torek, 12. november 2019

Pridiga: XXII. nedelja po Binkoštih


V tradicionalnem bogoslužju prebiramo na 22. nedeljo po Binkoštih vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so sicer prezirali.

Morda se bom tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov, to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik. Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah, pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.
Nobenega dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči (Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.
Če gremo naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev, temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da človek pač obrača, a Bog obrne.
Sedaj se moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre? Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa, pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet ponoviti.
Kot drugo – Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone. Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i. evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo, če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka, zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.
Pri drugem načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu, naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).


Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...