ponedeljek, 06. julij 2015

Nepobožna dobrota



Velespoštovani gospod! Vi zares niste homo religiosus, pobožen človek – v tem imate prav. Da se pa pri tem hočete popolnoma pomiriti, kakor da ste že dosegli svojo najvišjo popolnost, v tem Vam pa ne dam prav. Pa ne morda zgolj iz ozira na Vaše starše! Res je, ti dobri, zvesti, ganljivo skrbni ljudje se boje za dušo svojega sina. Boli jih – najhuje pa jih boli takrat, kadar  nič ne rečejo –, če sin ne gre z vso družino k skupnemu svetemu obhajilu. Toda samo ozir na starše naj Vas nikar ne nagne k temu, da bi si s krčevitim prizadevanjem skušali prisvojiti ono pobožnost, ki morda ni za vas. Tudi katoliška Cerkev ne zahteva več od Vas, saj ste verni, k maši hodite vsako nedeljo in praznik, tu pa tam med letom prejmete tudi zakramente. Praktičen katoličan ste! V imenu in po naročilu Cerkve Vam torej ne morem ničesar resnega očitati.

»Ničesar resnega?«  Torej Vam le trepeta na ustnicah nekak očitek, neko zaskrbljeno in morda nekoliko žalostno vprašanje? Zelo tenkočutni ste, če ste to tako brž začutili. Da, je tu očitek, ki hoče na dan, ki ga pa pri natančnejšem pogledu vedno znova zatrem. Postavil bi rad vprašanje, za katerim se skriva neka skrb; pa to skrb si vedno znova prepodim, če pozorno pogledam v Vaše srce.

Glejte, če o mladem možu, ki ga sicer ne poznam, slišim, da se v svojem katolištvu udejstvuje na tak zmeren, da, nekam pičel način, si to njegovo »korektnost« lahko različno razlagam. Domnevam lahko, da vrši svoje verske dolžnosti iz navade ali pa iz družabnih in družinskih ozirov, sicer je pa mlačen in malomaren. To tolmačenje bo dostikrat točno. Lahko pa si tudi mislim, da je zapleten v notranje verske boje, da se bori za svojo vero, da se smislu in smotru religioznih vaj še ni znal približati in zato tudi ne stori več, kot strogo zahteva od njega pokorščina do Cerkve, ki ji pripada, ker bi zaradi pretiranega in napačnega sramu vse, kar bi storil več, občutil kot nepoštenost do samega sebe, kot poizkus avtosugestije, kot nasilje. So pa tudi taki ljudje, ki morajo svoje verske vaje skrčiti na najmanjšo mero zaradi zdravja in delazmožnosti, ker njihove moči niso kos sili in prevzetosti njihovega notranjega življenja. Živel je svet mladenič – Alojzij Gonzaga –, kateremu so misel na Boga morali prepovedati: šibko telo ognja te misli ni moglo prenesti.

 Vi ne spadate v nobeno teh vrst. Je pa še dvoje nasprotnih si tipov ljudi, in temu odgovarja tudi dvoje poti, po katerih hodijo duše: tip etičnega in tip religioznega človeka. Oba trčita naposled v istem končnem cilju, toda k temu cilju se gibljeta iz obratnih smeri in gresta skozi ista vrata v obratnem smislu: kjer eden izstopi, mora drugi vstopiti.

Religiozen človek začne pri Bogu, njegovem kraljestvu in njegovi službi; od tod prihaja k etičnemu udejstvovanju in v tem udejstvovanju se polagoma iz neopaznih začetkov kot počasno oblikovanje koral izkristalizira etična popolnost, prostranost, veličina, miloba, moč, zvestoba in dobrota srca. Najprej je pobožen in s pobožnostjo postane tudi dober; dober postane, ker je njegov Bog, h kateremu moli, v katerega upa, kateremu služi, dober.

Drugi tip, etičen človek, prične z dobroto. Notranje je čist, bogat, plemenit, močan in moder. Kamorkoli pride, povsod izžareva resničnost, ljubezen, tolažbo in pripravljenost za pomoč, sončni žarek duhovnosti: naravno je, da se ta njegova dobrota naposled obrne tudi k Bogu in tako torej postane tudi pobožen, ker je pač dober, ker je prav Bog tista najvišja in največja dobrota, ki jo ljubi. Religiozen človek postane dober, ker je njegov Bog dober. Etičen človek postane pobožen, ker je njegova dobrota božja. Torej se končno morata srečati v spojitvi religioznega in etičnega, božjega in dobrega.

Skrivnostno vodstvo ureja ljudi v ti dve vrsti. Človek ne postane od vsega začetka že religiozen ali etičen tip po lastni izbiri in lastnem prizadevanju. Mogočna roka nas postavi na začetek naših poti, enega sem, drugega daleč tja, na nasprotno stran sveta. In vsakemu je tedaj dana naloga, da iz svojega začetka prične teči proti opoldanski višini, kjer imajo vsi svoje skupno središče. Vi spadate, kakor ste si že zdavnaj sami rekli, v tisto vrsto ljudi, ki pričenjajo z etičnim.

Sedaj pa tudi že veste, zakaj še nisem zadovoljen z Vami. Saj še vedno stojite na svojem tečaju. Zakaj ne potujete? Prav Vi morate še dolgo in veliko iskati. Gotovo ne dvomim, da bosta Vaša čistost in dobrota vedno zmagovali in žareli, to je pač ona velika milost Vašega življenja, katere si Vam ni treba šele priboriti, ki je bila marveč dana Vaši duši kot dediščina, kot osnovna glavnica Vašega življenja, kot materino mleko Vaših duhovnih začetkov.

Toda pobožnost Vam je vendar potrebna kot zadnja izpolnitev Vaše dobrote, kot izpolnitev Vaše duše, kot izpolnitev Vašega življenja. Ne veste še, kaj pomenijo molitev, božja bližina, Zveličarjeva ljubezen, obhajilo in milost, večnost in neskončnost. O tem torej še ne morete soditi in se temu lahkotno odpovedati. Še en svet je tu, še ena dimenzija življenja, še ena lepota in sreča, še ena sila in polnost, še en prostor in dno, in vse to še morate odkriti.

Prvič zaradi svoje etike! Ker ima pač to ozadje. Vsa Vaša dobrota in nesebičnost, Vaša volja do pravičnosti, Vaš nesebični, veselje ustvarjajoči požrtvovalni duh, je le rob božjega, meja, s katero Vaša duša meji na Boga; tu se Bog pričenja. In od tod pelje pot naravnost v to neizmerno zemljo – Boga. On je ozadje, iz katerega prihaja Vaša etika, on je nevidna globina zemlje, iz katere rastejo vaše rože. On je metafizika, v kateri temelji vsa etika, v kateri leži korenina in izpolnitev, razlog in smisel vse dobrote. Če se torej prav pred Vašimi očmi razprostira tako nezaslišano velika in bogata dežela, zakaj ne pustite svojim očem, da bi jo gledale, zakaj je ne bi sprejeli v svojo zavest, zakaj je ne bi vsrkali v svoje duhovno gledanje, slišanje in čutenje?

Drugič zaradi Vaše duše! Kajti postala bo bogatejša, globlja, če se iz svoje prirojene dobrote in čistosti potopi v morje, ki ima v dobroti Vašega srca tako svetlo površino. Da, svetli ste že, toda za sedaj šele na površini. Ne veste pa še tega in se še ne vadite v tem, kar je največje dejanje in najlepša nravstvenost  duše, namreč s čistim srcem Boga gledati, z očmi, od radosti žarečimi, Boga pozdravljati, z blaženostjo samopozabe služiti Zveličarju, z vseobsegajočo močjo, z najbolj dovzetnim srcem objemati najvišje dobro, z ugaslimi željami v urah molitve klečati pred svetim Bogom. O, da bi to kdaj izkusili!  Že sedaj ste bogati, ker ste čisti, dobri in plemeniti. Toda Vaše bogastvo je sedaj šele nakaznica; morate ga šele dvigniti.

Tretjič zaradi Vašega življenja! Ker je vendar od Boga, ker ne sme v sebi počivati in se vase zapirati, temveč mora okoli njega krožiti, se k njemu sklanjati, se v njem potopiti. Ker mora priti oni večni trenutek, ko se bo Vaše bistvo napolnilo z njim do zadnjih globin in do poslednjih višin. Tako se morajo tudi vse Vaše misli in najrahlejši utripi Vaše volje nekoč še napolniti z njim. Priti mora oni večni trenutek, ko Vas bo misel na Boga in ljubezen do Boga vsega oblila, prepojila in zajela – sicer bi Vaše življenje ne doseglo svojega popolnega in poslednjega smisla, ki mu šele da pravo vrednost. Torej morate vendar postati pobožni, ker Vas sam Bog hoče imeti za prijatelja.

Toda kako bi postali religiozni? Biti pobožen ne pomeni nič drugega kot biti ves prevzet od osebne bližine, veličine in dobrote božje, se pravi toliko, kot reči mu  »ti« in pustiti, da nas tudi on ogovori, mu gledati v oči in hoditi ob njegovi roki kot veren otrok. Dajte torej, da Vas Bog pogleda in ogovori. Postavite se v njegovo pričujočnost, pred njegovo obličje! Z marljivo skrbnostjo človeka, prosečega ljubezni, pazite na vse religiozne utripe svoje notranjosti, da bodo vzklili. Bog sam Vas bo že naredil takega, kakršnega Vas hoče imeti. Tipaje poiščite roko božjo! To se pravi: v premišljevanju strnite vsa vlakna svojega notranjega življenja: delo, žrtev, skrb, trpljenje, kesanje, žalost, ljubezen, vso svojo dobroto z mislijo nanj, ki je molčeči gledalec, sveta priča, resnično odkritosrčni presojevalec, sočutni prijatelj, duhovno silni stvaritelj in spodbujevalec, cilja se zavedajoči vodnik! Molite! Zakaj tako nam je pravzaprav razumeti molitev!

Nato stopajte dalje od stopnje do stopnje, kakor Vas bo Bog vodil, ne da bi mnogo spraševali in razglabljali; toda vedno in vedno hodite, iščite, zgrabite vse prilike in jih izkoristite. Za Bogom morate tako rekoč teči. Pojdite torej na vse kraje, kjer milostno biva, k onim svečanostim in pobožnostim, kjer se kliče. Postavite se med one, ki so v nedeljo, pa tudi v delavnik pri maši, poklekajte k mizam, kjer se nam daje v obhajilu.

Na kratko, zgrabite njegovo roko, ki Vam jo proži v milostnih sredstvih svoje Cerkve. In ne izpustite ga, dokler Vas ne blagoslovi. Morda bo leta in leta ustvarjal le v nezavestni globini Vaše duše, tako da boste že skoraj obupani vpraševali: »Kje je moj Bog?« Tedaj Vas bo nekega dne končno ogovoril v osrečujoči ali pretresljivi bližini. Tisto uro boste pobožni. Da, tako bo prišlo – zarja njegovega prihoda že leži nad vašimi spečimi morji.

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...