četrtek, 03. december 2015

Ryan T. Anderson: Odgovori na očitke o diskriminatornosti naravne zakonske zveze



Pričujoči članek predstavlja prevod in priredbo dveh besedil, ki jih je sestavil ameriški pravni filozof Ryan T. Anderson, eden najboljših zagovornikov naravne zakonske zveze. Članek odgovarja na pogosto izrečene očitke ali »protiargumente«, ki naravno zakonsko zvezo razglašajo za diskriminatorno na podlagi primerjave z neplodnostjo in rasizmom.

Zakonska zveza in neplodnost
Zakaj država uzakonja poročne oziroma zakonske zveze? Kot pojasnjujem v svoji knjigi  Truth Overruled: The Future of Marriage and Religious Freedom (Preglasovana resnica: prihodnost zakonske zveze in verske svobode), je razlog v tem, da država na tak način spodbuja moškega in žensko k trajni zvezi moža in žene ter tako skrbi za otroke, ki se v tej zvezi rodijo. Ta politika torej temelji na antropološki resnici, da so moški in ženske različni ter komplementarni, temelji na biološkem dejstvu, da razmnoževanje zahteva moškega in žensko ter tudi na družbeni realnosti, da otroci potrebujejo mamo in očeta.

Najpogosteje uporabljen ugovor proti zgornji argumentaciji vključuje neplodnost. Če se neplodni pari lahko poročijo – kar je splošno znano dejstvo –, kako je potem lahko definicija zakonske zveze odvisna od prokreacije? Zagovorniki istospolnih porok ta argument običajno razumejo kot »as iz rokava«, ki pobije tradicionalno definicijo poroke – kot da v vseh tisočletjih doslej še nihče ni prišel do ugotovitve, da nekateri pari (in vse ženske nad določeno starostjo) ne morejo spočeti otroka.

Kot pojasnjujem v svoji knjigi, se lahko na ta ugovor odzovemo na štiri načine.

Prvič lahko na ravni javne politike ugotovimo, da država ne priznava oziroma ne opravlja porok zato, ker bi iz vseh izšli otroci, temveč zato, ker ima vsak otrok mamo in očeta. Preko priznavanja zakonskih zvez država spoštuje naravno zvezo, ki združuje starše otrok in jih spodbuja, da se drug drugemu zavežejo stalno in popolno. Javna politika mora upoštevati celostno sliko, ne pa posameznih primerov. Za državno politiko je bistvena prokreativna narava poroke, ne posamezni konkretni rezultati poročnih zvez. (Mar kdo res želi, da bi morali pari pred poroko opraviti test plodnosti ali odgovoriti na vprašalnik o svojih načrtih glede števila otrok?)

Na praktični ravni lahko ugotovimo, da številni pari, ki mislijo, da so neplodni, nato dejansko spočnejo ali pa posvojijo otroke. Številni, ki v mladosti morda nočejo otrok, nato spremenijo svoje stališče. Pomembno je, da te moške in ženske ohranimo združene drug z drugim. Neplodnost poleg tega redko prizadene tako moža kot ženo hkrati, zato je zakonska zvestoba še posebno pomembna, saj poskrbi, da plodni življenjski sopotnik ne zaplodi drugih otrok, ki bodo prikrajšani za očeta oziroma mater. Petdesetletni mož, čigar žena je v menopavzi, tako ne bo zaplodil otrok drugi ženski, če ostane zvest svojim poročnim obljubam. Država ima torej dobre razloge, da spolni nagon na neki način »kanalizira« v poroko.

Na filozofski ravni lahko rečemo, da je neplodna zakonska zveza še vedno popolna zakonska zveza. Kot podrobneje pojasnjujem v svoji knjigi, je zakonska zveza celostna zveza, ki jo opredeljuje tudi telesna združitev – telesi obeh zakoncev se združita v biološkem smotru prokreacije. Ta združitev se zgodi ne glede na to, ali dejansko pride do biološkega cilja, to je do združitve spermija in jajčeca nekaj ur kasneje. Zveza in sama telesna združitev, ki jo zapečati, pa je vsekakor še vedno usmerjena k družinskemu življenju. To pojasnjuje, zakaj tako v običajnem kot tudi v kanonskem pravu neplodnost nikoli ni bila razlog za ničnost zveze. Impotenca, ki pa preprečuje dovršitev zveze v spolni združitvi, nasprotno predstavlja razlog za razglasitev poroke kot nedovršene.

Četrtič, na pedagoški ravni priznavanje neplodnih poročnih zvez kot enakovrednih v odnosu do ostalih zakonskih zvez uči, da je poroka celostna zveza, ne le instrument za spočenjanje otrok. Takšen nauk koristi celotni družbi, ker spodbuja iskreno vdanost – in posledično stabilnost – v vseh zakonskih zvezah. Nasprotno pa legalizacija istospolnih porok uči, da je po novem razumljena zakonska zveza predvsem sredstvo za zadovoljevanje čustvenih potreb odraslih. Stabilnost naravne zakonske zveze, ki po svojem namenu zagotavlja otrokom očeta in mater, ni združljiva z omenjeno sodobno na čustva reducirano zvezo.
Če sklenemo: javna politika sledi pravilu, ne pa izjemam. Poročne norme koristijo družbi tudi v primeru neplodnih parov, neplodne zakonske zveze so še vedno popolne zakonske zveze, državno priznavanje neplodnih poročnih zvez pa krepi resnico o zakonski zvezi brez kakršnihkoli negativnih posledic.

Zakonska zveza in rasizem

Ali je nasprotovanje istospolnim porokam kakorkoli podobno nasprotovanju medrasnim poročnim zvezam? Eden izmed argumentov v današnji debati glede narave zakonske zveze je tudi ta, da so zakoni, ki poroko opredeljujejo kot izključno zvezo moškega in ženske, sodobni ekvivalent nekdanjim prepovedim medrasnih porok. Nekateri dalje trdijo, da so zakoni, ki ščitijo svobodo govora in delovanja za tiste posameznike, ki na podlagi svojega verskega prepričanja vztrajajo, da je poroka lahko le zveza moškega in ženske, na neki način enaki zakonom, ki so zagotavljali rasno segregacijo. Toda te trditve so napačne.

Popolnoma razumno je verjeti, da je poroka le zveza moškega in ženske. Veliki misleci skozi vso človeško zgodovino – in v vseh človeških družbah do začetka 21. stoletja – so poroko razumeli kot zvezo moškega in ženske, moža in žene, očeta in matere. Razumevanje poroke kot zveze moškega in ženske je bilo univerzalno sprejeto. Debata okrog redefinicije zakonske zveze predstavlja torej debato okrog same narave poroke. Istospolna poroka je rezultat revizionizma v zgodovinskem mišljenju glede poroke same.

Prepoved medrasnih porok kot del zakonodaje Jima Crowa na ameriškem Jugu pa je bila nasprotno le del odvratnega gibanja, ki je zanikalo temeljno enakost in dostojanstvo vseh človeških bitij ter nasilno razdelilo družbo na rasni osnovi. Ko so se prepovedi medrasnih porok prvič pojavile v ameriških kolonijah, niso bile nasprotne le tradiciji običajnega prava, podedovani iz Anglije, temveč tudi dotedanji zgodovinski praksi, ki ni prepovedovala medrasnih porok. Te prepovedi niso bile utemeljene na nikakršnih razumskih argumentih, temveč na predsodkih glede rase, ki so se razvili šele v moderni dobi. To je vodilo do revizionistične in nerazumne politike glede poroke. Prepričanje, da ima poroka karkoli opraviti z rasnimi razlikami je namreč nerazumno, zato bomo le stežka našli pomembnejšega misleca, ki je imel tako mnenje.

Če preučujemo spise Platona, Aristotela, Avguština, Tomaža Akvinskega, Majmonidesa, Al-Farabija, Luthra, Calvina, Locka, Kanta, Gandhija in Martina Luthra Kinga lahko vidimo, da spolna zveza moškega in ženske stoji v samem osrčju njihovih razmišljanj o poroki, medtem ko se rasne razlike nikoli ne pojavijo. Šele pozno v zgodovini lahko najdemo politične skupnosti, ki prepovedujejo medrasne poroke. Taki zakoni so bili skorajda unikatni v zgodovini, saj jih najdemo praktično le v novodobni Ameriki. Poroka kot naravna zveza, v kateri rasna pripadnost ne igra nobene vloge, je bila nasprotno priznana v vseh ostalih državah in družbah. 

Izvor poročnih rasnih zakonov pojasnjuje zgodovina ameriškega sužnjelastništva. Ameriški sužnji se niso smeli legalno poročiti; njihove zveze niso uživale nikakršne državne pravne zaščite. Vsak lastnik je lahko preprosto preklical sužnjeve zakonske obljube. Sužnji namreč niso bili razumljeni kot državljani oziroma sploh kot osebe. Nepriznavanje pravice do poroke je izražalo njihovo splošno pomanjkanje državljanskih pravic. Poroka pomeni privolitev in sužnji niso smeli izraziti te osnovne človeške zmožnosti.

Iz zgodovine je torej razvidno, da take prepovedi niso imele nič skupnega z naravo zakonske zveze kot take. Splošni konsenz med preučevalci je, da so ti zakoni služili zagotavljanju rasne čistosti, kar je ideja, ki se začne kulturno uveljavljati po začetku rasno utemeljenega suženjstva v zgodnjem 17. stoletju. Slednja nato dobi »imprimatur« znanstvenosti z vzponom evgenike v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Prepovedi medrasnih porok so bile torej poskus odpraviti resnične poroke preko vpeljave dodatnega kriterija – enake rase –, kar ni imelo nobenega precedensa v običajnem pravu. Kajti v običajnem pravu je bila nujen predpogoj za legitimno poročno zvezo le moško-ženska komplementarnost, kar nima nikakršne povezave z raso.  

Nekateri zagovorniki redefinicije poroke izpostavljajo naslednjo analogijo: Zakoni, ki definirajo poroko kot zvezo moškega in ženske, so nepravični – ljudi diskriminirajo – enako kot zakoni, ki so prepovedovali medrasne poroke. A tak argument izpostavlja vprašanje o sami substanci poročne zveze. Predpostavljajo namreč točno to, kar nikakor ni samo po sebi jasno: da je spol enako irelevanten kot rasa pri vprašanju narave poroke. Vsi se zavzemamo za enakost pred zakonom tudi na področju poročnega prava. A to lahko uspešno presojamo šele tedaj, ko vemo, kaj poroka sploh je. Ugotovili smo, da rasa nima nič opraviti z naravno poroke in da so bili zakoni, ki so rasno ločevali ljudi, napačni. Nasprotno pa poroka temelji na združitvi obeh polovic človeštva – moškega in ženske kot moža in žene ter kot očeta in matere –, da so otroci, ki iz njune zveze nastanejo, združeni z moškim in žensko, ki sta jim dala življenje. Zato je človeška družba doslej vedno definirala poroko kot zvezo moškega in ženske.

Poroka torej mora biti barvno slepa, ne pa tudi nevtralna glede na spol. Vsebnost melanina v koži dveh ljudi nima namreč nič skupnega z njuno (ne)zmožnostjo, da se združita v celovito zvezo, ki je naravno usmerjena v prokreacijo. Nasprotno pa je spolna razlika med moškim in žensko temeljnega pomena za naravo poroke. Moški in ženske se lahko ne glede na barvo kože združijo v zakonu, enako kot si otroci ne glede na barvo kože zaslužijo mamo in očeta. Sprejeti tako dejstvo pa zahteva razumevanje, kaj na temeljni ravni poroka sploh je.


Prevedeno in prirejeno po:
 

  

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...