ponedeljek, 16. januar 2017

Prava edinost je samo v Katoliški Cerkvi




Ta teden se v sredo začenja molitvena osmina za edinost kristjanov. Za seboj ima že bogato zgodovino, saj se je začela moliti pred več kot sto leti na pobudo ameriškega frančiškana Paula Wattsona. S svojo skupnostjo, ki se je v celoti spreobrnila in bila sprejeta v Katoliško Cerkev, je želel prispevati k ekumenizmu. Kot spreobrnjenec se je dobro zavedal, da je pravi in edini cilj ekumenizma vrnitev izgubljenih in nasploh sprejem vseh ljudi v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Tedanji papež sv. Pij X. je blagoslovil to delo, njegov naslednik Benedikt XV. pa je spodbujal širitev te pobude po vsem svetu.

Tako se je od leta 1909 molilo z naslednjimi nameni:

1. dan: Katedra svetega Petra v Rimu – molitev za spreobrnjenje vseh v zmoti,

2. dan: molitev za spreobrnjenje vseh v razkolu,

3. dan: prikazanje judovskemu spreobrnjencu Marie-Aphonseu Ratisbonnu – molitev za spreobrnjenje luteranov in evropskih protestantov,

4. dan: sv. Neža – molitev za spreobrnjenje anglikancev,

5. dan: molitev za spreobrnjenje ameriških protestantov,

6. dan: molitev za spreobrnjenje slabih katolikov,

7. dan: molitev za spreobrnjenje Judov,

8. dan: molitev za spreobrnitev muslimanov in nevernikov.

Kardinal Giuseppe Siri, eden najodločnejših pravovernih kardinalov v burnih letih po II. vatikanskem koncilu, je nekoč izjavil, da pravi ekumenizem ni v tem, da se srečamo na polovici mosta, temveč v tem, da se v ljubezni zgradi veliko mostov, pri čemer moramo ostati na pravi strani brega. Žal so ekumenska prizadevanja danes prepogosto razumljen kot nekakšen implicitni relativizem, češ saj je pravzaprav vseeno kateri krščanski skupnosti kdo pripada. Važno naj bi bilo le, da se dobro razumemo med seboj. Tako mnenje je seveda nesmiselno. Če bi bile vse krščanske skupnosti enako zanesljiva pot do odrešenja, potem ne bi imeli nobenega resnega razloga, da ostanemo katoličani. Edini smiselni kriterij bi postalo ugodje in dobro počutje v določeni skupnosti. Čeprav moramo izboljšanje odnosov med različnimi kristjani pozdraviti, se moramo pri tem nevarnosti čedalje bolj prisotnega relativizma vseskozi zavedati ter se je varovati.

Zavedati se moramo da Cerkvi odtujitev mnogih ljudi in obstoj najrazličnejših sekt ne odvzema njene popolnosti. Cerkev ni sestavljena iz različnih skupin razpršenih po svetu, ki bi jih morali »sestaviti« kakor sestavljanko. Dokument Dominus Iesus, ki ga je papež sv. Janez Pavel II. potrdil leta 2000, pravi , da kljub razkolom med kristjani resnična Kristusova Cerkev popolnoma obstaja v Katoliški Cerkvi. Dokument priznava obstoj nekaterih drugih resničnih Cerkva, in sicer tistih, ki imajo ohranjeno apostolsko nasledstvo (episkopat) ter evharistično daritev, niso pa združene s papežem in kot posledico te ločenosti nosijo breme nepopolnega in zgodovinsko izmaličenega verovanja. Mednje sodijo pravoslavne in druge vzhodne Cerkve. Nikakor pa kot pravih Cerkva ne moremo priznati najrazličnejših protestantskih skupnosti, ki nimajo veljavno posvečenih škofov ter evharistične daritve. Zanje dokument uporablja izraz »cerkvena skupnost« ali »denominacija«. Po zakramentu krsta so sicer tudi protestanti pridruženi Kristusu, a njihova skupnost s Kristusovo Cerkvijo je zelo nepopolna.

Molimo torej v duhu pravega ekumenizma brez oziranja na mnoge pastirje, ki so na žrtveniku lažnega ekumenizma žrtvovali Gospodovo misijonsko naročilo! Ne moremo namreč reči, da nekoga zares ljubimo, če ne želimo njegovega spreobrnjenja, pa naj bo to član naše družine, prijatelj, sodelavec ali pripadnik katere od drugih veroizpovedi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...