torek, 21. marec 2017

Kako je umrl France Prešeren



Eden najboljših pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski pesnik, dr. France Prešeren.

ŽIVLJENJE

Prešeren, bi kdo rekel, tista nemoralna liberalna pijandura, ki je ponoči v pijanski omami pisala pohujšljive zbadljivke?! Res je. Alkohol iz človeka izvleče vse najslabše. Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in bednost življenja brez posvečujoče milosti. Daleč od tega, da bi želel zanikati Prešernove grehe, njegove napake in razuzdano življenje. Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico, dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Duhovnikov ni zaničeval in hodil je k sveti maši, tisti, ki je bila brez pridige.



UMIRANJE

Liberalci so si zelo želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi in iz izpovedi različnih prič.

Dva meseca pred smrtjo je Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni več skoraj nič. Lenki je takrat dejal: »Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta; najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku berem.«

Zaželel si je tudi knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.

Po Kranju so nekateri govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: »Le nobeden naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.«

Sam je poslal po duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa obhajal in mazilil.

Nekajkrat so ga slišali reči, ko so mu ponujali vode, da se je spominjal Kristusa. Mdr. je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.« In tudi: »Saj si ti, Kristus, na križu še hujšo žejo trpel«.

SMRT

Prešeren je umrl 8. februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je rekel: »Kmalu bo treba pred sodbo iti.« Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: » Tisto jutro februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se. Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko je umrl.«

Ko je bil na parah, je bil »tako lep«, se je spominjala Katra. Fran Potočnik pa je dejal, da je bil njegov obraz miren in skoraj nič spremenjen, da sta bili le ustnici trdo stisnjeni.

NEBESA!

Priznati moramo, da Prešeren ni bil organiziran, redno prakticirajoč katolik. Smemo pa trditi, da ni črtil Boga. Pravil je da ima teto na Šmarni gori in da se ne smemo umikati nikomur – le Bogu in pravici. Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni zbliža z Bogom, bere o njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa. 

Z utemeljenim upanjem lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!


1 komentar:

  1. Lepo, lepo napisano. Tudi sicer je bilo njegovo življenje eno samo trpljenje, ravno to trpljenje pa rodi genialna umetniška dela. Ni pa nikjer v njegovi poeziji začutiti, da ne bi bil naklonjen katoliški cerkvi.. drugače kot pri Trubarju, pri katerem prav veje sovraštvo do vsega, kar je v zvezi s katoliško cerkvijo...

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...