ponedeljek, 9. januar 2017

O obrekovanju kardinala Burkea



Gabon: duhovnik podeli kardinalu novomašni blagoslov
Pričujoči prispevek smo pripravili z žalostnim občutkom. Obravnava namreč tematiko, ki v Cerkvi ne bi smela imeti prostora, posebno ne v svetem božičnem času. A vse od objave »dubia«, o katerih smo poročali na blogu, se kampanja osebnih napadov, obrekovanj, zavajanj in preprostega laganja usmerjena proti vsem kritičnim glasovom ni končala. Tako smo tudi v slovenskem prostoru lahko slišali kar nekaj močno »usmiljenih« besed na račun kritikov apostolske spodbude Amoris Laetitia, posebno še kardinala Raymonda Burkea.

Kakor bi se vsak mož vreden svojega imena postavil v bran, če bi kdorkoli obrekoval njegovo ženo ali mater, se čutimo tudi mi dolžne postaviti se v bran vsem tistim, ki so zaradi svoje ljubezni do Boga in njegove Cerkve deležni podtikanj in podlih napadov.

Cestnikove skrivalnice

Začeti moramo z odzivom najbolj internetno aktivnega slovenskega teologa, patra Branka Cestnika. Slednji je na svojem blogu pred kratkim objavil analizo sedanjega dogajanja v Cerkvi pod naslovom Zaostritev spopadov okrog papeža Frančiška. Čeprav je že prej večkrat izražal stališča, ki ga jasno uvrščajo v t. i. »progresivni pol«, je pater Cestnik doslej vsaj skušal ohranjati določeno distanco. Tako je npr. prevedel tudi enega od zapisov nemškega filozofa Roberta Spaemana, o katerem smo poročali tudi na blogu Ad Dominum. Ne glede na to je Cestnik v zadnjem članku opustil vse pretveze po umirjenem, argumentiranem diskurzu.

Spornih in zavajajočih trditev v članku kar mrgoli, v nadaljevanju bomo zato izpostavili le najočitnejše. Najbolj v oči bodejo floskule o bitki proti ubogim. Kritike naj ne bi vodila iskrena skrb za Cerkev ter do najbolj ubogega med ubogimi, se pravi do Kristusa v zakramentu sv. evharistije, temveč naj bi jih motilo papeževo kritiziranje kapitalističnega sistema. Trditev je tako absurdna, da se mora bralec resnično vprašati, ali Cestnik s tem misli resno. Sedanji papež uživa naravnost neobičajno podporo skorajda vseh največjih svetovnih medijev, ki so njegovega predhodnika Benedikta XVI. praviloma hudo kritizirali, sprevračali njegove besede, potencirali vtis o popolnem kaosu v Vatikanu ipd. Večino omenjenih medijev obvladuje prav veliki mednarodni kapital. Prav tako se papež pogosto srečuje z »velikimi« tega sveta, pred kratkim je tako npr. gostil Tima Cooka, voditelja korporacije Apple, s katerim sta se zavzela za poglobljeno sodelovanje. Čedalje boljše odnose vzpostavlja tudi s totalitarno Kitajsko, kar pri številnih preganjanih kitajskih katoličanih sproža vedno večje občutke zapuščenosti, o čemer je že večkrat podrobno pisal vatikanist Sandro Magister. Vseh teh potez nočemo a priori kritizirati, verjamemo, da jih vodi iskrena skrb za dobrobit Cerkve. A trditi, da je papež Frančišek nekakšen osamljen borec proti »velikim in mogočnim«, kritiki pa sodijo med »sovražnike ubogih«, ni le popolnoma napačno, je v neutemeljenem podtikanju naravnost groteskno.

Cestnik nato zapiše, da je italijanski škof Bruno Forte eden najvidnejših teologov našega časa. To je isti Bruno Forte, ki je skušal v dokumente prve sinode o družini vključiti tri pozitivne odstavke o homoseksualnosti, čeprav o njih na sinodi skorajda ni bilo debate, kar so številni sinodalni očetje takoj izpostavili in Fortejev aktivizem tudi črtali iz končnega sinodalnega poročila. 

Cestnik tudi zamolči, da je do zamenjave kanclerja Malteškega viteškega reda
Albrechta von Boeselagerja prišlo zaradi dokazov o večletnem zavestnem plasiranju aboritvne in neabortivne kontracepcije, za katero je stal prav odstavljeni kancler. Poleg tega predstavlja Malteški viteški red suveren subjekt mednarodnega prava, ki ne stoji pod pristojnostjo papeža. Vitezi lahko skratka svoje notranje zadeve urejajo skladno s svojo voljo, zato je njegovo pisanje o tem, da papež zamenjave ni odobril, popolnoma irelevantno.

Cestnik nadalje citira »dvornega« vatikanista Andrea Torinellija, ki pravi, da bi morali kardinali čakati več let na odgovor Kongregacije za nauk vere. Zamolči pa to, da je bilo kardinalom s strani papeža sporočeno, da uradnega odgovora ne bodo dobili. Kardinal Gerhard Müller  je kot prefekt Kongregacije javno povedal, da mu je papež ukazal, da ne sme odgovoriti ter da bi to lahko v nasprotnem primeru storili v zelo kratkem času.

Končno Cestnik štiri kardinale označi za »tridentinske nostalgike« in jih primerja s šovinističnimi nacionalisti. Trditev ni podkrepljena z nobenim dokazom, izraža le avtorjev prezir do vseh, ki se ne strinjajo z njegovo vizijo. Kardinal Burke ni nikoli kakorkoli zanikal vrednosti II. vatikanskega koncila, poudaril pa je potrebo po pravilni interpretaciji, kar je navsezadnje večkrat izpostavil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.


Spletno usmiljenje

Kmalu po objavi Cestnikove pisarije so se vključili nekateri avtorji tudi na družbenih omrežjih. Gospa srednjih let (njeno ime ni bistveno) je tako npr. na Facebooku objavila nekaj slik papeža v neformalnih pozah in nekaj slik kardinala Burkea pri letnih posvečenjih duhovnikov Inštituta Kristusa Kralja. Ob tem je vredno omeniti, da ima ta duhovniška bratovščina v svojih vrstah desetkrat manj duhovnikov kot slovenske škofije. Ne glede na to pa se lahko pohvali kar s trikrat več bogoslovci v prvem letniku študija. Podatki so dovolj zgovorni sami zase.

Svoje »usmiljenje« so slovenski »progresivci« pokazali v komentarjih. Kardinal Burke je postal »kardinal burkež«, »čipkasti kardinal« ipd. Med drugim smo izvedeli, da naj bi bil v službi bogatinov tega sveta, da se maščuje za odstrižene privilegije, da je velik farizej in celo, da naj bi kot škof ščitil pedofilske duhovnike, kar so seveda popolne klevete. Srž kritike bi lahko skrčili v naslednjo poved: »Burke nima prav, ker nam ni všeč njegov stil oblačenja.«

Očitno je, da nihče od komentatorjev kardinala ne pozna. Ne vedo, v kakšnih razmerah živi, ne vedo, kakšen je osebno. Očitati nekomu »farizejstvo« in »vzvišenost«, ker ob uradnih priložnostnih uporablja predpisano kardinalsko opravo in daruje sv. mašo v lepih liturgičnih oblačilih bi za vsakega katoličana moralo biti nekaj nepredstavljivega. Liturgična oblačila nimajo nič skupnega s posameznikovo osebno ponižnostjo ali pomanjkanjem le-te. Izražajo namreč slavo vstalega Kristusa. V vsej cerkveni zgodovini bi zaman iskali svetnika, ki bi kritiziral liturgična oblačila kot preveč razkošna in »neponižna«. Tako je sv. Frančišek Asiški, ki se je odpovedal vsakršnemu osebnemu premoženju, v svojih spisih jasno zapisal, da morajo biti liturgična oblačila in posode vedno najlepša in najboljša. Podobno tudi za sv. Janeza Marija Vianneya noben mašni plašč ni bil dovolj lep, čeprav je arški župnik drugače spal na golih deskah. Navsezadnje je naš Gospod sam zavrnil Juda Iškarijota, ko je slednji dejal, da bi bilo olje in dišave, s katerim je bil maziljen, bolje prodati in izkupiček podariti revežem. In končno, mar sodobni progresivci pravoslavnim bratom očitajo, da njihova čudovita liturgična oblačila ter bogata liturgija izkazujejo prevzetnost in farizejstvo? Seveda ne, razlog za to pa vedo že sami.
  

Frančiškova prijatelja Kirill in Barolomej:
kljub stilu še nista postala tarča kritik
Zakaj torej Burke?

Kako si lahko torej pojasnimo toliko neosnovanih napadov na kardinala Burkea in druge kritike AL? Med nami je tudi kdo, ki je Burka osebno spoznal, govoril z njim, mu stregel pri sveti maši. Zato lahko trdimo, da so podtikanja o njegovi domnevni vzvišenosti in elitizmu le to – zlobna podtikanja. Kardinal Raymond Burke je osebno izjemno prijazen in skromen, konfliktov se skuša na vsak način izogibati. A v svoji zvestobi Kristusu in Cerkvi ne pozna strahu.

Burke nima »stolčka«, nima imena, nima denarja, nima titul in nima okostnjakov. Skratka, Burke lahko dela svoje delo, ne da bi se moral kogarkoli bati. Svojo pot v Rim si je tlakoval s svojim »pro-life« angažmajem ter resnično sposobnostjo na področju cerkvenega prava. Kot škof v Združenih državah Amerike se ni bal obsoditi nominalno katoliških politikov, ki so podpirali splav. Prav tako je vedno izražal svojo podporo t. i. »tradicionalističnemu« gibanju ter prizadevanjem za prenovo bogoslužja. S tem si je že v ZDA nakopal številne napade iz »progresivnih« katoliških krogov ter množičnih medijev. Trditi, da je Burke le nekakšen pajac v službi mogočnih tega sveta, zato ni le nepošteno, je bizarno. Zaradi svoje brezkompromisnosti in pokončnosti pa predstavlja priročnega žrtvenega kozla, na katerem si lahko nekateri potešijo svojo jezo.

Vse bralce zato vabimo, da dobrega kardinala, kot tudi vse druge, ki si prizadevajo za katoliško in apostolsko vero, vključijo v svojo molitev. Menimo namreč, da dobronamerna kritika ne more biti problematična, je celo nujna. Tako že v Apostolskih delih lahko beremo, da je Pavel ugovarjal Petru, ko slednji ni imel prav. Prav tako danes tisti, ki opozarjamo na nekatere stvari, ki se nam zdijo problematične, nočemo rušiti edinosti Cerkve, želimo ji služiti. 

Split: 40 dni za življenje - kardinal v molitvi pred porodnišnico

13 komentarjev:

  1. Kar ne morem se načuditi strahu, bojazni oz. odporu t.i. "modernistov" do vsega, povezanega s katoliško dediščino, zgodovino oz. tradicijo. Kakor da je bilo vse prejšnje obsodbe in gneva vredno in kakor da sodobniki posedujejo vso resnico tega sveta. Kakor nehvaležen otrok, ki se odreče staršem zaradi nekega potlačenega maščevanja nad njihovo ne-premisivno vzgojo. Vse to in še marsikaj se človeku poraja, ko razmišlja o vzrokih tega "modernističnega" sovraštva ali vsaj strahu pred tradicijo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Če se mi je dovoljeno malo braniti...
    Kar naprej slišim, da smo določeni proti tradiciji in da nam stare častitljive stvari malo smrdijo ter da ima za nas neko vrednost le novotarija... Naj navedem nekaj zadev.
    Ko sem l. 1995 imel na Hajdini Novo mašo, smo prav preštudirali, kakšna naj bo, da bo obudila stare štajerske novomašne tradicije. Na Hajdini do takrat ni bilo Nove maše celih 59 let. Vprašali smo stare farane in se potrudili smo se, da je bila čim bolj v skladu s starim izročilom.
    Ko sem postal župnik na Frankolovem, sem na novo oživil in poživil kar nekaj "tradicionalnih" stvari:
    - trikraljevske kolednike uvedel čisto na novo
    - čebelarske maše evedel čisto na novo
    - prenovil blagoslov konjev
    - povišal farni zvonik za 12 m
    - na novo dal delati stare poslikave v cerkvi, da je zdaj približno takšna kot pred 100 leti
    - ubranil star način pogreba (vsakega pokojnika peljemo v farno cerkev) pred poskusom lokalnih oblasti, da bi pogreb bil "hitrejši"
    - ...
    Lastna hvala - cena mala, boste rekli. A tega na razglašam zaradi lastne hvale, temveč zato ker enostavno ne sprejmem, da me kdo označuje kot "anti-tradicionalnega". Rad imam tradicijo in se zavedam, da jo moramo gor držati.
    Nisem pa seveda "zagret" zgolj na starino. "Novo vino v nove mehove!" A o tem kje drugje ...

    S spoštovanjem!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Spoštovani gospod Cestnik,
      najprej vam izrekamo pohvalo za vaše prizadevno pastoralno in družbeno udejstvovanje. Tudi to, kar ste omenili v zgornjem komentarju, ima veliko vrednost. Menimo, da smo okrog tega zedinjeni.

      Po drugi strani pa se vaš komentar žal ne nanaša na samo vsebino zapisa na tem blogu. Od tod sklepamo, da implicitno priznavate svojo zmoto ali vsaj prenagljenost in nerodnost v izvornem zapisu na vašem blogu. Če je temu res tako, smo seveda zelo veseli in izmenjava mnenj se lahko mirno razvija naprej.

      Vaš zgornji komentar prav tako (zopet namerno zavajajoče?) ne govori o tradiciji v pristnem cerkveno-teološkem pomenu - v smislu zaklada vere in liturgičnega izročila. Govori namreč bolj o ljudski (folklorni) tradiciji, ki je sicer povezana z vero in Cerkvijo, ni pa zanjo bistvena oziroma neprecenljivo pomembna. Povsem jasno je, da naš blog in gibanje Juventutem brani predvsem tradicijo v prvem pomenu, čeprav tradicije v drugem nikakor ne zavrača.

      Še to: nikakor ne sprejemamo diskurza, ki vse kritike Amoris laetitia (AL) enači s sovražniki papeža ali celo socialno prikrajšanih družbenih slojev. Prav tako ne sprejemamo diskurza, ki resne argumente zoper smotrnost pastoralne prakse po AL enači z izpadi o nekakšnih apokaliptičnih prerokbah ali neveljavni izvolitvi papeža. Prosimo, ne mečite vsega v en koš in ne omalovažujte svojih (teoloških) nasprotnikov. Zavedajte se, da lahko s svojim vplivom in ugledom poučite ali pa zavedete številne dobronamerne (slovenske) katoliške vernike. Kdor se sklicuje na usmiljenje, vključevanje in dialog (na kar se vi seveda sklicujete), mora vse to še toliko bolj izkazovati do drugače mislečih. V nasprotnem primeru so to zgolj ideološka gesla.

      Še zadnje: če slovenski katoliški prostor ne bi bil tako monopoliziran, takšnih zapisov oziroma odzivov, kakršnega smo objavili, sploh ne bi bilo, saj za to ne bi bilo nobene potrebe. Vse neresnice ali polresnice bi se lahko že sproti razkrile, pisci bi svoja besedila sestavljali bolj pazljivo, bralstvo pa bi bilo bolj izurjeno v kritični presoji. Dokler bo tovrsten monopol na delu, bo naš blog Ad Dominum še naprej pogumno predstavljal glas (krvavo potrebne!) alternative in tako odpiral prostor razgledanosti. In dokler bodo "konservativni" ali "tradicionalistični" katoliki pri nas tako pritlehno označevani in obravnavani, kakor so (od hierarhije do vaškega kaplana in laiških aktivistov), toliko časa bodo tudi pisci na našem blogu anonimni. V ozračju nesvobode se pač težko pogovarjamo svobodno.

      Izbriši
  3. Branko, bi dodal še tole: za zadnjo številko revijo Družina in Življenje si napisal odličen članek z naslovom "Osebna izkušnja Kristusa tvori tradicijo", kjer si dal tradiciji velik pomen. Hvala. Po moje objavi članek na svojem blogu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tako prispevek kot tudi odgovor na komentar gospoda Cestnika se mi zdita dobro premišljena in racionalna. Verjamem, da je gospod Cestnik zaslužen za veliko dobrih stvari v njegovi župniji, pa tudi izven nje.
    Žal pa so se mi zdele (in očitno tudi komu drugemu) njegove izjave neprimerne in nepravične.
    Pred kratkim je objavil tudi prispevek o različnih stopnjah preganjanja kristjanov. Na kateri stopnji preganjanja smo mi, zvesti katoliki, ki si želimo pogostejšega tradicionalnega bogoslužja in več spoštovanja do Najsvetejšega? Zakaj se "tridentisti" pri nas uporablja kot žaljivka? Je mar tridentinski koncil kdaj prenehal veljati? Zakaj velja prepričanje, da se tradicionalnim katolikom kolca po Janzenizmu?
    Primerno bi bilo, da se vidni in vplivni člani naše cerkve zamislijo nad sabo. Po eni strani v kolumnah pišete o preganjanju katolikov, po drugi strani pa tudi sami podobno preganjanje izvajate nad tradicionalnimi katoliki.

    OdgovoriIzbriši
  5. Spoštovani.

    Ker na blogu ne najdem kontaktnega e-maila, vam moj predlog podajam kar tule. Ko sem prijateljici v branje predlagal zgornji zapis, me je opozorila na fotografiji papežov Benedikta XVI in Frančiška, ki sta objavljeni na blogu. Dejala je, da jo blog odvrača ravno zaradi teh dveh fotografij, saj bi si želela lepših. Papež Benedikt XVI, pravi, izgleda kot kakšen framason. Strinjam se z njo, da bi fotografiji bili lahko lepši in gotovo ju boste lahko našli. Seveda pa je to vaša izbira. Hvala za razumevanje in lep pozdrav.

    Tine Jenko

    OdgovoriIzbriši
  6. Tine. Recite vasi prijateljici naj sama izbere slike in nam jih poslje na naslov addominumblog afna gmail pika com, da jih zamenjamo. Lep pozdrav v Gospodu!

    OdgovoriIzbriši
  7. ad dominumnci, prosim kupite svojmu burkiju nove bele rokavičke, pa vlečka bi lah bla malo daljša... to so pomembne stvari, saj verni ljudje po naših župnijah radi spremljajo kardinala, njegove zapise in njegov zgled služenja Cerkvi res vleče.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sarkazem je jezik hudiča, ubija intelekt in okoli človeka ustvarja kletko ujetost v lastna napačna prepričanja. 

      Izbriši
    2. Ja, to se kaže že v tem, da je prejšnji komentator nevede in nehote zapisal nekaj, kar je čisto res. :) .. Namreč, Burkov zgled res "vleče". Že ko je bil škof v ZDA, se mu je posrečilo povečati število duhovnih poklicev v obeh svojih škofijah, pod njegovim vodstvom so zgradili tudi veliko svetišče Device Guadelupske, ki danes sodi med najpomembnejše romarske poti na vsem Srednjem Zahodu.

      Pa seveda to ne velja le za Burka. Tradicionalistična semenišča so polna, pravoverni škofje imajo v svojih škofijah mnogo več bogoslovcev, večji je delež katoličanov, ki redno hodijo k maši itd. Nasprotno pa so najbolj "progresivne" Cerkve (npr. v Belgiji, Franciji, Nemčiji) v čedalje hujši krizi, tako verniki kot duhovniki so praktično le še starejši od 60 let. Čez desetletje ali dve bodo po številu duhovnikov in vernikov na nivoju malo večje sekte, če se bo sedanji trend nadaljeval. Statistični podatki ne lažejo, s pomočjo Googla jih lahko danes vsakdo preveri v kakšni uri ali še manj.

      M.

      Izbriši
    3. No vlečke in rokavičke po naših župnijah ne bi potegnile :)

      Vprašanje pa je, kakšno je stanje vere pri nas? Kam odhaja mladina, ali hodi k maši? Kakšna je evangelizacija, ki jo spodbujajo duhovniki - ali sploh imajo realno domet? Kaj mladi sploh vedo o veri? Saj smo imeli zadnje letno poročilo SŠKja in je vse notri :)

      Kar se tiče trendov v tujini - VSE je na internetu ampak slovenskim katoliškim medijem je težko narediti nekaj klikov. Trendi opisani zgoraj pa v veliki meri kar držijo. Kako bo to vplivalo na vernost pri Slovencih in slovenski kler, hja ...... to je pa vprašanje za milijon dolarjev :)

      Izbriši
    4. No, tu je treba dodati, da se s temi "vlečkami" (strokoven izraz je cappa magna) dela iz muhe slona. Njena uporaba je, čisto mimogrede, dovoljena tudi po novem mašnem obredu. Uporabljajo jo lahko škofi in kardinali ob izredno slovesnih priložnostih. Tudi Burke jo uporablja zelo redko, kolikor vem predvsem ob letnih posvečevanjih duhovnikov Inštituta Kristusa Kralja. Morda se komu to zdi preživelo, a izpostavljati to starodavno oblačilo kot nevem kakšen problem, se mi zdi groteskno. Kaj bi bilo boljše, če bi jo ukinili? Mar bi se zaradi tega komu godilo bistveno bolje? Bi se s tem kakšna duša več zveličala? Stanje liturgije je marsikje katastrofalno, kršijo se določila misala, mnogi pa pišejo, kot da je resen problem, če je nekaj kardinalov nekajkrat na leto uporabljalo cappo magno.

      Sam sem tako denimo slišal pomembnega slovenskega klerika, ki je na Nikodemovih večerih razlagal, kakšen problem da je to, pa kako je grozno, da je zaslužni papež Benedikt XVI. enkrat nosil tradicionalno mozzeto itd.

      Glede tega, kaj bi "potegnilo", pa samo še tole. Očitno je, da sedanje stanje liturgične prakse ne "vleče". Če bi, bi bile cerkve vedno bolj polne, a temu ni tako. V naši župniji se je obisk nedeljske maše v zadnjem desetletju skoraj prepolovil. Tudi ko so organizirane t.i. mladinske maše, pa kitare in bobni in kaj vem kaj še vse, ni nič boljše. Zakaj ne bi torej vsaj poskusili (v začetku seveda v omejenem obsegu) ponovno revalorizirati nekatere pozabljene liturgične tradicije? Zakaj je tradicionalna maša taka tabu tema? Slovenija je ena redkih, če ne edina, evropskih držav, kjer ni poskrbljeno za njeno redno dostopnost v niti eni škofiji. Zaradi tega ne bi bila darovana niti ena novus ordo maša manj, če se kdo tega boji. Zgledi iz tujine kažejo, da ima tradicionalna liturgija velik potencial, v Sloveniji pa se obnašamo kot da je nekaj zlega. Kako naj vemo, če ne bi prinesla pozitivnega učinka, če je niti ne preskusimo?

      M.

      Izbriši
  8. Hvala za članek in tudi za odgovor patru Cestniku pri komentarjih. Kot da bi mi brali misli ali videli v srce. Točno tako čutim in mislim, le povedati ne znam tako jasno in utemeljeno.
    V.H.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...