ponedeljek, 26. februar 2018

Kardinal Robert Sarah o pravilnem načinu prejemanja svetega obhajila

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje, je pred kratkim napisal predgovor h knjigi italijanskega duhovnika Federica Bortolija z naslovom La distribuzione della comunione sulla mano. Profili storici, giuridici e pastorali. Sarah se je v spremni besedi odločno zavzel za vrnitev k tradicionalnemu načinu prejemanja obhajila, t. j. kleče in na usta, o čemer smo na blogu že večkrat pisali. Sarah je najprej opozoril na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, kjer je pred tem vidce božji angel ustrezno pripravil na prvi prejem  svete Evharistije. Fatimski vidci so obhajilo seveda prejeli kleče in na usta. V nadaljevanju je kardinal opozoril na pomen pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem ter poudaril, da želi hudič predvsem uničiti vero v resnično navzočnost, pri čemer se poslužuje različnih načinov, predvsem sejanja dvoma v resničnost transsubstanciacije ter uničevanja občutka za sveto, pri čemer igra veliko vlogo predvsem neprimernost prejemanja obhajila na roko. Končno je kardinal zastavil bistveno vprašanje: »Zakaj vztrajamo pri prejemu obhajila stoje in na roko? Zakaj to pomanjkanje ponižnosti pred Bogom?« Sarah zaključuje s tem, da nam postavi dva zgleda pravilnega odnosa do Jezusa v Najsvetejšem, in sicer sv. Mati Terezo in sv. Janeza Pavla II., ki nista nikoli prejemala obhajila na roko.

V nadaljevanju objavljamo nekaj prevedenih odlomkov iz kardinalovega predgovora. Zainteresirane bralce pa vabimo, da si več preberejo na priloženih povezavah.  V članku razločujemo med evharistijo, ki je sveta maša in Evharistijo, ki je Bog.

Pred prikazanjem Device Marije v Fatimi, jeseni 1916, se je Luciji, Jacinti in Franciscu pokazal angel miru in jim rekel: »Ne bojte se, sem angel miru, molite z mano.« (…) Spomladi 1916, med tretjim prikazanjem, so otroci videli, da je angel, ki je bil vedno isti, v svoji levi roki držal kelih, nad njim pa hostijo. (…) Dal je sveto hostijo Luciji, kelih s Krvjo pa Jacinti in Franciscu, ki sta klečala na tleh, rekoč: »Prejmite in pijte Telo in Kri Jezusa Kristusa, strahovito razžaljenega od nehvaležnih ljudi. Zadoščujte za njihove grehe in potolažite svojega Boga.« Angel se je nato ponovno ulegel na tla in trikrat ponovil isto molitev z Lucijo, Jacinto in Franciscom. 

Angel miru nam torej kaže, kako naj prejmemo Telo in Kri Jezusa Kristusa. Molitev zadoščevanja pa je žal še vedno zelo aktualna. Katere so žalitve, ki jih Jezus prejema v sveti hostiji, za katere moramo zadoščevati? Prvič, sem sodijo žalitve samega zakramenta; grozovita skrunjenja, o katerih so poročali nekateri spreobrnjeni satanisti. Sem sodijo tudi bogoskrunski prejemi svetega obhajila, ko prejemniki niso v stanju božje milosti ali celo ne izpovedujejo katoliške vere (v mislih imam t. i. »medverska obhajila«). Drugič, žalitev našega Gospoda je tudi vse tisto, kar preprečuje delovanje zakramentalnega obhajila, predvsem vse zmote in zablode, širjene med vernike, da bi ti izgubili vero v Evharistijo.  

Jezus seveda trpi zaradi duš tistih, ki ga sramotijo, zaradi tistih, za katere je prelil svojo Kri, ki jo sedaj tako prezirajo in kruto zaničujejo. A Jezus trpi še bolj zaradi tega, ker neverjeten dar njegove božje-človeške prisotnosti v Evharistiji ne more roditi sadov v dušah vernikov. Zato lahko razumemo, da najbolj zahrbtni diabolični napad predstavlja prav poskus gašenja vere v Evharistijo, širjenje zablod in gojenje neprimernega načina prejemanja obhajila. Vojna med Mihaelom in njegovimi angeli na eni strani in hudičem na drugi se zares nadaljuje v dušah vernikov: Satanova tarča je mašna daritev in resnična Jezusova navzočost v posvečeni hostiji. Omenjeni poskus ropa sestoji iz dveh poti: prva je zmanjševanje pomena koncepta »resnična navzočnost«. Številni teologi vztrajajo v posmehovanju ali zavračanju termina »transsubstanciacija« (…).

Poglejmo si sedaj, kako lahko vera v resnično navzočnost vpliva na naš način prejemanja obhajila in obratno. Prejemanje obhajila na roko brez dvoma pomeni veliko izgubo majhnih delčkov hostije. Nasprotno pa pozornost do najmanjših delčkov hostije, pozornost pri umivanju svetih posod, izogibanje dotikanja hostije s potnimi rokami postanejo izpoved vere v resnično Jezusovo navzočnost, tudi v najmanjšem koščku posvečene hostije: če je Jezus substanca evharističnega kruha in če je velikost delca zgolj atribut kruha, potem ni važno, ali je kos majhen ali velik! Substanca je ista! To je On! Nasprotno pa nepozornost do koščkov vodi k izgubi zavedanja dogme. Korak za korakom se lahko razširi misel: »Če celo duhovnik ne pazi na majhne koščke, če deli obhajilo na tak način, da se koščki lahko izgubijo, to pomeni, da Jezus ni zares v njih ali da je do njih le 'do določene mere'.«



Drugi način napada na Evharistijo je poskus odstranitve občutka svetosti iz srca vernikov. (…) Medtem ko nas termin »transsubstanciacija« usmerja k resnični navzočnosti, nam občutek svetosti omogoča, da vsaj bežno zagledamo njeno absolutno enkratnost in svetost. Kakšna nesreča bi bila, če bi izgubili občutek za sveto ravno pri tem, kar je najbolj sveto! In kako je to mogoče? S prejemanjem te izredne hrane na isti način kot prejemamo navadna jedila. (…)

Liturgija je sestavljena iz številnih majhnih ritualov in gest – vsaka od njih lahko izraža našo ljubezen, otroško spoštovanje in češčenje Boga. To je tudi razlog, zakaj je primerno, da spodbujamo lepoto, primernost in pastoralni pomen prakse, ki se je razvila skozi dolgo življenje in tradicijo Cerkve, to je prejemanje obhajila kleče in na usta. Veličina in plemenitost človeka, kot tudi najvišji izraz njegove ljubezni do svojega Stvarnika, se najlepše izraža prav v klečanju pred Bogom. Jezus sam je kleče molil v prisotnosti Očeta. (…)

 
Celotna kardinalova spremna beseda je dostopna na: http://lanuovabq.it/it/bisogna-ripensare-il-modo-di-distribuire-la-comunione-1

6 komentarjev:

  1. Sem veren katoličan, ki že 40 let prejema obhajilo na roko. Kot ministrant sem bil redno v "ministranski službi" 8 let. Obhajilo sem prejemal na roko, redko na usta, kleče pa nikoli. Kleče molim pred najsvetejšim, pred oltarjem in se zavedam njegove svete prisotnosti, ampak tukaj menim, da s člankom pretiravate. že tako je v cerkvah vedno manj ljudi. Ob takem razmišljanju in pisanju bo ste kmalu za cerkvenimi zidovi sami...
    To me res žalosti, kam vse to vodi.
    Želim vam obilo blagoslova, Danijel.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Danijel, glede na to, da mislite, da s tem člankom pretiravamo, očitno še niste brali ostalih člankov na to temo.
    Tukaj imate povezavo do strani, kjer so zbrani. Preberite jih. Upamo, da boste tudi vi uvideli neprimernost obhajila na roko.
    http://ad-dominum.blogspot.si/p/zakaj-obhajilo-klece.html

    OdgovoriIzbriši
  3. Me ne moti, če kdo želi prejemati obhajilo kleče in v usta. To pa da nekdo pravi, da je edino prav samo tako, pa je milo rečeno smešno. Sklicujete se na tradicijo in to na predkoncilsko tradicijo. Kje v Cerkvenih dokumentih je predpisan samo tak način obhajila? Meni se zdi, da ste se zataknili nekje v zgodovini. Zakaj ravno pred koncilom (mislim tudi glede darovanja maše)? Zakaj niste šli še dlje v zgodovino? In zakaj bi se moral razvoj tradicije ustaviti na neki točki? Sv. maša je daritev v spomin zadnje večerje, jim je takrat Jezus dal kruh v usta in so klečali?
    Za obhajilo je predvsem važno, da ga prijemamo s čisto dušo in čistim srcem, sama oblika pa mislim da niti ni pomembna, samo da je spoštljiva.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Če so stvari tako, kot morajo biti, potem je nekaj prav, nekaj pa narobe, ker je resnica ena. Imamo lepo slovensko besedo, ki se ji reče izročilo, ki je primernejša, pomeni pa isto kot tradicija. Tako kot resnica, tudi izročilo ni predkoncilsko, pokoncilsko, predpotopno in popotopno... izročilo je izročilo in je eno. Bolj je vprašanje, kje je v cerkvenih dokumentih predpisan SAMO drugi način obhajanja. Pa tudi je zanimivo videti, od kod to, da se po vsej Cerkvi širom sveta obhaja stoje in na roko, ko pa je bl. Pavel VI. dal samo "indult", to je "dopustitev", da se tako dela, še to pa le za tiste dežele, kjer se je ta praksa že bila razpasla, za kar so razlogi znani? Potem me zanima, o katerem od koncilov govorite, ker zadeva ni jasna. Sveta maša je TUDI spomin zadnje večerje, prvenstveno pa ne, sploh pa ima svetopisemsko, teološko in duhovno spomin drugačen pomen, kot ga ima pri sodobnem človeku, ki je praviloma kratkega spomina. Podobno je mogoče trditi za razvoj. In da, Jezus je dal apostolom obhajilo, torej samega sebe in ne le kruh, v usta, ko so pred njim klečali. Cerkev je vse to skozi stoletja izražala z bogato simboliko, ki je bila sredstvo za prenašanje vsebine ljudem. Če se odpovemo torej obliki, je velika nevarnost, da se izgubi tudi vsebina. Tako tudi vsakdo lahko spije kozarec vina tako, da sedi lepo za mizo, pa da je primeren kozarec, lahko pa tudi leži na kavču, ima noge na mizici in se naceja z vinom kar iz flaše, saj je tako ali tako važna samo vsebina, ne pa oblika, mar ne?

      Izbriši
  4. Problem je ravno v tem, da oblika prejemanja obhajila na roko ni dovolj spoštljiva. Poleg tega je tvegana z vidika kraje ali izgube delcev sv. hostije. Vsebina (notranja pripravljenost, stanje milosti) in oblika (zunanja spoštljivost) se ne izključujeta, ampak medsebojno podpirata. Ustvarjati umetno ločnico med vsebino in obliko je nespametno.

    O tem, zakaj obhajanje na roko tudi po sodobnih (pokoncilskih) cerkvenih dokumentih ni priporočljivo in zakaj stanje v praksi odstopa od uradnega stanja, pa si lahko preberete v tem članku: http://ad-dominum.blogspot.si/2017/03/obhajilo-na-roko-plod-neposlusnosti.html

    OdgovoriIzbriši
  5. Kdor je samo clan RKC, ima probleme, ker tega ne razume. Kdor pa je ze kdaj z Jezusom govoril, pa ve za kaj gre in da pri tem ni pretiravano.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...