torek, 16. julij 2019

Sveti Peter Damiani in problem sodomije med duhovščino


»Sveti Peter Damiani se ni bal razkrinkavati pokvarjenosti, ki je bila po samostanih in med duhovsčino [...]«, je dejal papež Benedikt XVI. v svoji katehezi o sv. Petru Damianiju 9. septembra 2009. Danes, ko Cerkev pretresa in uničuje zlo spolnih zlorab, ki, kot nam je razkril primer kardinala McCarricka, segajo v sam vrh, se moramo ponovno obrniti k zgledu tega velikega reformatorja, ki ga je papež Leon XII. leta 1828 razglasil za doktorja Cerkve.

Peter je bil rojen v revni družini v Raveni na začetku 11. stoletja. Kmalu je postal sirota, zato ga je posvojil brat Damian; od takrat so ga klicali Peter Damiani. Po svetnem akademskem uspehu se je kot eden največjih latinistov svojega časa v poznih dvajsetih odpravil v samostan Fonte Avellana, ki je kljub temu, da je deloval le nekaj desetletij, že slovel po svoji strogosti. Menihi so sledeč zgledu sv. Romualda namreč združevali puščavniški in skupnostni način življenja. Tako je nastal red kamaldoležanov, imenovan po bližnjem samostanu Camaldoli v Toskani, ki ga je ustanovil prav sv. Romuald. Leta 1043 je Peter Damiani postal prior samostana in to funkcijo opravljal vse do smrti 1073. Tam je tudi napisal svoje Vodilo, v katerem je zelo poudarjena »strogost puščave« - post, molitev, pokorščina.

Delovanje sv. Petra Damianija je padlo v čas ene najhujših kriz Cerkve, ko je bilo splošno razširjeno prodajanje cerkvenih služb (simonija), nepotizem, predvsem pa nemoralno življenja klerikov in menihov. Številni samostani so povsem opustili svoje prvotne določbe, menihi so živeli v razkošju in se vdajali raznoraznim spolnim pregreham. A hkrati z razraščajočo moralno krizo se je začelo tudi reformno gibanje, ki si je prizadevalo za odpravo vseh teh zlorab. V njem je Peter Damiani odigral vodilno vlogo.

Okrog leta 1050 je tedanjemu papežu Leonu IX. poslal spis Liber Gomorhiannus, v katerem je neizprosno opisal razširjene pregrehe klera, med katerimi kraljuje sodomija. Izpostavil je nujnost reform, ki jih je papež Leon IX., kolikor je bilo v njegovi moči, skušal uveljaviti. Uvedel je strožje kazni za kršilce, reformo delo pa so nadaljevali tudi kasnejši papeži 11. stoletja, predvsem znani Gregor VII.

V delu je sv. Peter Damiani jasno opisal negativne posledice sodomije: »Ta kužna sodomska tiranija naredi ljudi pokvarjene in jih vodi k sovraštvu do Boga; kuje gnusobne vojne proti Bogu; svoje sužnje stiska pod težo duha nepravičnosti, prekinja njihovo vez z angeli, odvzame nesrečni duši njeno plemenitost in jo podjarmi jarmu svoje oblasti. Svoje sužnje razoroži kreposti in jih izpostavi, da so prebodeni s puščicami vseh pregreh.«

Na drugem mestu je nadaljeval: »Ta kuga pretrese temelje vere, izčrpa moč upanja, razprši vez ljubezni, odstrani pravičnost, spodkopa trdnost, odvzame zmernost, duši preudarnost; in ko je izpulila vsak klin vrlin iz kurije srca, zabije vse vrste barbarskih pregreh.«

Kot posebno hudo pregreho med duhovniki in menihi je sv. Peter Damiani izpostavil občevanje z doraščajočimi fanti. Zahteval je stroge kazni za take in podobne prestopke: »Klerik ali menih, ki zlorablja mladostnike ali mlajše, so ga dobili med poljubljanjem ali drugem gnusnem odnosu, bodi javno bičan in naj izgubi svojo tonzuro. Po tem, ko je bil pobrit po glavi, bodi prekrit s pljunki, vpet v verige in naj šest mesecev preživi v zaporu. Trikrat na teden naj, ob uri Večernic, je ječmenov kruh. Nato naj še šest mesecev, pod vodstvom duhovnega očeta, živi ločeno v majhnem dvorišču in bodi zaposlen z ročnim delom in molitvijo. Bodi podvržen postom, vselej naj hodi pod očesom dveh duhovnih bratov, brez vsakršne perverzne besede, ali bodi pridružen družbi z mladimi brati. Ta sodomit naj dobro premisli in oceni, če je dobro opravljal svoje cerkvene funkcije, saj sveta oblast ocenjuje te zločine kot sramotne in gnusne.«

Roberto De Mattei, ugleden italijanski zgodovinar, je o Damianiju zapisal, da »ni imel strahu pred tem, da bi izrazil svoje sovraštvo do greha in prav to sovraštvo je naredilo žarečo njegovo ljubezen do Resnice in Dobrote.« Namen strogih kazni, ki jih predlaga Damiani, namreč ni bil brezsmiselno kaznovanje grešnikov, temveč način, da bi se ti tako poboljšali. Predvsem pa delo ni bilo naslovljeno primarno na grešnike, temveč na odgovorne, ki so si pred razmahom pregrehe zatiskali oči ali pri njej celo sami sodelovali.

Liber Gomorrhianus, pravi de Mattei, obtožuje nekaj še hujšega kot so same moralne pregrehe, to pa je »tišina tistih, ki bi morali govoriti, vzdržanje tistih, ki bi morali posredovati, vez sokrivde, ki je vzpostavljena med zlobnimi in tistimi, ki pod izgovorom izogibanja škandalom molčijo in molče soglašajo«.

Tisoč let je že minilo, a sv. Peter Damiani, ki ga je Dante postavil k vrhu nebes, ima nam in Cerkvi danes mnogo povedati. Lahko se nam njegove trditve zdijo težke, a rojene so bile v ljubezni do Boga in do Cerkve, v ljubezni do najšibkejših, ki so bili takrat, tako kot danes, žrtve pokvarjenih klerikov.


Sveti Peter Damiani, prosi za nas!


Viri:
La sodomia? Peste che distrugge la Chiesa. Parola di san Pier Damiani - Aldo Maria Valli

Il Liber Gomorrhianus di san Pier Damiani - Roberto de Mattei

Sveti Peter Damiani - svetniki.org

Liber Gomorrhianus - Wikipedia

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...