ponedeljek, 08. avgust 2016

Malomarna duhovnost



Dr. Peter Kwasniewski

Sv. Leon Veliki pravi, da tisti, ki opusti željo po napredovanju, zaide v nevarnost nazadovanja. Sv. Bernard iz Clairvauxa mu pritrjuje: stati pri miru na poti k Bogu pomeni hoditi vzvratno. Vsi smo v nevarnosti, da začnemo popuščati, nazadovati, da postanemo samozadovoljni in ošabni. V duhovnem življenju ni počitnic, čeprav si morda včasih želimo, da bi bile, skušnjava pa nas vedno vabi, da bi si jih vzeli. A to pomeni implicitno zanikati Boga, ki je očiščujoči ogenj in goreči premog, vedno blizu in pripravljen, da nas prenovi, če se mu le prepustimo. Iz tega razloga se moramo dobro zavedati nevarnosti duhovne malomarnosti, ki jo tako zelo spodbuja neformalna oz. »sproščena« liturgija v večini današnjih župnij. Ta neformalnost se kaže v malomarnosti, s katero verniki vstopajo v svetišče oz. prezbiterij, pri prejemanju sv. obhajila, pri medlem povzdigovanju hostije in ostalih znakih plitke vere v realno prisotnost, pri splošnem »kolegialnem« vzdušju med pozdravom miru, v pomanjkanju tišine pred in po maši ter v številnih podobnih gestah in splošni drži. Bog postane »eden izmed nas« na popolnoma napačen način. Kristus sodobne župnije je človek – in samo človek. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno, novi misal izraža skorajda arijansko držo.

Primerjajmo vse to s spoštljivostjo, ki jo duhovnik in verniki izkazujejo božji besedi med branjem evangelija ter svetišču na splošno v tradicionalnem obredu. Primerjajmo s čudovitimi darovanjskimi molitvami, s pogosto rabo kadila, z rimskim kanonom, ki vsebuje številna znamenja križa ter spoštljivo povzdigovanje hostije in keliha. Pri tem sploh še nismo omenili obsežnih priprav, ki jih duhovnik in verniki opravijo pred vrhuncem mašne daritve: asperges (kropljenje vernikov z blagoslovljeno vodo pred začetkom nedeljske sv. maše), molitve pred oltarjem, lavabo ob spremljavi psalma. Skozi omenjena ritualna dejanja človek prizna nadvlado Boga in njegovo transcendentalno skrivnostnost, prosi, da bi ga smel častiti, prosi, da bi lahko vredno daroval oz. sodeloval pri daritvi, ki jo Sin v svoji človeški podobi daruje Sveti Trojici. Tradicionalna liturgija tako ne izraža le pravilne teologije, temveč tudi pravilno antropologijo. Antropologija, ki jo uteleša stari obred skupaj z množico spremljevalnih navad in zakonov, je zamaknjena, vertikalna in pokorna Bogu, kot je tudi »dignum et iustum«. Nasprotno je antropološka usmerjenost, ki jo izraža novi mašni obred, zaradi svoje inkulturacije v sodobne zahodne vrednote racionalistična, imanentistična, horizontalna in gospodovalna. Sveto podreja humanističnemu zakonu »skupnosti«. Tradicionalni rimski obred, veličasten in hieratičen, slavi in časti križanega Gospoda ter tako pred oči in ušesa vernikov neposredno izpostavlja neskončni paradoks. Mar sedanji redni obliki maše to enako dobro uspeva?

Številne molitve in rituali v redni obliki rimskega obreda (»novus ordo«) so nesorazmerni z darovanjem, ki poteka med mašo; rekli bi lahko celo, da so od njega izolirani. Forma in vsebina liturgije si nasprotujeta, tako da je naša vera o resničnem dogajanju – vera o resnični naravi maše, ki jo potrjujeta tako tridentinski, kot tudi II. vatikanski koncil – le slabo izražena skozi konkretno obliko liturgije. V tradicionalnem obredu sta oblika in vsebina skladni, lahko bi rekli, da živita v simbiozi. Stara oblika s svojim bogatim simbolizmom in brezštevilnimi drobnimi subtilnostmi predstavlja dolgotrajno zapeljevanje duše, ki jo počasi prepričuje in vabi naprej, vodeč jo po poti do mistične poroke, do nebesnega poročnega slavja.

Nekoč sem imel priložnost poslušati nekega škofa uniatske Cerkve, ko je govoril o zrelosti, ki jo morata izkazovati ženin in nevesta, če želita postati »uspešna« zakonca. Izpostavil je predvsem zmožnost žrtvovanja iz ljubezni ter poudaril, da noben zakon ne more propasti, če imata oba zakonca to vrlino. Kasneje je dodal, da na božansko liturgijo nikakor ne smemo gledati kot na nekaj, kar moramo opraviti karseda hitro in učinkovito, temveč kot na mesto, kjer se budi ljubezen do Boga ter ljubezen do bližnjega. A ne skozi površen poskus biti »prijateljski«, temveč skozi svečanost in pomenljivost obreda samega, ki v dušo vtisne zgled, ki nas ga je naučil Kristus z besedo in dejanjem. Škof je bil prepričan, da se kriza zakona, rezultat pomanjkanja duhovne zrelosti, moralne resnosti in trdnosti sprejete odločitve, odraža v krizi same liturgije, ki je rezultat podobnih pomanjkljivosti. Prav tako je bil prepričan, da lahko zakonsko in družinsko življenje ponovno vzcveti le, če se bodo zakonci ponovno vključili v formalno liturgično življenje. Ko se ljudje globlje posvetijo v skrivnosti vere skozi vredno liturgijo, začnejo odpadati tudi rutinski antagonizmi, saj so verniki vpeljani v realnost, ki presega njihovo lastno bit in življenje.

Članek predstavlja  rahlo prirejen odlomek iz knjige dr. Petra Kwasniewskega Resurgent in the Midst of Crisis. Sacred Liturgy, the Traditional Latin Mass and Renewal in the Church, str. 22-24.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...