petek, 05. maj 2017

TLM Ljubljana 27. april 2017 - poročilo in zahvala



Na god sv. Petra Kanizija smo imeli čast gostiti Jakuba Zentnerja, novomašnika češkega rodu, ki je član Duhovniške bratovščine svetega Petra. Duhovniša bratovščina šteje 425 članov. Duhovnikov je 270, ostali so bogoslovci. Povprečna starost članov je 37 let. Po krasni sveti maši, pri kateri sta stregla njegova sopotnika, smo bili deležni še novomašnega blagoslova. Prijetnemu mednarodnemu kosilu je sledil obisk Muzeja krščanstva na Slovenskem.

Zahvaljujemo se župniku, mašniku, spovedniku in pridigarju, ministrantoma ter vsem našim dobrotnikom. Bog plačaj!

Prilagamo nekaj slik. Spodaj pa lahko preberete še pridigo, ki smo jo tisti dan slišali.


Pristopne molitve - mašnik moli confiteor

Branje prve prošnje

Credo

Lavabo

Veliko povzdigovanje

Tretji confiteor

Odveza

Ecce Agnus Dei

Obhajilo vernikov

Zadnji blagoslov

Zadnji evangelij

Novomašni blagoslov
Novomašni blagoslov




Hvaljen Jezus!

Organizatorji so nam dali zanimivo izhodišče za razmišljanje na današnji dan, ko so dejali, kako je bil sv. Peter Kanizij pravi borec proti okupatorju – proti nekemu drugemu okupatorju, ki je bil v tistem času protestantizem. Vsekakor pa ima vsako obdobje neke svoje okupatorje, zlasti pomembni pa so tisti okupatorji, ki se tako ali drugače borijo za okupacijo našega srca. Ko rečemo srce, seveda mislimo na človekovo notranjost nasploh, da ne bi slučajno zamešali in govorili le o čustvih in medsebojnih odnosih, kakor se, čisto po protestantsko, dandanes dogaja v nemajhnem delu katoliškega sveta.

Smo v velikonočnem času, vendar se ne zdi, da bi bili v resnici v kakem posebnem obdobju cerkvenega leta. Ne zdi se namreč, da bi se bili kakorkoli dvignili iz tistega vsakdanjega povprečja, ko ljudje živimo tisti svoj klasični agnosticizem, namreč tako, kakor bi Boga sploh ne bilo oz. kakor, da slednji ne bi imel nič opraviti z nami in našim življenjem. Na Božjega Sina je tako ali tako bolje, da se niti ne oziramo, saj se zdi, da res ne velja nič tisto, da se je učlovečil za to, da bi nas svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, potem pa slednjo premagal s svojim vstajenjem od mrtvih. Po polnih prazničnih cerkvah, a seveda le za žegnanje velikonočnih jedi in na velikonočno nedeljo samo, so naše cerkve spet normalno ali še bolj prazne, kot vedno pač. Prazna pa so tudi naša življenja nasploh. 

To bi vsekakor moral biti znak za preplah v Cerkvi, vsekakor pa je za kristjane znak, da bo treba povečati, začenši pri sebi, boj proti okupatorjem našega srca, da bi vanj lahko res posijala luč Gospodovega vstajenja. 

Za to se morajo izpolniti določeni pogoji:

1) Vsak od nas mora priznati svojo omejenost, majhnost in grešnost ter se zanjo pokoriti vsak dan in večkrat na dan. Posebej se velja boriti proti kakemu grehu ali nagnjenju, ki nas še posebej oklepa, saj se, po besedah sv. Tomaža Akvinskega, boj na enem področju pozna tudi nasploh. 

2) Priznati je potrebno in tudi sebi je potrebno večkrat priznati, da ne bomo zmogli sami, temveč da potrebujemo za dvig Božjo pomoč. Ikona Vstajenja lepo kaže, kako je Kristus tisti, ki vleče človeka iz njegovega groba, človek sam nič ne more in zmore. Najlažje je, če naše težave, ki jih imamo, izročimo Materi Mariji, pravi Posodi za Boga, ki tudi nam pomaga, da postajamo takšne posode, da se torej osvobajamo egoizma in delamo prostor za Boga.

3) Tretji pogoj je ta, da vzamemo cerkveni nauk za svoj nauk in se trudimo živeti po njem. To je tisti del naloge, ki ga človek ne samo lahko naredi s svoje strani, temveč je nujno, da svoj del naloge opravi. Temu se skratka reče, da se je treba truditi za krepostno in urejeno življenje. Seveda je ta nauk treba tudi poglabljati in študirati, glede na to, kako malo in slabo ga poznamo. Rečeno je bilo, kako je današnji svetnik širil pravi nauk s pomočjo katekizmov – slednje imamo še vedno na voljo! 

4) Kot zadnji pogoj pa je treba živeti tudi molitveno in liturgično življenje. Možnosti so takšne, kakršne pač so, a to ni razlog, da ne bi mi naredili vsega tistega, kar lahko naredimo tudi na tem področju. Potrebna je redna in kvalitetna molitev – zase in skupaj, kakor pač gre. Potrebno je redno zakramentalno življenje, kjer je redna in kvalitetna sveta spoved predpogoj za pravo sodelovanje pri sveti maši in prejem Kristusa samega. Ne moremo pričakovati nekega splošnega izboljšanja ne v Cerkvi ne v družbi, če se ne bo izboljšalo in posvetilo naše življenje. Saj je bl. Anton Martin ponavljal, da mora človek najprej sam goreti, če hoče drugega vneti.

Če vsega tega ni, če se vse to ne dogaja, potem seveda ne more priti do nikakršnega vstajenja v naših srcih. Naše življenje se torej ne more dvigniti iz tistega sivega povprečja, kjer pač je. Še pomembneje pa je to, da moramo končno nehati hraniti svojo smrt, da bi se raje zares hranili z življenjem. Praznični časi so v Cerkvi priložnost, da spet zazvenijo Kristusove besede, da tudi mi ne bi bili le kristjani »velikonočnega žegnanja«, pa naj gre za vejice, butare ali jedi, temveč da bi šli precej globlje. Gospod nam pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov ... Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje ... Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen ... To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Amen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...