torek, 22. oktober 2019

Ali ne bi bilo bolje, da berejo berila samo moški?


Zanimivo vprašanje

Pred časom se je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne potrebe dodatno podkrepil.

Škof Schneider in kardinal Sarah odgovarjata

Na začetku je smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov, msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa« uči sledeče:

»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.

Črka II. vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih. Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike. Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki so prejeli sveti red, nižji ali višji.«

Glede te teme se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje,  v intervjuju z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register (Link):

»Obžalovanja vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo besedo.«

Enotnost svetega reda

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo,  ker za to niso posvečene.


Rešitev

Najprej je potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.

Sv. arški župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem smislu.

Seveda tega zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.

Za konec lahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam, kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in žena?

Avtor

nedelja, 20. oktober 2019

Kaj pomeni posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?


13. oktobra leta 1917 se je Marija zadnjikrat prikazala v globeli Irija in se predstavila takole: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.«
Po tem se je pred 70.000 ljudmi (verni, radovedni, dvomljivci, brezverci in časnikarji, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo), ki so bili v globeli Irija na Portugalskem in poleg tega še pred očmi prebivalcev nekaterih bližnjih vaseh, zgodil sončni čudež – kakih deset minut je sonce poplesavalo…
Marija je v Fatimi prosila vse nas, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Kaj pomeni posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?
Beseda posvetiti pomeni to, da se ta stvar ali oseba ne uporablja več za svetne namene, ampak samo še za Božje. Če posvetimo npr. cerkev, potem se v tem prostoru ne sme početi nič drugega, kakor liturgija – torej češčenje Boga. Zato v Cerkev, predvsem pa v prezbiterij, ne spadajo nobeni posvetni programi, posvetne pesmi, posvetna oblačila ali kaj podobnega.
Podobno je s posvetitvijo osebe. Če se neka oseba posveti Mariji oz. njenemu Brezmadežnemu Srcu se ta oseba »uporablja« samo za češčenje Marije. Bolj preprosto povedano: Oseba, ki se Mariji posveti reče: "Marija poglej moje življenje, moje misli in dejanja, moje govorjenje, moje telo, moj čas, moj način življenja, moje stvari, ki jih imam – vse dajem tebi v službo in čast, tebi na razpolago, da boš po meni lahko delovala. Za moje življenje si ne bom jemal nobene zasluge, ampak je vse tvoja zasluga." Tako izpolniš tiste Jezusove besede: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Enako je namreč storila Marija za čas svojega zemeljskega življenja pred Bogom – popolnoma se je posvetila Bogu – vse mu je dala na razpolago: svoje telo, svoje moči, svoj zakon s svetim Jožefom, svoj čas, svoje trpljenje… vse je bilo za Boga. Tako je bila popolnoma posvečena Bogu – v Fatimi pa nas je prišla prosit, da storimo podobno in se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se ji predamo popolnoma na razpolago, da bi nas sama posvetila Bogu.
To je nekaj lepega, čudovitega in nujno potrebnega danes.

Kdo bi vprašal, kaj to natančno pomeni? Kakšno je življenje tistih, ki so se posvetili Mariji? Moramo reči, da je od posameznika do posameznika različno. Ogibanje greha je sicer nujno, ampak to je šele začetek. Marija je prosila, da postavijo kapelico njej v čast na tistem mestu in lahko se vprašamo, kaj bomo pa mi postavil Mariji v čast. Duhovništvo, svoj poklic, svoj zakon, svojo službo, imetje?
Taki primeri so svetniki. Izpostavimo sestro Leonijo Martin – starejšo sestro sv. Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa-ja. O njenem življenju je bil napisan članek v tedniku Družina. Sestra Leonija se je precej razlikovala od ostalih štirih sester. Karmeličan, ki je napisal članek pravi, da je imela Leonija svoje otroštvo za »grdo«, polno trpljenja, bolezni in osamljenosti. »Leonija je bila temperamentna, počasna, ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že kmalu se je počutila zapostavljeno.« Njena mati je pri vzgoji obupovala zaradi njenega neprimernega obnašanja. Nekoč je dejala: »Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča.« Tudi Leonija sama je spoznala, da je drugačna od sester in se je imela v vseh pogledih za »grdo«. Zavedala se je svoje omejenosti in govorila: »Prav v ničemer ne blestim.« Res je, da ni podlegla skušnjavam primerjanja z drugimi, je pa na drugi strani podlegala skušnjavi omalovaževanja: »Veliko sem trpela zaradi svoje manjvrednosti.« Tako se je počutila manjvredno, da je prosila odpuščanja še preden je povedala, kaj bi rada.
To so bile njene okoliščine. Sedaj pa poglejmo, kaj v njenem konkretnem primeru pomeni posvetiti se Bogu, oz. v našem primeru posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
  1. Gojila je veliko željo po svetosti, nad čemer ni nikoli obupala. Šele v četrtem poskusu je bila sprejeta v samostan in v samostanu tudi ostala. Kljub temu, da je bila trikrat zavrnjena ni podvomila nad svojo poklicanostjo.
  2. Prva je bila med sestrami, ki je svojo sestro Terezijo posnemala na mali poti. Rekla je: »Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.« Vsak dan je Bogu izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.
  3. Ves čas se je izročala Božji usmiljeni ljubezni. »Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.« Na drugem mestu pa je zapisala: »To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.« Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je zaročila z ubogim Jezusom.

Avtor članka na koncu poda sadova njene posvetitve Bogu:
  1. Ob koncu se je sestra Leonija ves čas zahvaljevala Bogu, sestram in stricu. Zapisala je: »Moje srce prekipeva od hvaležnosti.«
  2. Humor – Nekoč je prišel nek duhovnik k njim v samostan in prosil sestro Leonijo (ker je ni poznal), če bi lahko govoril s sestro svete Terezije. Ta je odgovorila: Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!« »Oh, kakšna škoda!« Preden je njegova sogovornica, sestra Leonija, odbrzela je še dodala: »Goposod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.«

To je pot posvetitve Marijinemu Srcu in to so sadovi posvetitve. Zato dragi verniki, ne bodimo nespametni in se z vsem srcem in vso voljo posvetimo Marijinemu Srcu – Marijino Srce je kot žareča peč, ki so jo sedemkrat bolj zakurili in vanjo vrgli Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ogenj je uničil njihove vezi ter pobil sovražnike in hvalili so Gospoda skupaj z angelom. Tako bo Sveti Duh po sedmih darovih uničil naše vezi in naše sovražnike, da bomo mogli skupaj z angeli že na zemlji, potem pa v nebesih, prepevati večno hvalo Gospodu.


četrtek, 10. oktober 2019

Duhovna obnova za moške

Hrvaško Društvo Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino svetega Petra vabi na duhovno obnovo za moške. Duhovna obnova se bo pričela v petek, 15. 11., ob 17.00 in se zaključila v nedeljo, 17. 11, po kosilu. Potekala bo v Duhovno izobraževalnem centru Marijin dvor v Lužnici (120 km na poti od Ljubljane proti Zagrebu). Kotizacija znaša 95 € in vključuje polni penzion ter kritje stroškov organizacije. Duhovna obnova je mednarodnega značaja in bo potekala v angleškem jeziku, molitve pa v latinskem. Obnovo bo vodil James Mawdsley (FSSP).

Program duhovne obnove vključuje:
- duhovne nagovore in premišljevanja na temo »Presveta Trojica kot vzor liturgije, dogme in morale«
- dnevne svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.
- molitev rožnega venca, litanij, križevega pota in brevirja
- dnevno možnost za sveto spoved

Na duhovno obnovo se lahko prijavite preko obrazca, dostopnega na spletni strani:


Število udeležencev je omejeno!

četrtek, 03. oktober 2019

Obleka resnično pokaže človeka


O nespodobnem oblačenju

Ko sem te dni naletela na pastirsko pismo škofa Jegliča, je mojo pozornost pritegnil odlomek, kjer govori o obleki. Dandanes je namreč stanje glede oblačenja naravnost porazno. Veliko ljudi je izgubilo čut za to, kaj je prav in kaj ni, sramežljivost pa je skoraj izginila in jo imajo nekateri celo za lastnost, ki bi se je morali ljudje sramovati, kajti kdor je sramežljiv, je po njihovem mnenju z njim nekaj narobe in ni čisto 'pri pravi'. Prav sramežljivost pa, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, »navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost. Sramežljivost postane diskretnost. Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor sramežljivost telesa. [...] Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki omogoča upirati se vabam mode in pritisku gospodujočih ideologij« (KKC št. 2522, 2523).
Marija je že v Fatimi napovedala, da bo prišel čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo žalila Boga. Če malo pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da je ta čas zdaj tu. Nimam namena, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da zlasti (nekatera) dekleta (in žene) kar tekmujejo, katera se bo bolj izzivalno oblekla. Pri tem pa ne pomislijo na to, da se ob njih naslajajo pogledi pohotnih moških in da tudi pri drugih zbujajo počutnost, da ne rečem še kaj hujšega. Namesto da bi sramežljivo in dostojno varovale svoje žensko dostojanstvo, se razkazujejo, kakor da bi kot na tržnici želele prodati svoje telo.
Škof Jeglič v svojem pismu z dne 14. julija 1928 lepo pove, da je obleka za to, da polepša telo in da ga varuje pred mrazom in ohranja sveto sramežljivost: »Toda kroj obleke naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu mladih deklic!?«
Nato govori, kako si s tem kvarijo zdravje, še huje pa je, da škodujejo duhovnemu zdravju svoje duše in drugih duš. Škof nadaljuje: »Vprašam, ali taka obleka varuje sveto sramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar je težko natančno začrtati meje. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čustvo sramežljivosti, kajti pri dekletu povečuje naravno poželjivost, v radovednih moških pa vzbuja najhujše, najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.« 
Škof Jeglič je o tem govoril pred 90-imi leti, zato bi lahko kdo rekel, da je to zastarelo. Pa poglejmo naokrog!  Koliko je med zakonci ločitev, koliko je nezvestobe v vseh stanovih, koliko mladih se sploh ne poroči, kljub temu, da živijo skupaj! Ali ni to posledica tistega, o čemer govori škof? In kdo si upa trditi, da danes to ni več greh? Ali morda kje piše, da besede svetega Pavla danes ne veljajo več, ko pravi: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost« (Gal 5,19); »Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3); »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje ...« (Kol 3,5).
Škof nas vse spodbuja: »Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo najbolj kvari in omadežuje.«
Svetniški kandidat Filip Terčelj je v šmarnicah za leto 1928 zapisal: »Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil sveto Božje sinovstvo.
Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...] prekrasen vrtič čednosti.
V resnici mora vsakega resnega človeka navdati skrb, ko gleda, kako prihajajo v družine želja po uživanju, nespametna moda, posnemanje nespametnih in nemoralnih navad. Kam bodo na ta način prišla posestva in kam bodo šele zabredle duše?«
Če bi dekleta, ki se tako oblačijo, pomislila, da vsak nespodoben pogled »vzbuja poželjive strasti, ki so hoté vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram« (škof Jeglič), in če bi se zavedale, »kako se ognusi domišljija ob takih prilikah« (škof Jeglič), se zagotovo nikoli več ne bi tako oblekle, predvsem pa ne takrat, kadar gredo k najsvetejši daritvi. Pa tudi svoje fotografije, s katerimi se predstavljajo, bi zamenjale za bolj spodobne.  
»Šesta Božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikipi do vrha!« (škof Jeglič)
Mar se ne oblečemo lepo in spoštljivo, ko gremo na obisk k sorodnikom ali prijateljem? Mar si celo ne kupimo nove obleke, kadar se hočemo udeležiti srečanja s predsednikom države, škofom ali papežem? Koliko bolj torej bi morali biti spoštljivo oblečeni, ko gremo na obisk h Kralju kraljev, Gospodu gospodov, Vladarju nebes in zemlje! Ne zavedamo se, da s svojo nespodobno obleko žalimo svoje dostojanstvo, vznemirjamo ljudi okoli sebe in celo duhovnika ter preusmerjamo njihovo pozornost nase tudi pri najsvetejši Jezusovi daritvi, da ne morejo svojih misli svobodno dvigovati k Bogu. Ali ni to grozljiva nesramnost?! Še bolj pa z nespodobno nošo žalimo Boga, kakor piše sveti Pavel: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20).
Ali ni kralj David smrtno grešil samo zaradi enega pogleda, ki je v njem vzbudil strast? Po nečistovanju je zapeljeval, goljufal in tudi ubijal. Zaradi tega je bilo kaznovano vse ljudstvo ...
Morda bi na tem mestu opisala samo en zelo tragičen, toda resničen primer. V nekem mestu se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri je izgubilo življenje več ljudi. In zakaj? Voznik, ki je nesrečo povzročil, je na sodni obravnavi priznal: »Nisem mogel odtrgati oči od neke mlade dame, ki je šla po cesti. Oblečena je bila zelo pomanjkljivo in tudi obnašala se je prav izzivalno. Zaradi nje nisem bil več pozoren na promet ... in tako se je zgodila ta huda tragedija« ... Kdo je bil torej v resnici kriv za tisto prometno nesrečo, kriv za toliko smrtnih žrtev?? 
Kako težka odgovornost dejansko leži na vsakem izmed nas! Kako nujno potrebna je vzgoja mladega rodu, zlasti v našem malem slovenskem narodu, da ne bi z navidez nedolžnim igračkanjem zapravili najprej čistosti in krstne nedolžnosti, z njo oblasti nad seboj, zdrave pameti in razsodnosti, končno pa Božjega prijateljstva in večne sreče!
Blaženi škof Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Dva najhujša sovražnika človek ima: za dušo greh, za telo smrt. Dobri Bog je človeku dal dva varuha: zoper greh sveti sram, zoper smrt pa bolečino. Brez svete sramežljivosti bi izginila nedolžnost in sveta čednost, brez bolečine bi minilo življenje. Bog je dal varuha nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, da hitro čuti, kaj se spodobi in kaj ni prav. Rdečica oblije lice, sveti strah obide srce, ko se nevarnost bliža. Sveta sramežljivost je mladine jutranja zarja, devištva žlahten cvet, znamenje naše vrednosti in visokosti – pa je zelo med nami pozebla!
Gizdavost in oholost (nečimrnost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako bi bila drugemu spolu všeč, razgaljena hodila okrog ... Angel svete sramežljivosti take zapusti.«
Ne prezrimo torej nežnega občutka sramežljivosti, ki je kot čudovit Božji dar položen v vsako srce! Ne zatrimo ga niti v sebi niti v drugih, temveč ga varujmo kakor zaklad, ki nam bo pomagal, da bomo dobri ljudje, dobri kristjani in nekoč prebivalci nebes, »kamor ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo življenja« (Raz 21, 27).

avtorica

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...