V celoti je posvečen njej, kakor Kristus.

Kako dokazujete, da je duhovniški celibat vedno bil pravilo v katoliški Cerkvi?
Z zgodovinskega vidika so stvari zelo jasne: leta 305, elvirski koncil, leta 390 pa kartaginski koncil ponovno povzemata zakon »sprejet od apostolov«, o zdržnosti duhovnikov. Ko je Cerkev komaj izšla iz dobe mučencev, je bila ena izmed prvih stvari, na katere je usmerila pozornost, odločna izjava, da se morajo škofje, duhovniki in diakoni zdržati spolnih odnosov s svojimi ženami. Če bi bila ta zahteva novotarija, bi zagotovo izzvala močan protest med duhovniki, ki so darovali mašo, torej obnavljanje Kristusovega žrtvovanja za svet. In vendar so jo vedro sprejeli. Že kristjani so se zavedali, da se mora sam duhovnik, ki daruje mašo, torej obnavljanje Kristusovega žrtvovanja za svet, popolnoma darovati z dušo in telesom. Ne pripada več sebi. Šele veliko pozneje, zaradi popačenja besedila, se je vzhod razvil v svoji disciplini, vendar ne da bi kdaj presekal vez med duhovništvom in zdržnostjo.

Toda kaj storiti v primeru pomanjkanja duhovnikov?
Ali vi mislite, da bi posvečevanje poročenih mož rešilo krizo poklicev? Izkušnja pomanjkanja pastorjev v protestantskih skupnostih, ki dopuščajo poroko pastorjev, dokazuje ravno nasprotno. Kriza poklicev je kriza vere! Tam, kjer evangelij oznanjajo in živijo v vsej njegovi zahtevnosti, poklicev ne manjka.

Vendar številni mislijo, da »korenitosti« obveznosti, ki jo vi priporočate, dandanes ni več mogoče braniti ...
Številni? O tem nisem tako prepričan. Morda v posvetnih in površnih krogih. S papežem Benediktom XVI. nisva napisala te knjige, da bi ugajala tisti mali kasti. Misliva, nasprotno, da mlačnosti in povprečnosti ni več mogoče braniti. Zahod je hripav, ostarel zaradi vseh svojih odpovedi in opustitev. Verjetno pričakuje, ne da bi se tega zavedal, mladost, svežino in zahtevnost evangelija, ki je svetost. Pričakuje torej duhovnike, ki bodo korenito sveti.

Kaj mislite o težavi pri življenju v celibatu?
Celibat je udeležba pri Kristusovem križu. Nihče si ni nikoli domišljal, da ga je lahko nositi. Toda, predvsem je vir neizmernega veselja. Vprašajte duhovnike in bogoslovce, če so žalostni! Ne, srečni so, da se popolnoma darujejo!

Vi zavračate duha polemike. Kaj bi torej rekli tistim, ki hočejo razlagati vašo pobudo kot nasprotovanje papežu Frančišku?
Midva sva ravnala v duhu ljubezni do Cerkve in do papeža. Ideologija deli, resnica pa združuje srca. Preiskovanje nauka vere ne more drugega, kot da združuje Cerkev okrog Kristusa in svetega očeta.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...