ponedeljek, 24. oktober 2016

O slabi liturgiji in njenih implikacijah



Ivo Kerže

Zadnje čase se vse bolj ukvarjam z vprašanji v zvezi z liturgijo. Morda me bo kdo vprašal (in marsikdo me dejansko vpraša): zakaj le? Ali ni liturgija le nekakšen bolj ali manj poljuben okrasek h krščanski eksistenci? No, temu pač ni tako. Že iz davnih časov velja latinska maksima, ki jo je v 5. stoletju zapisal sv. Prosper iz Akvitanije: Lex orandi – lex credendi. Nekateri k temu dodajajo še (sicer samoumeven): – lex vivendi. Način kako moliš, kako častiš Boga je tisti, ki določa način kako veruješ in način kako veruješ je dalje tisti, ki določa kako živiš. Maksima je poudarjena tudi v Katekizmu katoliške Cerkve (§ 1124).

Človek kot čutno-duhovno bitje

V ozadju tega vodila je temeljna antropološka resnica, da smo ljudje pač čutno-duhovna bitja. Imamo sicer nesmrtno dušo, a le ta je tako bistveno povezana s telesom, da vse naše znanje in doživljanje izhaja iz čutov, kot je učil že Aristotel in za njim sv. Tomaž Akvinski. Zato pa so vsebine naših misli (mednje pa spadajo tudi vsebine verovanja) tesno prepletene s tem, kar se daje našemu čutnemu dojemanju. V tem dejstvu tiči možnost medijske in siceršnje manipulacije, ki so ga na široko izkoriščali totalitarni sistemi, pa ga izkorišča tudi sleherna sodobna reklama: človek bo začel verjeti v najbolj neverjetne vsebine, če ga boš obdal z materialnim okoljem, v katerem bodo te (lažne, zle) vsebine pozitivno prikazane v takšnem ali drugačnem znakovnem zapisu (plakatu, spomeniku, govoru, himni itd.). Človek bo npr. začel verjeti, da sta Stalin ali Hitler dobra človeka, če bosta prikazana z dobrodušnim nasmeškom ali pa z dojenčkom v naročju. Kar pa velja za manipulacijo in torej za zlorabo te tesne povezave našega uma s čuti, velja tudi za sleherno udejstvovanje, ki nas želi voditi k dobremu. Zato je ta ugotovitev prav posebej pomembna za Cerkev. Ker hoče le-Ta človeka pripeljati k Bogu, je zanjo ključno, da obdaja človeka z materialnim okoljem kipov, fresk, slik, pesmi, obokov in gest, ki bodo kot pozitivno prikazovali to kar je res dobro in resnično.

Liturgija in sovražniki Cerkve

Da so se tega zavedali tudi sovražniki katoliške vere je znano že iz časov zgodnjega razsvetljenstva. Škot David Hume, ta empiristični nihilist iz 18. stoletja, je takole pisal o katoliškem bogoslužju v 2. delu 5. poglavja svojega Raziskovanju človeškega razuma: »Pristaši tega praznoverja [tako Hume označuje katoličane, op. I.K.] navadno navajajo kot opravičilo za glumaštvo, ki jim ga očitajo, trditev, da čutijo, kako zunanje kretnje, poze in delovanja dobro učinkujejo na oživljanje njihove pobožnosti in pospešujejo njihovo gorečnost, ki bi se sicer zmanjšala, če bi bila usmerjena na povsem oddaljene in nematerialne predmete«. Da ne bo pomote, Hume tu ne navaja mnenja katoličanov, kot da bi se z njim ne strinjal, pač pa ravno kot podkrepitev njegovih lastnih pogledov o vplivu čutnosti na prepričanja ljudi, saj v istem odstavku malo nižje lapidarno ugotavlja: »Čutni predmeti imajo na domišljijo vselej večji vpliv od kateregakoli drugega predmeta; in ta vpliv redno prenesejo na ideje, s katerimi so povezani in jih predstavljajo«.

A ta ideja je seveda starejša od Huma. Najdemo jo že pri Luthru, in sicer v njegovi tezi, ki se jo v zbiti obliki povzema z latinskimi besedami: »Tolle Missam, tolle Ecclesiam«. Izrekel jo je posebej jasno v svojem zapisu zoper Henrika VIII. iz leta 1522: »Če bomo premagali mašo, bomo premagali celotno papeštvo. Ker na maši kakor na skali je zgrajeno celotno papeštvo s svojimi samostani, škofijami, kolegiji, oltarji, mašniki, nauki in je naslonjeno nanjo z vso svojo težo«. S »papeštvom« je tu mišljena seveda (katoliška) Cerkev.

Zlorabe v liturgiji na Slovenskem

Skratka, že od pamtiveka, se sovražniki Cerkve zavedajo, da je prva in najpomembnejša tarča napada ravno katoliška liturgija. To se je prav nazorno kazalo v napadu na Sv. Mašo v vseh (proti-katoliških) revolucijah od francoske (ki je postavila pocestnico na oltar v Notre Dame de Paris) naprej. Zato pa je treba imeti jasno pred seboj, da moramo kot katoličani prav posebej bedeti na pravilnostjo liturgije. Kolikor bomo popuščali tu (lex orandi), toliko bomo popuščali v našem verovanju (lex credendi) in toliko tudi v našem življenju (lex vivendi) – tudi političnem življenju, ki vem da predstavlja za bralce Časnika posebej odlikovano skrb (kar se mene tiče me bolj skrbi kako bo z našim večnim življenjem). Cerkev je namreč edini možni subjekt protirevolucije, ker je revolucija po svojem bistvu protikrščanska. A Cerkev ne bo lahko odigrala to svojo temeljno politično vlogo le v toliki meri, kolikor bo njena liturgija poškodovana.

V ta namen bi rad predstavil tukaj v sintetični obliki nekaj zlorab liturgije, ki jih že dlje časa opažam po naših Cerkvah. Ne mislim tu na odklone od liturgičnih norm, ki so veljale pred kake pol stoletja (pa tudi o tem bi se bilo potrebno zamisliti, kot nas opozarja sedanji – a bojim se, da prav kmalu nekdanji – prefekt kongregacije za bogočastje kard. Robert Sarah, pač pa na odklone od veljavnih liturgičnih norm, pri čemer bom izhajal iz Navodila o Zakramentu odrešenja iz leta 2004 (CD 108), iz Splošne ureditve rimskega misala iz leta 2002 (CD 94) in iz Izrednega pastirskega pisma slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003 (vse dokumente najdete na povezavah). Vse to počnem v upanju, da bi se pristojni zamislili in uskladili liturgično prakso z normo. Pri vsem tem bi uvodoma rad spomnil, da točki 183 in 184 omenjenega Navodila nalagata vsem vernikom pravico in dolžnost, da prispevajo k odpravi zlorab na liturgičnem področju. Na tej osnovi utemeljujem pravico, da pišem o teh problemih, ki za marsikoga v Cerkvi (kot sem sam izkusil) nikakor ni samoumevna.

Glede patene

Patena je kovinski krožniček (morda se ga še spomnite), s katerim je ministrant spremljal potovanje Sv. Hostije iz mašnikovih rok k verniku pri obhajanju, z namenom, da ne bi Sveto Rešnje Telo padlo pomotoma na tla ali bi na tla padel kak njegov drobec. Pri tem je treba imeti pred očmi, da Katekizem katoliške Cerkve uči, da vsak drobec hostije vsebuje celotnega Jezusa, našega Gospoda (§ 1377). Uporaba patene torej preprečuje malomarno, nespoštljivo ravnanje z Bogom samim, kateremu seveda dolgujemo maksimalno češčenje. Problem drobcev je celo hujši, saj brez patene drobci Sv. Hostije padejo na tla, po katerih duhovnik, strežniki ali verniki hodijo in jih zato lahko pohodijo, kar predstavlja objektivno bogoskrunsko dejanje. A kot verjetno vsi dobro vemo, je pri nas uporaba patene skoraj povsem izginila. Manj znano pa je, da Navodilo o Zakramentu odrešenja narekuje njegovo obvezno uporabo: »Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak delček padel na tla« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 93). Razkorak med normo in prakso je tako evidenten, da verjetno ni potrebno dodajati besed. Na potezi so župniki in škofje, da razkorak odpravijo in s tem odpravijo ne le nepravilnost, pač pa tudi latentno sporočilo, ki izhaja iz neuporabe patene: če nam je namreč vseeno za padec Sv. Hostije ali njenih drobcev, je namreč naša vera v resnično prisotnost Jezusa Hostiji nezanemarljivo načeta.

Glede mašnikovega sedeža

V marsikateri cerkvi ste morda zasledili nenavadno postavitev mašnikovega sedeža in sicer središčno za oltarjem in tik pred tabernakljem in sicer s hrbtiščem obrnjenim proti le-temu. Marsikomu se je to morda zdelo nekoliko bizarno, marsikdo pa je to morda sprejel kot eno od tolikih možnih postavitev. Malokdo pa ve, da Splošna ureditev rimskega misala tako postavitev izrecno prepoveduje: »Sedež za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin, npr. zaradi prevelike razdalje, ki otežuje stik med mašnikom in zbranimi verniki ali če je tabernakelj v sredi za oltarjem. Izogibati se je treba vsakega videza prestola.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 310). Vidimo, skratka, da »če je tabernakelj v sredi za oltarjem« (kar je običajen položaj v večini naših cerkva), sredinska postavitev sedeža za oltarjem »ni mogoča«. Temeljni razlog je podoben onemu iz prejšnje točke: češčenje Svetega Rešnjega Telesa. Če Mu mašnik sede kaže hrbet, Mu očitno ne izkazuje kakšne posebne časti. Zopet so na potezi župniki in škofje, da zlorabo odpravijo.

Glede klečanja pri povzdigovanju

V marsikateri cerkvi pri nas je opaziti, da klopi niso opremljene s klečalnimi deskami. To seveda onemogoča ali hudo otežuje klečanje pri povzdigovanju. Marsikdo si pri tem najbrž misli, da je posledično klečanje pri Sv. Maši zastarelo dejanje, ki ga Cerkev danes več ne zahteva. Toda že omenjena Splošna ureditev rimskega misala narekuje vernikom sledeče: »Klečijo pa naj pri spremenjenju, razen če jih ovira bolezen, tesen prostor, veliko število navzočih ali iz drugih pametnih razlogov. Tisti, ki pri spremenjenju ne klečijo, pa naj se globoko priklonijo, ko mašnik poklekne po spremenjenju.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 43). Isto potrjuje Izredno pastirsko pismo slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003: »Med evharistično molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika ‘skrivnost vere’. Klečijo tisti, ki so v klopeh. Po ‘skrivnost vere’ do ‘očenaša’ tisti, ki so v klopeh, klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.« Odsotnost klečalnih desk pa je problematilna, ker zopet odvrača od drže češčenja Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Zopet so zato na potezi naši dušni pastirji, da poskrbijo, da se klopi opremijo s klečalnimi deskami, kjer le-teh ni.

Glede izrednih delivcev Sv. Evharistije

Opaziti je po nekaterih naših cerkvah sistematično uporabo laiških, izrednih delivcev Sv. Evharistije. Marsikdo si zopet misli, da s tem ni nič narobe. Pa temu ni tako. Že omenjeno Navodilo pravi takole: »Izredni delivec obhajila sme obhajati samo tedaj, ko ni duhovnika ali diakona, ko je duhovnik zadržan zaradi bolezni, starosti ali drugega resnega razloga ali tedaj, ko je število vernikov, ki pristopajo k obhajilu, tako veliko, da bi se obhajanje maše zavleklo. To je treba razumeti v smislu, da je omenjeni razlog povsem nezadosten glede na pojmovanje, ki ga imajo krajevne navade in kultura« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 158). Zadnji stavek je v slovenskem prevodu težko umljiv, zato navajam umljivejši uradni angleški prevod: »This, however, is to be understood in such a way that a brief prolongation, considering the circumstances and culture of the place, is not at all a sufficient reason.« Obhajanje je namreč duhovniška funkcija, ki je laik ne sme redno opravljati: če jo redno opravlja se zabrisuje razlika med duhovnikom in laikom ter s tem posredno relativizira objektivni, od Jezusa postavljeni pomen zakramentov, češ da to itak lahko vsak počne. Zopet torej nova naloga za naše pastirje duš.

Glede ministriranja deklic

Podoben je problem ministriranja deklic, ki se je v zadnjem času zelo razširilo. Vemo, da v zadnjih desetletjih Cerkev to dopušča, a ne priporoča, kot je razvidno iz tozadevnega besedila iz Navodila: »Hvalevredna je navada, da pri bogoslužju sodelujejo dečki in mladinci, navadno jih imenujemo »ministranti«, ki služijo pri oltarju kot mašni strežniki (akoliti) in so se na to nalogo po svojih sposobnostih ustrezno pripravili. Ne smemo pozabiti, da je iz njihovih vrst v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov. Zanje je treba ustanoviti in podpirati tudi z udeležbo in pomočjo njihovih staršev razna združenja, s katerimi je mogoče učinkovito poskrbeti za pastoralo ministrantov. Ko takšna združenja dobijo mednarodni značaj, je naloga Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov pripraviti, pregledati in potrditi njihova pravila. V službo oltarja je mogoče po sodbi krajevnega škofa in upoštevajoč veljavne določbe sprejeti tudi deklice in žene« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 47). Kot vidimo je priporočeno le ministriranje dečkov (»hvalevredna navada«, »zanje je treba ustanoviti in podpirati«) in sicer zaradi daljne uvajalne naloge te službe v duhovniški poklic (»iz njihovih vrst je v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov«). Dopuščeno je sicer tudi ministriranje deklic, vendar ni priporočeno, ker deklice ne morejo postati duhovniki. Poleg tega je obče znano dejstvo po celem svetu, da prisotnost deklic pri ministriranju ima za učinek, da dečki gredo stran, ker v tej razvojni stopnji je njihovo sodelovanje zelo težavno (ker so deklice bolj »pridne« in se fantje hitro čutijo odveč). Torej je verjetno treba besedilo Navodila razumeti takole: deklice lahko ministrirajo v primeru, ko dečkov ni na voljo. Toda v kateri naši župniji ni na voljo dečkov? Morda je to aktualno v kakšnem daljnem misijonskem področju. Zato je tu zopet nova naloga za naše dušne pastirje, da naredijo pogumno potezo in pokažejo deklicam primernejše načine sodelovanja pri Sv. Maši (npr. v pevskem zboru, v pomoči pri zakristanski službi itd.). Zlasti polagam škofom v premislek to točko glede na borno stanje naših duhovnih poklicev (letos jih menda v prvem letniku bogoslovja ni več kot za prste ene roke). Prepoved ministriranja deklic in prenovljena gorečnost za pastoralo ministrantov (dečkov) bi gotovo pripomogla k izboljšanju trenda.



Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...