Pravoslavni pogled na katoliške razprtije o moralni teologiji: neupoštevanje akribije pomeni konec ojkonomije

Pričujoče besedilo predstavlja prevod in priredbo komentarja znanega italijanskega pravoslavnega blogerja (sicer klasičnega filologa, bibliotekarja in preučevalca cerkvenih očetov) Pietra C. Tokrat se omenjeni avtor posveča razmerju med obvezujočimi moralnimi načeli in legitimnimi izjemami v kontekstu nedavnih katoliških razprtij na področju družine in spolnosti. Predstavljen pravoslavni pogled se v veliki meri sklada z uradnim (pravovernim) katoliškim pogledom in tako opozarja na površnost katoliških progresističnih krogov, ki se netočno sklicujejo na reševanje moralno-pastoralnih problemov po zgledu pravoslavja. Izvirnik je mogoče prebrati na: 

Traditio Liturgica: L' omicidio dell akribeia per l' oikonomia e il suo sucessivo suicidio

Že mesece se v katoliškem svetu vse bolj sklicujejo na domnevno »usmiljenje« v odnosu do ljudi, ki živijo v raznovrstnih oblikah sobivanja oziroma kohabitacije. Pri tem se pojavlja mnenje, da omenjene osebe – ker in ko jim je zaradi njihovega načina življenja odrečeno prejemanje evharistije – spadajo med vernike »druge kategorije«. Takšne in podobne izjave so predrzne in zelo nevarne. S tovrstnimi izjavami je povezano pričakovanje velikodušnega podeljevanja izjem po zgledu napačno razumljene pravoslavne ojkonomije, to je (pogosto le začasnega) priznavanja moralne legitimnosti »manjšega zla« v specifičnih primerih, ko je polno oziroma celovito udejanjanje obvezujočih moralnih načel bodisi neizvedljivo ali preuranjeno glede na duhovno stanje posameznika. Katoliški progresistično usmerjeni zagovorniki širokega podeljevanja izjem po zgledu ojkonomije svoja stališča označujejo za »pristno in edino pravilno krščanska«, svoje nasprotnike ali tiste, ki o tem dvomijo, pa žalijo z »rigoristi«, »farizeji«, »obsedenci s pravom« ipd. 

Da bi zapustili območje tovrstnih poenostavljenih in zmedenih mnenj, se je koristno ozreti v zgodovino Cerkve in tako razumeti logiko starodavnega krščanstva, bistveno strožjega od današnjega. Sveti apostol Pavel je denimo od svojih sovernikov celo zahteval neporočenost, saj naj bi se po njegovem prepričanju hitro bližal čas drugega Kristusovega prihoda, pri čemer bi lahko poročenost in od tod izhajajoča skrb za posvetne potrebe vsaj delno odvračala od doslednega in polnovrednega izpolnjevanja krščanskega načina življenja, kar se v pravoslavni tradiciji označuje z grško besedo akribija (strogost, natančnost). Ko pa je Pavel spoznal stvarne življenjske razmere takratnih kristjanov, je še vedno veljavni akribiji – ne da bi jo s tem kakorkoli zanikal – pridružil ojkonomijo. V tej zvezi se je vredno spomniti znanega izreka o dopustnosti zakonske zveze zavoljo preprečevanja »večjega zla« nečistovanja: »Bolje se je poročiti, kakor goreti!« (prim. 1 Kor 7, 8–9) Kakšen je torej globlji smisel tega izreka? Gre za to, da je cilj strogih stališč akribije odpirati pot h Kristusu, v srcu vsakega vernika ohranjati pri življenju zavedanje o resničnosti Boga in njegove neskončne ljubezni, ki pa ni ločena od resnice in pravičnosti. Stroga pravila nimajo smisla zaradi samih sebe, temveč zato, ker človeka usmerjajo skozi življenje in ga spodbujajo k hoji v smeri nebes, k hoji, ki ni za nikogar lahka. Brez strogih pravil in duha akribije se človek – prepuščen svojim lastnim merilom – poskuša odreševati sam iz sebe, brez Odrešenika, pač v skladu s plehkim in udobnim merilom, ki je v današnjem času tako zelo razširjeno: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« 

Zgoraj omenjeno merilo »dobrega počutja«, ki je lahko sprejemljivo z vidika posvetne psihologije, za Cerkev nima nikakršnega pomena. Cerkev se namreč ne giblje pod taktirko psihologije – kar se sicer na žalost pogosto dogaja na Zahodu –, temveč v skladu z duhovnostjo, ki se nahaja na povsem drugačni ravni in zahteva pristno notranjo razpoložljivost za Boga. Od tod postane jasno, da ojkonomija v Cerkvi vselej vodi k uresničenju akribije, saj (začasno) dopuščanje zelo splošnega izpolnjevanja določenih pravil v izjemnih primerih obstaja prav zato, da bi to privedlo k njihovemu karseda natančnemu in doslednemu izpolnjevanju. Naj pri tem navedemo primer.

Dvema osebama, ki živita skupaj neporočena, bi morala Cerkev najprej zastaviti vprašanje, ali želita ljubiti Kristusa. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi ju morala opomniti, da hoja za Kristusom – tako od njiju kot od vseh ostalih vernikov – zahteva tudi žrtve. Kristus resda sprejema vsakega človeka, vendar ga ne želi pustiti »takšnega, kakršen je«, temveč želi, da se spreobrne, da si nadane »svatovsko oblačilo«, da bi tako lahko vstopil v Ženinovo dvorano (prim. Mt 22,1–14). Spreobrnjenje ali metanoia je predvsem notranje razpoloženje in skupaj s tem priznanje, da nihče ni pred Bogom popoln, da je človeška narava ranjena, dovzetna za različne grešne strasti in posledično podvržena nezvestobi in zaprtosti v odnosu do Boga. Temu notranjemu razpoloženju mora postopoma slediti zunanja in praktična izbira. Dve osebi, ki živita skupaj neporočena, se morata bodisi veljavno cerkveno poročiti ali pa odpovedati aktivnemu spolnemu življenju. V Cerkvi je namreč spolnost uravnavana in ni prepuščena samovoljni presoji ali osebni kaprici. Namen tega pravila je ohraniti čistost duše pred nebeškimi stvarnostmi, da se ne bi človek v obilici priložnosti za zlorabo svobodne volje odtrgal od Boga in samega sebe zavajal z besedami: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« (Lk 12,19)

Če je odločitev za čistost iz povsem človeško razumljivih razlogov za koga v določenem primeru (začasno) neizvedljiva, bo njegovo krščansko življenje vsekakor okrnjeno, dostop do zakramentov pa otežen. Toda to še zdaleč ne pomeni, da imamo opraviti z vernikom »druge kategorije«, temveč zgolj s tem, da si je posameznik (začasno) izbral svoje specifično mesto v Cerkvi, kjer mu bo Bog po svoji previdnosti pomagal k nadaljnji rasti v veri in krepostih. Po našem osebnem mnenju bi lahko Cerkev tiste skupaj živeče neporočene pare, ki dlje časa niso spolno aktivni, prepustila k zakramentoma sprave in evharistije, vendar vselej s previdnostjo in premislekom. Na tak način bi bila uporabljena ojkonomija, hkrati pa bi akribija ostala nedotaknjena. 

Zelo drugače pa je treba pristopati k vrednotenju kohabitacije kot take. Pri tem je treba odločno zavrniti zgolj psihološko merilo, da je »ljubezen« med dvema skupaj živečima osebama enaka »ljubezni« dveh veljavno cerkveno poročenih zakoncev in da bi bilo zato krivično odrekati evharistijo tistim, ki živijo skupaj (tudi spolno aktivno) izven zakramenta svetega zakona. Na žalost obstajajo katoliški duhovniki in škofje, ki bi kaj takega počeli v vsakem primeru in brez pozivanja k spreobrnjenju, kar se neredko dogaja že sedaj, zlasti v deželah srednje in zahodne Evrope. Znašli smo se torej pred primeri uporabe ojkonimije ob odsotnosti upoštevanja akribije. Uporaba ojkonomije brez akribije povzroča uvajanje dvojnih meril in posledično pomeni teptanje pravičnosti! Kdor se je do sedaj iskreno trudil hoditi po zahtevni poti približevanja nebesom, se bo sedaj upravičeno počutil izdanega s strani Cerkve, ki jo je vseskozi spoštoval in njena iz božjih zapovedi izhajajoča pravila jemal zares. Če je zahtevnost akribije predvidena za vse vernike, ni razloga, da bi bila določenim skupinam vernikov podeljena posebna »pravica« živeti zgolj v skladu z ojkonomijo brez akribije. Poleg tega uporaba ojkonomije brez upoštevanja akribije uničuje sam smisel ojkonomije kot take. S tem ko je opuščeno pozivanje k spreobrnjenju, ko se dejansko podeljuje enako dostojanstvo vsakršni obliki skupnega življenja, ko se sklicuje zgolj še na psihološki vidik človeka, se neizogibno privede do naslednjega zaključka: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« Takšno razmišljanje in delovanje dolgoročno vodi v agnosticizem in opustitev vsakršne verske prakse, saj je na tak način človek razumljen kot samozadosten, kot nekdo, ki ne potrebuje odrešenja, božje milosti in duhovnega boja.  

V tej luči menimo, da bo v katoliški Cerkvi na Zahodu – razen v primeru nepričakovanega preobrata – nepoznavanje smisla ojkonimije, prevlada ideologije zavračanja akribije, pomanjkanje duhovnega pogleda in poklekanje pred psihologizacijo privedlo do notranjega izpraznjenja krščanskega oznanila.