petek, 13. september 2019

Homilija na nedeljo 8. 9. 2019


Marijina vera in problemi tradicionalnih kristjanov

Lahko smo veseli in hvaležni Bogu, da danes kot tradicionalno gibanje v Sloveniji obhajamo prvo sveto mašo po tradicionalnem obredu v nedeljo in ob tem še na mali šmaren – praznik Marijinega rojstva. Kakor sem poudaril ob peti obletnici prve tradicionalne svete maše se zdi, da nas Marija posebej vodi in je to njeno delo. Tako je tudi današnja prva nedeljska sveta maša ravno na Marijin praznik. To naj bo danes naše skupno veselje in se zato z vsem srcem zazrimo v Marijo, naš vzornico, našo vodnico, kraljico in našo mater.

Ob tem se moramo zavedati, da dela, ki ima izvor v Bogu in je zato Božje, ne more uničiti noben zunanji sovražnik, ampak samo mi sami, če svojega poslanstva ne bomo izvršili. Lep primer te resnice lahko vidimo pri Izraelcih. Nihče jim ni mogel do živega, ko so bili zvesti Bogu in s tem Božje ljudstvo. Ko so od Boga odpadli niso bili več Božji, s tem pa so postali premagljivi. Tudi Cerkve ne more uničiti noben sovražnik. Dokler ostanemo znotraj Cerkve gradimo Božje kraljestvo na zemlji – ko z grehom odpademo od Kristusa in Njegove Cerkve se začnemo pogubljati. Zvestim velja stavek apostola Pavla: »Njim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28)

Pred kratkim sem poslušal govora patra Rippergerja[1] (link, link), ko je govoril o grehih katoličanov, ki imajo radi tradicionalno liturgijo. Govor se me je zelo dotaknil in me tudi navdušil za Boga in upam, da bo k temu spodbudil tudi vas. Ti grehi so velika nevarnost in nas lahko na prikrit način odvrnejo od glavnega namena tradicionalnega gibanja, to je svetosti. Iz njegovega govora sem izbral tri pomembne poudarke, ki jih mi, ki ljubimo Tradicijo, pogosto zagrešimo.

Tradicionalni kristjani so nagnjeni h gnosticizmu. S tem pa ima v mislim to, da tradicionalisti mislijo, da imajo samo oni nekakšno skrivnostno spoznanje o sveti tradiciji, ki ga drugi ljudje nimajo. Zaradi tega gledajo z viška na ljudi, ki nimajo tega spoznanja, kar pa je kratko malo napuh. In kakor je za gnostike značilna nečistost, tako je na žalost marsikdaj značilna tudi za tradicionaliste, ker nečistost ima svoj izvir v napuhu. Bog domišljavim ljudem dopusti, da padejo v najhujše grehe, da bi bili ponižani in s tem rešeni napuha – ker je napuh najhujša bolezen, ki duši zapre vstop v nebesa.

Dragi bratje in sestre, če pa pogledamo MARIJO – v njej ni sence napuha. Ona je ponižna Gospodova dekla. Marija se ni prevzela, ker je Božja mati. Ne moremo si predstavljati, da bi bila Marija v sebi vzvišena in bi s prezirom gledala na druge, češ: »Jaz sem! Jaz sem rodila Boga! Vi… vi ste pa manj vredni.« Če pomislimo tudi na današnji evangelijski odlomek o Jezusovi ozdravitvi desetih gobavcev. Kaj je bila razlika med tistim gobavcem, ki se je vrnil in dal čast Bogu (prim. Lk 17,12) in onimi devetimi gobavci, ki se niso vrnili? Kam je šlo teh devet, če ne se hvalit pred ljudmi, češ: »Glejte me, jaz sem ozdravel!« Dajali so čast sebi in ne Bogu, kakor ozdravljeni mož, ki se je vrnil k Jezusu. Če premišljujemo o sebi lahko vidimo, da nimamo zaslug, da smo uvideli véliko lepoto tradicionalne liturgije – prav posebnih zaslug za to nimamo – to je vse od Boga in njemu je potrebno dati čast.

Ripperger dalje pravi, da tradicionalisti zelo pogosto postanejo razočarani, ker vidijo vse mogoče probleme in nepravilnosti znotraj Cerkve. Pravi, da pogosto grešijo, ker neprenehoma premišljujejo samo nepravilnostih znotraj Cerkve. Sodijo stvari iz tega čustva razočaranja, čemur se pridruži še jeza, kar jih pripelje do nepravilnih sodb, kot na primer, da je vse brezupno ali vse prekleto. Ripperger nas opozarja, da naj stanje v Cerkvi ne vpliva na naše duhovno življenje, naj nas ne odvrača od naše hoje po poti svetosti. Omenja sv. Tomaža Akvinskega, ki uči naj vse stvari sodimo z razumom. Pravi, da takrat, ko vidimo kakšne nepravilnost v Cerkvi storimo tri stvari:
1.     Zahvalimo se Bogu, da smo jih prepoznali, kot nepravilnosti
2.     Storimo nekaj za to, da bi bile nepravilnosti odpravljene. Predlaga  – kot npr. molitev in pokora
3.     Ne imeti samo idejo o popolni in zdravi Cerkvi, ampak se truditi, da bi bila Cerkev bolj popolna in zdrava!!!

MARIJA POD KRIŽEM – Dajmo si pred oči naslikati Marijo, ki pod križem drži v naročju svojega mrtvega sina. Kaj bi bilo vse v njenem srcu? Razočaranje; jeza; obtoževanje farizejev… Ne! Kančka jeze ni bilo v njej – verovala je in trpela s svojim Sinom! Odpuščala in delala pokoro, k čemur poziva tudi nas, njene otroke.

Ripperger opozarja tudi na greh neurejene radovednosti – Kaj ima v mislih? Ko vidimo neko napako ali problem znotraj Cerkve ga hočemo razumeti bolje, kar je čisto legitimno, vendar gre včasih le za napačno radovednost in stalno iskanje stvari, ki so v Cerkvi narobe. Ripperger pravi, da se lahko to potem tako sprevrže, da se celo naslajaš nad napakami. Da si pravzaprav vesel, ko najdeš napako, da se lahko zgražaš. Bodimo zelo previdni! Taka neurejena radovednost lahko uniči našo vero, če nismo pozorni. To na nas vpliva psihološko in duhovno, kar je demonsko. Hudič bo uporabil napake v Cerkvi, da bi nas vznemiril in onemogočal napredovanje v našem duhovnem življenju. Ripperger pravi, da nas tudi resnica na katero nismo intelektualno, psihično in duhovno pripravljeni in smo se z njo seznanili zaradi neurejene radovednosti ovira oz. nam škodi. Pater predlaga branje spisov duhovnih oseb, ki zelo objektivno in zrelo pristopajo k problemu in da ne beremo spisov tistih, ki zelo čustveno in napadalno pišejo o problemih v Cerkvi. Poleg tega pa z neurejeno radovednostjo zapravimo čas, ko bi lahko brali dela svetnikov in se poglabljali v veri. Naša naloga je poznati vero – ne problemov v Cerkvi. Naša naloga je moliti, častiti Boga, kakor ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu; brati knjige, ki nas bodo učile o sveti veri! Tudi MARIJA ni premišljevala, kaj je ta ali oni veliki duhovnik slabega storil; kdo je bil prisoten na sinedriju, ko so obsodili Jezusa in kdo ne. Marije niso zanimali škandali farizejev in vernikov? Tega seveda ni opravičevala – vendar je ob tem ostala ponižna in notranje zazrta v Boga in tako največ prispevala k odrešenju vsega človeštva.

Dragi bratje in sestre. Storimo vse, da teh grehov, ki jih omenja pater Ripperger ne bi mogli očitati tradicionalnemu gibanju v Sloveniji in če smo se v njih prepoznali storimo vse, da jih iz svoje duše izkoreninimo! Kaj nam koristi tradicionalna sveta maša, če nismo sveti – kakšno sliko dajemo navzven in navznoter? Naša prva in glavna naloga je rasti v svetosti, hkrati pa prositi Boga, da nam da moč, da slabo stanje v Cerkvi ne vpliva na naš vero! Danes si na nov, globlji način, postavimo pred oči Devico Marijo! Glejmo jo in želimo si njene vere! Popolno se posvetimo Devici Mariji in se nam bo tudi ona scela izročila. Naj zaključim z besedami Ludvika Marija Grigniona Monfortskega: »Presveta Devica vam bo delila svojo vero, ki je bila na Zemlji večja od vere vseh očakov, prerokov, apostolov in vseh svetnikov… Čisto vero, ki vam bo pomagala, da se ne boste več menili za čutno in izjemo; živo vero, ki jo bo navdihovala zastonjska ljubezen, zaradi katere boste, vse kar delate, delali iz čiste ljubezni; trdno vero, neomajno kakor skala, zaradi katere boste ostali trdni in stanovitni sredi neviht in pretresov; dejavno in prodorno vero, ki vam bo kakor skrivnostni ključ omogočala vstop v Kristusove skrivnosti, v poslednje skrivnosti človekovega obstoja in v samo Božje srce; pogumno vero, zaradi katere se boste brez oklevanja lotevali velikih stvari za Boga in za odrešenje duš in jih speljali do konca; in končno vero, ki bo vaša goreča plamenica, vaše Božje življenje, vaš skriti zaklad Božje modrosti in vaše vsemogočno orožje, s katerim boste razsvetljevali tiste, ki so v temi in smrtni senci, da boste vnemali mlačne in tiste, ki potrebujejo razbeljeno zlato zastonjske ljubezni, da boste z življenjem navdali tiste, ki so umrli po grehu, da se boste s svojimi milimi in mogočnimi besedami dotikali in prevračali marmornata srca in libanonske cedre in končno, da se boste uprli hudiču in vsem sovražnikom odrešenja.«

Amen.



[1]                 Pater Ripperger je spoštovani eksorcist, ki je zaključil doktorat iz filozofije na Papeški univerzi sv. Križa in je bil večletni profesor na bogoslovju FSSP, kjer je poučeval moralno in dogmatično teologijo. Je ustanovitej tradicionalne skupnosti duhovnikov eksorcistov, Doloranov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...