četrtek, 21. december 2017

Očenaša ni kaj spreminjati



Razprava, ki se je razvnela ob papeževi omembi, da bi bilo morda dobro spremeniti besedilo molitve Očenaš, je ponovno razkrila vso zmedo, ki vlada v katoliškem svetu. V tem kratkem prispevku se nameravamo posvetiti dvema ločenima vprašanjema. Prvo zadeva trditev, da naj bi bila sprememba potrebna, ker naj bi bila za slovenski izraz »in ne vpelji nas v skušnjavo« pravzaprav kriva napaka, ki izhaja iz latinskega prevoda (»et ne nos inducas in tentationem«) grškega izvirnika Nove zaveze. Drugo vprašanje pa zadeva sam način spreminjanja starodavnega besedila molitve.

Tisti, ki trdijo, da latinski in slovenski prevod temeljita na napačnem prevodu grškega izvirnika (besedila Nove zaveze so bila originalno napisana v tedaj na Vzhodu splošno razširjeni poenostavljeni grščini, imenovani tudi »koine«), lahko to trdijo zgolj iz nevednosti. V grščini se izraz namreč glasi »καὶ μὴ εἰσενέγκῃς ἠμᾶς είς πειρασμόν«, kar je bilo v latinščino prevedeno kot »et ne nos inducas in tentationem«. Prevod je popolnoma pravilen. Beseda εἰσενέγκῃς (»vodi nas« iz nedoločnika εἰσενεγκεῖν (voditi)) je izvirno subjunktiv (glagolski naklon) aorista, oboje pa v slovenščini ne obstaja; »μὴ« je prislov, ki pomeni »ne«, prav tako kot latinski »ne«. Ko se povezuje s subjunktivom, pomeni »ne vpelji«, isto kot »ne + subjunktiv« v latinščini, kar skupaj torej pomeni negativen ukaz oziroma prošnjo/zahtevo. Originalen grški izraz torej pravi »ne vpelji nas v skušnjavo«, popolnoma enako kot latinski (in slovenski) prevod. 

Grški izraz predstavlja dobeseden prevod aramejskega idoma. Izraz hoče sporočiti oziroma izraziti prošnjo, »naj ne pademo v skušnjavo«, kot so to razlagali že cerkveni očetje, cerkveni učitelji in nenazadnje različni katekizmi skozi zgodovino Cerkve. Papež ima torej prav glede pojasnitve tega, kar prošnja v Očenašu dejansko po smislu izraža, a to popolnoma jasno med drugim pojasnjuje že Katekizem katoliške Cerkve (1992). Zakaj bi bilo torej potrebno spreminjati starodavno besedilo molitve?  

Resnega razloga pač ni. Nihče ne more trditi, da imamo opravka z netočnim prevodom grškega originala, kar je bil denimo razlog nekaterih naravnost bizarnih sprememb v zadnjem slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma (1996). Prevajalci so se pri tem prevodu celo odločili za črtanje globoko ukoreninjenega Marijinega odgovora »glej, dekla sem Gospodova« in ga nadomestili s prozaičnim »glej, Gospodova služabnica sem«. Nič čudnega ni, da se prevod ni »prijel«, povzročil je samo jezo in zmedo. Podobno kot pri tedanjih prevajalcih, imamo tudi pri večini sedanjih »reformatorjev« Očenaša opravka z ljudmi, ki si želijo sprememb predvsem zaradi sprememb samih. Pravih potreb po spremembi prevoda ni bilo niti pri Svetem pismu niti sedaj pri Očenašu. Nasprotno, sprememba bi porušila utečen ritem molitve ter v našo liturgijo in osebno molitev vpeljala dodatno novotarijo. Ritualni značaj maše bi bil še bolj porušen, še bolj bi se uveljavilo prepričanje, da je priporočljivo s svetimi besedili »šušmariti« skladno s hipnimi odločitvami in glede na trenutne modne muhe. 

Nekateri ustavni pravniki pravijo, da bi morali ustavo kot osnovni dokument politične skupnosti vedno spreminjati s tresočo roko. Koliko bolj to torej velja za spremembe svetih besedil in molitev! Mar ni naša vera neskončno več od vsake politične skupnosti? Če kdo misli, da bo lahko s takimi rokohitrskimi spremembami tekmoval oziroma postal zanimiv za sedanjo potrošniško mentaliteto, se bridko moti. To je v nedavnem komentarju duhovito izrazil dr. Aleš Maver: »Predvsem pa danes še veliko bolj kot kadar koli prej velja, da vsak tovrsten “čudež”, naj se zdi še tako prelomen, traja samo tri dni.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...